Pozdravljene.

Najprej dejstvo: dvojčka/dvojčici želim dati v posvojitev, naslov teme je takšen samo zaradi vprašanj s katerimi se moram ves čas soočati.

Rada bi samo delila svojo zgodbo, ker med znanci ne dobim nobenega razumevanja in sem mislila, da sem "močna ženska" in da bom šla lahko čez to sama, ampak besede in očitki bolijo preveč.

Stara sem 33 let, z uspešno kariero, relativno premožna v srečnem partnerstvu. Vendar si s partnerjem res ne želiva otrok. V to sem 100% prepričana in me prosim ne obsojajte, ker že tako slišim očitke čisto vsaki dan.

Ampak zgodilo se je, po 15. letih na kontracepcijskih tabletkah, sem ne vem kako točno zanosila. Sedaj sem 7-i teden noseča z dvojčki. Če bi me pred tem dogodkom vprašale kaj bi naredila v takem primeru, bi takoj odgovorila:splav. Ampak sedaj mi srce ne da, da bi jih kar "odplaknila" (še vedno se močno zavzemam za pravico žensk do splava, samo ugotovila sem da to ni zame).

Tako da je padla odločitev: dvojčici/dvojčka gresta v posvojitev. Partner me pri tem 100% podpira (oz pri kakršnikoli odločitvi glede tega). Je pa na žalost edini, ki me tu razume in podpira.

Prijateljice, tiste brez otrok so preprosto šokirane, kako da nočem narediti splava. Tiste z otroki pa ne razumejo, kako in zakaj nočem imeti otrok. Starši so prav tako ogorčeni (četudi imajo že 6 vnukov). Tudi ginekologinja me spodbuja k splavu, če ne mislim otrok obdržati (čeprav je vse vredu z njima, kolikor se po sedmem tednu lahko vidi).

Vsi me zasipajo z očitki, da je ženska ki da otroka v posvojitev potem tista čudaška oseba, ki se je odpovedala otrokom. Obremenjujejo z vprašnji, kaj bom rekla otrokom, čez 20 let, ko bodo hoteli vedeti, zakaj sem jih oddala. Ja pač, kaj naj rečem "pač želela sem vaju odplaknit, pa sem si premislila, da bi mogoče nekdo drug z veseljem skrbel za vaju. A bi vama bilo bolj všeč da vaju ne bi bilo"...

Resno zakaj vsi mislijo, da je bolje, da jih ne rodim kot pa da jih dam v posvojitev? Rabim kakšno spodbudno besedo, sicer me v naslednjih 3 tednih lahko okolica prepriča v nasprotno. (In ne skrbite za mojo bolečino ob oddaji otrok, res verjamem v to da jim naj bi bilo bolje ob ljudjeh ki si jih želijo, kot pa ob meni, ki bi si s težavo vzela "mogoče bo pa že kako šlo", kot počne večina ljudi ob nezaželenih otrocih).

Zakaj mislijo? Ne vem, vprašaj jih. Naj še oni zagovarjajo svoje stališče, če ga že ti "moraš" njim.

Nekaj dejstev.
Na začetku nosečnosti si. Lahko si še premisliš do rojstva ali ob njem.
Živeti je bolje kot ne.
Kar precej parov bi bilo presrečnih, če bi dobili otroka v posvojitev, in to celo dvojčka.
Slovenska praksa na področju posvojitev je "nikakva" - otroci se dajejo v rejo in ne v posvojitev (ne vem, zakaj).
Okolica bo vedno obsojala drugačne od sebe.

Še v spodbudo, prispevek o posvojitvi, sicer iz Rusije:

http://tvslo.si/predvajaj/posvojitev-iz-rusije/ava2.105912478/

če ti lahko s tem živiš,... ne vidim razloga, zakaj bi te obsojala.

Edino to je pa res, da posvojitve pri nas niso urejene, kot bi si človek želel. Če bi tvoja otroka nekdo vzel in to oba, bi bilo sprejemljivo, če bosta pa šla v rejo, ali pa ju celo ločijo,.. Bosta morala dat dosti skozi( otroka mislim).

Si pa vseeno na začetku nosečnosti, mogoče ti prirasteta k srcu,.. pa se premisliš. Pa s tem ne mislim kakega prepričevanja,.. samo mnenje, da se tudi to zna zgodit.

_____________________________

Tvoj čas je omejen, zato ga ne zapravljaj tako, da živiš življenje nekoga drugega!
Naj hrup drugih mnenj ne utiša tvojega notranjega glasu!

Steve Jobs

mene pa zanima zakaj bi se ti morala zagovarjati pred drugimi

uf...tako težka tema, da preprosto moram nekaj napisat.

najprej...če se ti in partner strinjata za posvojitev...ja, go for it... veliko parov si otroka želi in bi ju z veseljem imeli. Saj že tu na RR spremljamo pare, ki se več let borijo, da bi imeli otroka, pa ne gre, pa tudi pare, ki se borijo z vsem mogočim papirovjem za posvojitve. Sicer nisem seznanjena kako gre to v Sloveniji, ampak močno upam, da bosta vajina dvojčka prišla v prave roke in to čimprej.

kot drugo ... kdorkoli te misli odvrnit od tega kar sta si vidva zamislila, pa kaj koga briga. Mislim, da bosta naredila lepo dejanje.


edino kar se mi mota po mislih, je kot pravijo punce prej...mogoče pa si tekom nosečnosti premisliš...ne vem... jaz verjetno ne bi imela moči, da bi rodila otroka in ga potem dala v posvojitev. Ampak to sem jaz.

Vama pa vso srečo.

aja, pa še to: Če bi meni prijateljica kaj takega omenila, bi verjetno tudi bila šokirana in bi ji skušala pametovat ...ampak dobronamerno...ne vzet komentarjev kot slabo...pač ljudje takih stvari niso/nismo vajeni, pa čeprav so dejanja morda dobra.

Verjetno res, čeprav je najbrž težko ločiti (sploh pod vplivi hormonov in verjetno tudi določenega stresa), kaj je dobronamerno in kaj je samo šenflorjansko vtikanja, opravljanje in podmetovanje cankarjanstva.

Hvala punce...
Saj razumem da mislite, da se lahko premislim, ampak to je zelo zelo malo verjetno. Nisem ravno čustven človek. In mam glede otrok zelo močna prepričanja, da naj jih imajo samo tisti, ki imajo res žejo in čas se ukvarjati z njimi.
Odločam se za popolno posvojitev brez kakršnegakoli rejništva....

Pa saj vem da se mi ne bi bilo treba zagovarjati in vse to. In razumsko sem čisto v miru sama s sabo. Le čudi me takšen negativen odziv.

@miljonarka... pač njihovi argumenti so predvsem, da bom potem osovražena s strani otrok "zakaj sem jih dala v posvojitev"... in moj argument, da jih sicer ne bi bilo, pač ne prime. Ne vem zakaj bi kdorkoli očital svojim biološkim staršem oddajo v posvojitev? A rajši ne bi obstajal?

se strinjam

Določena travma v otroku zagotovo ostane, ali pride kasneje, ko želi vedeti, kdo so (bili) njegovi biološki starši. A vendar - kot da je vsako otroštvo popolno in idealno. In, kar je najpomembnejše, kot bi bila ljubezen posvojenih staršev drugorazredna  (najbrž je ravno obratno, da je prvovrstna).

Anonimna, načeloma sem proti splavu ampak če je otrok nezaželjen je bolje to kakor da se rodi v "grd" svet. Če boš dala v posvojitev zelo lepo od tebe, sam če gledam s svojega stališča, bi se potem ves čas spraševala, kje sta, kaj delata, kako jima je... Tega pa ne bi prenesla, se mi zdi. Mogoče si res bolj trdna oseba, sam nosečnost in to, da nosiš pod srcem živo bitje, te zmehča in ko rodiš si hočeš nočeš malo drugačna oseba. Če si res ne želita otrok, ti želim, da hormoni pri tebi ne bi naredili takih sprememb in da bi otročka prišla res v roke nekoga, ki si ju bo želel. Vseeno pa priznam, jaz bi raje šla delat splav. Čeprav sem načeloma proti.

če si jaz ne bi želela otrok, ali če bi bila mišljenja, da mi ne bo uspelo skrbeti zanje, ali karkoli pač takega, bi jih tudi donosila in dala v posvojitev..... nikakor ne bi šla na splav.
jaz te podpiram pri tem


_____________________________

Besedo KONTRA s proti razložimo in CEPCIJA je jasna brez vprašanj, tako se s kontracepcijo borimo, da bi bil na svetu kakšen cepec manj!

Ada vas ´ma rada!

pač prvi šok, ko bi izvedeli bi verjetno res prinesel kakšno sovraštvo do bioloških staršev ali pa misel: "Zakaj ravno jaz? Raje bi videl, da me ne bi bilo." Potem pa se pomoje te misli malo zbistrijo (morda z leti, z iskušnjami) in vsak dojame, da je bilo to za njega dobro.
To je samo moje mišljenje...ne poznam nikogar, ki bi bil posvojen, zato težko govorim o tem. Upam, da ne bom koga prizadela.

Kot mama dveh sončkov (ne posvojenih) sem navdušena, da si pripravlljena osrečiti vsaj štiri ljudi!!! Čeprav sem zagovornica splava, se mi zdi posvojitev bolj humano dejanje. Če zmoreš, daj!!!

JA to je tudi problem pri meni... ker ne poznam nobenega ki bi bil posvojen. Kakšne so njihove travme.

Ampak poznam pa preveč resnično slabih staršev, alkoholikov in podobno, ki jim res ne bi nikoli dovolila imeti otrok. In jaz nimam občutka da bi lahko bila dober starš in nimam želje na tem delat. Zato se mi nezdi fer imeti otroke, če sem sama tako kritična do drugih. AMpak ja za splav se pa res težko odločim.

Oh, kakšna tema....priznam, da bi me vrglo, če bi mi kakšna kolegica povedala, da bo dala otroka v posvojitev...Sama sem glede frockov zelo čustvena in me zelo preseneti, da nekdo gleda na to tako razumsko in hladno...Po svoje te občudujem, da imaš tako popredalčkano in da si se tako odločila...Gotovo boš s takšno odločitvijo in dejanjem osrečila nek par, ki mu ni dano drugače postati starš. Tudi jaz mislim, da je odločitev izključno vajina in z odločitvijo bo vajino tudi breme. Želim vama, da bi bila v odločitev trdno prepričana, kakršna koli že bo in da je ne bi nikoli obžalovala....

Nisem zagovornica splava pa vendar bi se raje odločila zanj kot pa posvojitev,tega pa ne bi zmogla,ne vem ko enkrat otroka čutiš ,vidiš težko je opisat občutke.Mislim da moraš bit pri posvojitvi veliko bolj močna kot pri splavu,ker pač veš da še nekje nekaj tvojega diha,živi  ti pa tja ne moreš.Vsekakor je pa dobro to za par ki si otroka res želi pa ga ne more imeti,ampak res pa je da je to pri nas zelo slabo urejeno in gre večina otrok v rejo .Tako kot je že ena napisala ,če bosta dvojčka ostala skupaj in res šla takoj v posvojitev in ne v rejo potem pa ja te podpiram.Dobro se seznani s tem v dobro otročičkov,čeprav mislim da ko boš 9 mesecev čutila otročka in ga potem videla ,slišala ,ja skoraj dvomim da si jima boš lahko odrekla.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Anonimna, običajno odzivi niso tako enakomerno porazdeljeni; moja izkušnja je sicer obratna, veliko več odobravanja v realnem svetu, in veliko več neodobravanja v virtualnem.

Edino, kar šteje je, da naredita tako kot vidva mislita, da bo prav za vaju s partnerjem in da bosta s to odločitvijo oba sposobna živeti.

ajataja mislim da tukaj ni vprašanje kaj bi ti naredila. In tiste,ki govorite da imajo posvojeni travme ste pa res ene navadne    Sploh nobenih posvojenih ne poznate pa klamfate v  tri dni.
Avtorici posta pa: s partnerjem se strinjata da nočeta otrok. Torej,če ju hočeš dati v posvojitev in boš dala možnost nekomu da bo postal starš lahko rečem samo KAPO DOL. Plemenito dejanje in ko bi bilo vsaj več takšnih kot si ti!!

Poznam tri odrasle osebe, vsi trije so bili posvojeni iz Makedonije.
Imajo "travme", tudi v odrasli dobi običajno potrebujejo ogromno dozo ljubezni in potrditve, da so nekje doma.

Joooj, zelo težka tema. Ko sem prebrala post anonimne in njeno dilemo, mi gre kar na jok. Očitno sem pa jaz tista, ki je preveč čustvena.

Ne vem kaj naj ti svetujem.
Jooooj, me kar boli, ko pomislim kaj prestajaš in kaj še boš. Ni enostavno donosit otroka (v tvojem primeru dva) in jih kasneje oddat. To je toliko čustev na kupu, toliko ljubezni, spoštovanja,....verjemi, četudi si hladna oseba na čustvenem področju....sem prepričana da boš v devetih mesecih prepolna topline, ljubezni do svojih dveh malih pikic, ki sedaj rasteta v tebi.

Resnično ne vem kaj naj ti svetujem....samo ne odloči se prehitro za posvojitev. Glede na to, da te partner pri odločitvi podpira, pa se poskusita vsaj pogovorit v smer kako bi bilo, če bi otroka vendarle obdržala. Pustita si vsaj 1 % možnosti, da postanete starša. Prelep občutek! In zavedaj se, da boš še kako dobro občutila vse brcike, špikanje, kolcanje svojih dveh pikic. Jooooj, blažen občutek je to. Vsaj zame!

Kakorkoli....odločitev je EDINO IN SAMO VAJINA!!! PA VSO SREČO!!!

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Seveda.
Sicer ne znam dobro opisati tega občutka. No, mogoče bi bila to dobra točka odločitve, da stopiš v stik z nekom, ki je že odrasel in je bil posvojen. Tudi neposredna komunikacija, kaj želiš narediti (dati nerojenega otroka v posvojitev), bo najbrž izzvala zelo neposredno reakcijo na obeh straneh.