Tole je za vse mame, ki so posvojile otroka, za vse ki čakajo na posvojitev in za vse, ki o tem šele razmišljajo. Namenjeno izmenjavi izkušenj, mnenj in znanj, predvsem pa temu, da lahko delimo svojo srečo, želje, strahove, pomisleke in še enkrat srečo. Pa seveda - da imamo nekam za napisat vse najboljše, če že v živo ne moremo tega povedat. Pa še pesmica od bele.kave in smo pripravljeni na štart.

_____________________________

God grant me the serenity to accept the things I cannot change, courage to change the things I can and the wisdom to know the difference.

Na evo, zdaj pa ni več moja tema. Zdaj je pa od vseh.

Zdaj moram pa kar na kufe, ko sem že tolk naredila danes.

_____________________________

God grant me the serenity to accept the things I cannot change, courage to change the things I can and the wisdom to know the difference.

Hej bela.kava, koliko pa je kaj domov v Makedoniji? In koliko je otrok?

V Rusjiji je tega veliko. Eni pravijo, da je samo v Moskvi okrog 70 domov za otroke. Tudi otrok je veliko. Veliko jih nikoli ni posvojenih. Pa da ne govorimo o vseh ostalih regijah. Zadnjič sem po radiu slišala, da ima Rusija šest časovnih pasov, ker je tako velika. Veliko otrok je azijskega ali evroazijskega porekla, ker veliko deklet pride iz teh držav delat v tujino, potem se jim pa "zalomi", zanosijo, rodijo otroka in ker ne morejo skrbeti zanjga ga pustijo v oskrbi države. Veliko je menda tudi otrok s posebnimi potrebami, ti imajo pa še manjše možnosti za posvojitev.

Sam sistem posvojitve je hiter in precej jasen. Je pa res, da je treba zbrati veliko papirjev in dokumentacije, pa od posvojitve, do posvojitve se kaj novega spomnijo. Ampak vse pozabiš, ko enkrat zagledaš otroka.

Sama Rusija in Rusi so meni všeč. Je drugačna kultura in drugačno obnašanje, svoje definitivno doprinese tudi dejstvo, da je Moskva veliko mesto z več milijoni prebivalcev in tako seljačine, kot sem jaz, večkrat ne vedo točno, kako in kaj, ampak se pa da zmenit. (Trkam na les, da se mi zdaj kaj ne zalomi ). Če ne prej, pa po enem piru.

_____________________________

God grant me the serenity to accept the things I cannot change, courage to change the things I can and the wisdom to know the difference.

Dobro jutro, draga Dejzi!

Samo tolk se uštulim, da aplavdiram za odprto temo, izrazim svojo maksimalno podporo vsem "posvojenim mamicam" in te virtualno objamem . Aja pa da te vprašam, če maš dans kej časa ?


_____________________________

In vendarle so bile štorklje...

O lepo mesto si nam našla
Glede Makedonije. Imajo en dom in sicer v Bitoli za otroke od rojstva do treh let (ДОМ ЗА ДОЕНЧИЊА И ДЕЦА ВО БИТОЛА). Potem pa še v Skopju (11 Oktober) za starejše otroke. Za slednjega je pred kratkim makedonski RR ob praznovanju svojega rojstnega dne organiziral humanitarno akcijo za nakup sušilnega stroja (bravo makednoske ringarajevke )

Drugače pa najprej ti povedo, da domači posvojitelji čakajo dolgo na posvojitev in da gredo v mednarodno posvojitev najpogosteje otroci s posebnimi potrebami in romski otroci. Saj le-ti redkeje (skoraj nikoli) ne najdejo posvojiteljev v domovini. Prav tako domači posvojitelji pogosto gledajo na nacionalnost. Tako, da več kot imajo posvojitelji zahtev, več časa čakajo.

Evo mene back home.

Mlinčka za kavo sem se nekaj dogovarjala z eno drugo mamo z dvema fantoma, ampak ima zdaj nedosegljivo številko. Če me bo poklicala, bom šla, pa te lahko pokličem pa gremo skupaj. Drugače se bom pa lotila pospravljanja, ker se po bajti ne da več hodit.

A potem imajo v makedoniji samo dva domova? To pa ni veliko. Koliko časa pa v povprečju čaka par, ki se dobro znajde (za tistega, ki se slabo, mi je zdaj že jasno)?

_____________________________

God grant me the serenity to accept the things I cannot change, courage to change the things I can and the wisdom to know the difference.

Ni veliko ne. Pa tudi v registru je dvakrat več potencialnih posvojiteljev kot otrok. Mislim pa, da se je s porazumom vse kar podaljšalo. Makedoski posvojitelji čakajo od 3 do 5 let (ponavadi želijo čimmanjšega zdravega otroka iste narodnosti). Tujci, ki posvajajo so večinoma Italijani, Nemci in Slovenci. Čas pa je najbrž relativen. In izkušenj toliko kot posvojiteljev.

Vse je predolgo, a ne?

Zdaj ko gledam nazaj, na čas, ko smo se srečali, pa do obiska sodišča, je malo. Ko sva čakala na pošto, se je zdelo pa dolgo. Zdaj ko računam, kdaj bi lahko bili doma, se mi spet zdi dolgo, ampak bo pa tako hitro minilo, pa toliko je še za naredit.

Delovna vnema je pa na psu. Vsaj kar se tiče vsega, kar ni povezano z otrokom. Če bi lahko, bi mela kar dopust, pa pripravljala in pripravljala...

Ej če si pri volji, daj povej malo, kako zgleda adaptacija. A to ga maš otroka tudi v Makedoniji cel čas pri sebi, ali ga hodiš v dom obiskovat? Meni je bilo za obiske tako malo časa... Pa tisto malo, kar ga je bilo, je bilo lepo. Potem pa hitro želiš več in še in še in kar naenkrat sanjaš, kako bo lepo, ko boste ves čas skupaj, ko boš lahko skrbel za vsakdanja opravila in za vse, kar je z otrokom povezano.

Naša soba je že skoraj, skoraj fertik. Danes sva popravljala, kar ni bilo dobro prebeljeno - upam, da se bo jutri izkazalo, da je bilo delo dobro opravljeno in bova lahko spucala tla in reziduale barve. Potem znosimo nazaj tisto, kar ostane od prej, potem pa naslednji teden v šoping po posteljo. Saj mi nič ne bo jasno...

_____________________________

God grant me the serenity to accept the things I cannot change, courage to change the things I can and the wisdom to know the difference.

Tudi mi smo tako pripravljali sobice in za prvega in za drugega. Vprašaj me kje spita

Adaptacija?
Najameš stanovanje, dobiš dete in 30 dni živite skupaj (ves čas:), socialna delavka te pa obiskuje. Nato 30 dni v Slo in nazaj na dokončno posvojitev. Tako so nama povedali. Bomo videli, kako bo:)
Mogoče se javi katera z izkušnjami? Jaz vem le to, kar so mi na centru povedali in nekateri, ki so že tole fazo dali mimo.

Ali ni nekaj absolutno fenomenalno nenavadnega urejat OTROŠKO SOBO? Ali se samo meni zdi tole skoraj izvenzemeljska izkušnja Sploh ne moreš verjet, da je res

wilde guess - pri vaju

oba. Taveliki je spal v svoji posteljici do drugega leta. Potem smo se preselil in bilo je konec, preselil se je v najino posteljo. Tamala pa je kričala že ko je videla otroško posteljo in tiste "gatre" in nisem imela srca da bi jo bila tiščala tja not in pristala je , kje drugje kot v postelji. Ampak pomembno je da se počutimo dobro in da smo srečni, da se stiskamo celo noč in se lahko za dobro jutro pocartlamo in polupčkamo. Požvižgam se na mnenja da to ni dobro, jaz vem da za moje otroke pač je. Še prekmalu bodo zlezli v svojo poteljo.

Urejanje pa je seveda druga zgodba, ko sva urejala sobico za prvega, sem hodila v nočeh ko nisem mogla spati ( dobila sva ga kot novorojenčka in čakanje na dan D je bilo ubijalsko, nikoli nebi želela več tega podoživet) sedeti v njegovo sobo in sanjarit kako bo ko bo in če sploh bo.

Itak še prehitro mine ...



Tole z nespečnostjo mi je pa znano, naša soba čaka, jaz pa v nočeh, ko me napade najhujša oblika če sploh bo, tavam po hiši in vedno končam v sobi.

Vsaka mama je dobra mama, po svojih najboljših moček. Ampka ve ste mame z velikim srcem in za mene prečudovite mame. Vsaki od vas pošiljam virtualni objem  in  to za vas in za vsakega sončka, ki ste jim ali pa jim še boste namenile prečudovito življenje.

Hej lučkec, hvala za objemčke. In enga nazaj Maš prav. Mama je mama. Takva ili ovakva.

Bela. kava, komaj čakaš, a ne? Zdaj že jaz komaj čakam, da bosta šla na adatacijo. Saj vem, da si verjetno želiš, da bi čim prej nastopil trenutek, ko boste skupaj doma, ampak si predstavljam, da bi bila tud adaptacije ful vesela - samo, da smo skupaj. .

Eva, jaz optimist, na veliko razlagam, da je zdaj itak že navajen spati sam zase in da je najbolj smiselno, da ga dam kar v posteljo, pa mu ne rušim rutine, ampak zdaj sem lahko pametna, a ne? Bomo videli, kaj bo čez en mesec. Ma, saj si mislim, kolk mora bit luštno, če se zbudiš zraven dveh malih žabic.

Evo, midva sva v sobo nazaj naselila vse tisto, kar ima v njej ostati in moram reči, da izgleda svetovno. Pol sem pa - seveda - not prinesla obe plišasti igrači, ki sta zaenkrat pri bajti. Potem sem pa iz vrečke potegnila vse tinimini cotke, ki smo jih do zdaj moja seka, jaz, tašča in svakinja v začetni evforiji kupile (babe pač ) iz njih porezala vse deklaracije, jih obrnila in dala prat. Madona, občutek je bil takšen, kot da je eno navadno nedeljsko popoldne, jaz perem cote, malček se pa z atijem nekje igra. Sem se mogla kar zadržat, da nisem ventilov spustila.

Ampak zdaj sem spet pri sebi, cote se perejo, ko jih bom obešala , me bo verjetno pobralo, ampak tisto je še kakšno urco stran. U glavnem, prva nedelja in prvi vikend po vrnitvi iz Moskve, ko nisem čisto in popolnoma nič otožna, ampak samo vesela, ker bom jutri tak čas že tam in me bo samo par uric še ločilo do trenutka, ko ga spet malo pomučkam. Še na šiht jutri mi ni noben problem it, ampak komaj čakam. Prej, ko se začne, prej ga bo konec.

_____________________________

God grant me the serenity to accept the things I cannot change, courage to change the things I can and the wisdom to know the difference.

Mojmu dedcu se je očitno utrgalo. Medtem ko jaz tule brklam po kišti, slišim, da v dnevni sobi gleda Nodija. Svašta! Pa sem mislila, da meni na slabo vleče....

_____________________________

God grant me the serenity to accept the things I cannot change, courage to change the things I can and the wisdom to know the difference.

DaisyE tako lepo te je brati=) Jutri torej odhajaš v Moskvo? Bosta otročka že pripeljala domov? Jaz sem se 2 leti učila ruščino in je prav fajn jezik=)

Ne, ne, v Moskvo greva šele naslednjo nedeljo. Koka jaz sem pozabila napisat jutri čez teden dni. Pa dobro, si oprostim glede na vse.

Zdaj greva na sodišče, potem je treba pa še na pravnomočnost sodbe počakat, tako da bova še enkrat letela gor. Nekje maja bomo pa menda že doma. Komaj čakam.

Obešanje cot sem pa preživela brez hujših pretresov. Čeprav so tolk majhne, da jih še veter ne premakne. Prav hecno. Tako fascinirana pri obešanju perila že dolgo nisem bila. Upam, da ne bom tega malčka nikoli jemala za samoumevnega. Je tolk fajn, ko si dan na dan vesel.

_____________________________

God grant me the serenity to accept the things I cannot change, courage to change the things I can and the wisdom to know the difference.

Aja, pa ruščina je zakon. Sploh zdaj, ko se že znam kaj zmenit. Čeprav noben Rus ne razume, kaj mu hočem povedat.

_____________________________

God grant me the serenity to accept the things I cannot change, courage to change the things I can and the wisdom to know the difference.

Se veselim s tabo prve runde pranja in obešanja tini mini cotic !

Pa pridna sta, da je sobica že tipi topi. Jeeeej!

_____________________________

In vendarle so bile štorklje...

Fulll bom vesela že ko bodo komisije mimo in bo določen datum, ma bo treba še malo počakat. Se ne pritožujem, vem, da imava veliko, veliko srečo, da sva prišla do te točke .

Sem pa jaz dobila pred kratkim polno oblačilc od kolegice in mislim, da sem prvič v življenju z blaznim navdušenjem prala in skoraj v transu obešala

Res je bilo pranje in obešanje perila prav posebna izkušnja. Spomnim se, bilo je poletje, jaz  sem obešela in obešala. Le kaj si je takrat mislila soseda, ki me je opazovala, jaz pa sem se povsem nekontrolirano smejala. Ni še vedela, da dobi novega soseda.
Naša izkušnja s spanjem pa je bila povsem drugačna. Pametna mama sem mislila, da me moje malo detece potrebuje in zvečer in popoldan sem ostajala ob njegovi postelji. Otrok pa vedno bolj nemiren, zaspal pa nikoli ni. Nekega večera sem ostala celo do polnoči, mali pa ni in ni zaspal. Najprej jaz, šele potem on. V najini postelji pa je kar naprej vstajal in skakal.  Karkoli sem rekla, sem dobila odgovor: njet. Tako je bilo dva, tri tedne. Nekega popoldneva, utrujena za umret, pa sem ga dala v posteljo, rekla, da moram skuhati kosilo in odšla. Ponovil je: "Mami kuhat." IN TAKOJ ZASPAL! Od takrat sem ga dala v posteljo, še poljubček, lahko noč in ugasnila luč. Nobenih ceremonialov, ki so se meni zdeli samoumevni in še kako potrebni. In tako je še danes. Le zjutraj včasih pride v najino posteljo. Se pa podnevi kar naprej stiska, objema in lupčka.

Mislim da je to s spanjem odvisno od otroka do otroka. Naša je tako kričala da nisem imela srca, enostavno je nisem mogla slišat jokat. To v bistvu ni bil jok, to je bil en sam krič iz kriča kašlanje, bruhanje, kakanje.  Vse naenkrat, in ko sem videla to, sem vedela da sva z posteljico zaključile.

Ja, dobro se je prepustiti občutku in pozabiti, kaj je prav:)