Mojega Jana nikakor ne morem prepričati, da bi pospravljal svojo sobo.
Res je, da mu nikoli ni bilo treba kaj preveč pospravljati - ne za sabo ne za kom drugim. Tudi nobena posebna dela v gospodinjstvu mu niso bila nikoli dodeljena, samo vsake toliko časa je odnesel smeti ali odpeljal Gospo Pes na opravljanje potrebe. Tako, da je po eni strani jasno, da ne pospravlja.
Ampak ker si počasi spravljam svoje življenje v red, bi si rada tudi stanovanje. Kamor pa spadata tudi Jan in njegova soba. Sedaj je prvič, da ima svojo sobo, katere mu ni treba (zaenkrat) z nikomer deliti. Sobo je dobil ob začetku tega šolskega leta in mislim, da temeljito ni bila pospravljena od takrat. Površinsko nekajkrat, ja, z mojo pomočjo, ampak kaj več pa ne. In če se jo je že vsaj površinsko pospravilo, je bila že naslednji dan ista.
Kadarkoli mu omenim pospravljanje, se začne dogajati prava norišnica. Večinoma v trenutku postane zaspan, ne glede na uro dneva, pa čeprav je minuto pred tem še prosil, če se gre lahko igrat v park za blokom. Če ne postane zaspan, ga začne nekaj boleti. Če pa že ne išče takšnih ali drugačnih izgovorov, potem se pa začne metati ob tla, zvijati, zaletavati v vrata in podobno. Vmes pa stalno ponavlja, da ne more, da ne zna, da s emu ne da, da je to beda in še marsikaj drugega.
In ne pomaga nič! Ne lepe besede, ne poskusi podkupovanja (na način - ko boš pospravil, boš nekaj dobil), ne obljube, da bom pomagala pri težjih stvareh in po drugi strani niti vpitje, niti klofuta čez rit niti prepovedi ugodnosti (gledanje TV-ja, igranja igric na računalniku, izhodov na igrišče). Enostavno se usede in reče:"Pa kaj?!"
Pri najboljši volji ne morem cele dneve stati zraven njega s prekrižanima rokama in igrati nadzornika. Imam pa le še preveč drugih stvari za početi. Dokler stojim zraven, mogoče še kaj naredi (ob jamranju, kako je pa njemu hudo in težko in kaj vem kaj še vse), v trenutku pa, ko se umaknem, pa vse skupaj izpusti iz rok. Vrata njegove sobe morajo biti ves čas odprta, da ga vidim vsaj, ko grem mimo sobe. Če se ustavim, hitro nekaj prime v roke in blefira, ko se odmaknem, se pa spet usede.
Jan je star 8 let (letos bo 9) in priznam, da sem glede tega nad njim že čisto obupala. Vem, da je nekoliko pozno, da ga učim reda, ampak pravijo pa, da je vseeno bolje pozno, kakor nikoli. Da bi mu sobo stalno pospravljala jaz - niti pod razno nimam česa takega v načrtu. Da bi stalno gledala razmetano, tudi ne.
Imate kakšno idejo, kaj naj naredim? Kaj mi še preostane?

Sama ti sicer ne morem brati levitov o pospravljanju, ker nisem med tistimi, ki bi ravno čakala, da bi prah "dol" padel.... Ker si sama tudi med takšnimi, seveda ne moreš pričakovati, da se bo JAn kar spremenil in to od dneva, ki si ga ti "določila". Prej 8 let nič, potem pa naenkrat pospravljenja soba. To ne zmore niti odrasel človek, kaj šele otrok. Pa seveda se otroci zgledujejo po starših in njihovih dejanjih.
Kaj narediti? Sama navajam svojega 5-letnika, da pospravi vsaj za seboj, kar pomeni, da po obedu odnese svoj krožnik iz mize v kuhinjo( ne vedno, pa vseeno), predvsem zato, ker sem opazila, da v vrtcu tudi to naredijo in to brez problema. To je en primer.
Kar se pa njegove sobe tiče, je pa tako, da bo težko otrok kar sam od sebe pospravil sobo, ker ga moti nered, kajti nered zanj sploh ni nered. Pri nas je tako, da začneva dostikrat pospravljati SKUPAJ, v smislu "ti bo mama pomagala", nakar nadaljuje sam (ali pa tudi ne). Tudi Bor kdaj pa kdaj protestira, normalno, pa mu pač rečem, da mu bom igrače pobrala in vrgla v smeti ali dala otrokom, ki jih nimajo. In to tudi naredim-vsake toliko časa. Mu jih vzamem in jih spravim, kljub njegovim protestom. Da ve, da mislim resno.
Zato ne igraj pri JAnu "nadzornika", temveč mu na začetku pomagaj, in pospravita skupaj, da se bo sploh navadil, kaj pomeni pospravljanje. Drugega ti žal ne vem svetovati.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Se strinjam s tem, kar ti je že marogica napisala (pa sama si večkrat pisala), da nisi ravno tip za pospravljanje. Otrokom pa smo starši prvi in največji vzor. Tako, da, če pričakuješ, da bo njegova soba tipi topi, glej, da bo celo stanovanje tipi topi. Mu boš pa morala na začetku res pomagat.

Sicer pa naj te potolažim, da imamo tudi mi takšne težave. Pa sem tak tip, da gledam, da je pospravljeno sproti, saj se v takšnem okolju dobro počutim. Sin je star 7,5 let in ima sobo pospravljeno v nulo, hčerka pa ima pri 9 letih (pa ima malo manjšo sobico) dobesedno štalo. Pa sva oba učila isto. Njo morava dobesedno spodbujat k pospraljanju. Jaz sem že obupala nad tem, zato je moj prevzel to nalogo. Sicer pa druga dela, kot so pomoč pri kuhanju, sesanje, pomivanje tal, košenju trave, zalivanju rož,.. zelo rada pomagata brez, da bi ju sploh prosila.

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

Kerensa,

jaz sem z mojim sedaj 7 letnikom, pričela odkar je shodil. Počasi najprej v igri, kdo bo hitreje pospravil sobo... nato pa počasi, jaz svoje ti svoje.

Sedaj tudi moja skoraj 5 letnica ponavlja za njim oz. za mano.

Res pa je, da sem sama tip človeka, ki ima rada urejeno stanovanje. Saj se kregata: " Jaz ne bom pospravil, ona se je igrala.." ali obratno.

In kaj sem naredila; vzela vrečko in vse kar mi je prišlo pod roko vrgla stran. Ti povem, tako hitro sta pričela s pospravljanjem, da sedaj kadar imata slab dan, samo vrečko omenim in že je ok.

Poskusi nekako med igro, morda se bo stanje počasi spremenilo.

, si kar predstavljam užaljene obrazke.
To sem jaz naredila moji sestri in je tudi začela za seboj pospravljati.

Kaj pa če bi poskusila v tej smeri, da zdaj bo pa star 9 let in bo dobil pravico, da lahko sam pospravlja sobo,  potem pri 9,5 l., da gre lahko sam v trgovino, nakupit par stvari (mleko, kruh, jogurte,..., ne glih cele fasunge, ampak kako malenkost. Potem, da lahko že sam vozi gospo pes  na sprehod, vsaj ko pride iz šole.
Pa tko v tej smeri. Samo na žalost je to full lažje povedat, kot pa izvesti.
Boš poročala.
Lp

No morda je res že pozno, a vseeno se da z doslednostjo še mersikaj doseči.  Edini pogoj je namreč le nikoli več ne pospravljaj za njim.Pri nas je bila vsak večer kakor da bi v stanovanje treščila atomska bomba. Sicer sem vpila, da je treba pospravit, da bom prepovedala gledanje tv, da bom vse zmetala v smeti, toda nihče me ni resno jemal. Takrat so vsi trije nenadoma postali zelo lačni, žejni, zaspani, pojavile so dse bolečine, začelo jih je tiščat kakat in lulat. Zanimivo a? No na koncu sem pospravila jaz, ko so zaspali, ker nereda ne maram. Nekega večera pa mi je prekipelo, pri kolegici sem namreč videla kako vzorno pospravlja njen 6-letnik, prišla sem do spoznanja, da če ne bom nekaj ukrenila bom njihova služkinja dokler bodo doma živeli. Uvedla sem novo metodo, ki se je pri nas izkazala za zelo učinkovito. Najstarejši je imel takrat 7 let, srednji 4 in mala 2.Preprosto sem se usedla na posteljo in rekla naj poberejo igrače iz tal, ker so se oni z njimi igrali ne jaz. Malima sem rekla da bi rade tudi igrače spale na svojem mestu.Jaz sem le sedela in čakala, brez kričanja. Najprej so me presenečeno gledali, a ko so videli da jaz namesto njih ne bom pospravila so postopoma začeli. Seveda so se vmes še pojavljale nenadne bolečine, žeja, lakota, pa prepiri kdo je kaj razmetal..To sem dnevno ponavljala. Dokler niso pospravili toliko, da je bilo podobno človeškemu bivališču nismo šli na igrišče, v trgovino.. Nekoč smo zamudili zaradi mojega čakanja kino predstavo, tudi na morje smo se enkrat odpeljali 2 uri kasneje kot je bilo planirano,čeprav me je moj potem v avtu preklel, ker smo padli v kolono. Pospravili so pa le.Če je bila kdaj že toliko ura, da je bil čas za spanje, nisem za njimi pospravila, so mogli drugi dan oni, tako da so prišli do spoznanja da kar razmečejo oni, tudi pospravljajo oni. Ne boš verjela od takrat tudi razmetavajo mnogo majn. Lego kocke so bile namreč pri nas včasih kar leteče. Zdaj nimamo več problemov z pospravljanjem.Imajo vsak svojo sobo in vsak je dolžen v njej vzdrževat red.

menda je tudi meni moja mami to enkrat naredila, ker nisem nikoli pospravljala za sabo ... in pomagalo je do te mere, da imam še danes stanovanje vedno (skoraj) zelo čisto

Sicer pa ti ne znam svetovati, ker sama (še) nimam teh težav. Dejstvo pa je, da ne moreš pričakovati, da se bo otrok spremenil čez noč, ker si se zdaj ti tako odločila in drugo je, da mu moraš biti za vzor. Možnost pa je tudi ta, da mu dovoliš, da je njegova soba pač v "razsulu", saj je njegova, a drugod po stanovanju mora počastiti za sabo - ker je to tvoje stanovanje in ti to zahtevaš. Tako se bo navadil reda in prej ko slej ga bo tudi sprejel.

_____________________________

lp, K