Da opišem situacijo: Našega skoraj 2 letnika dajem spat okrog 19:30 (vstanemo okrog 6:00). Zaspi tako, da mu pojem pesmice in odidem, ko že zaspi. Če naredim drugače je tak jok, da ga še eno uro ne morem potolažit. Ob pesmicah lepo zaspi v cca 15-ih minutah. Potem spi kakšno uro, max 2 in potem: mamiiiiii, pridem ga malo pobožam in spi naprej, kakšne pol urice in tako napej, dokler sem pokonci, potem se pa kar k njemu vležem, ker celo noč se mi pa ne da skakat iz spalnice v otroško sobo. Zbuja se celo noč, vsakič preveri, če sem ob njem in zaspi dalje.
Če pošljem očka, da bi ga potolažil je pa sploh cel kraval in porabim potem ogromo časa, da ga potolažim. Čez dan je pa zelo rad tud z očkom.
Itak je ćez dan čisto drugi otrok - ves čas nasmejan, zgovoren, vse ljudi ima rad.
Dopoldan je v vrtcu, tam zaspi brez problema in spi dokler ga ne zbudijo.
Ne vem, kaj muči to našo malo bučo. Iz vrtca ga vzamem ob 14:20 in smo potem ves čas skupa. Mogoče se enkrat na 14 dni zgodi, da ga gre iskat babica in so potem skupaj do 17ih, pa še takrat ga peljem v vrtec kasneje.
Pa še en problem pri njegovem spanju - je kot princeska na zrnju graha, zbudi ga vsaka malenkost. Seveda samo doma, v vrtcu ga nič ne moti.
Kakšna ideja, kako pripraviti otroka, da bi malo bolje spal. Ker zjutraj ga pa komaj zbudim, takrat ga ne moti ne prižgana luč in ne najino tekanje po stanovanju, kar spi in ga moram z božanjem in prigovarjanjem zbujati enih 10 minut.

Ste že probali prestavit posteljo? Eni otroci (in odrasli) so blazno občutljivi na lego postelje med spanjem (naprimer da mora biti vzglavje obrnjeno proti severu, da mora biti postelja z dveh strani zaščitena s steno, da se mora iz postelje videti vhod v sobo, da ne sme biti na prepihu, torej med vrati in oknom itd.) ... pač ene te stvari motijo ... mene sicer ne, poznam jih pa par takih ... itak te pa nič ne stane če poizkusite.
Druga opcija pa je, da se je mulček enostavno razvadil, da si vedno poleg, in če ti to ne paše več in te izčrpava, se bo najbrž treba odločit in temu naredit konec. Raskiraš par noči in enostavno daš tamalega spat in se ne uležeš k njemu. Ga seveda hodiš mirit, ampak se z njim ne spuščaš v debate, ga ne jemlješ iz postelje itd. Verjamem da bo na začetku jok par noči, ampak bo kmalu bolje. Naša je bila pri ravno eni taki starosti navajena na požirke vode skozi celo noč (na pol ure do uro in pol) in ko mi je enkrat prekipelo, ji pač vode nisem več dala ... eno ali dve noči se je nekaj sicer še usajala, potem pa je sprejela nov režim in zdaj SPIIIIMMMOOOO!!!

Isti problem smo imeli mi pred letom in pol. Pomagalo je samo to, da ko sem jo vzela iz vrtca, sva šli domov jest in potem se "zgont" ven. V gozd, v hribe, hodit, hodit in samo hodit. Če so bili toplejši dnevi na kolo ali skiro. Potem pa domov, spet jest, kopat, v pižamo in je zaspala k šus do zjutraj. Je pa res, da je nisem več dajala med 7-in pol 8 spat, ampak okol 8h oz. 8.20h. Ne vem, če bi to pomagalo pri tvojem otroku, moji paše samo norenje po gozdu za 2 ali celo 3 ure. Sem pa tudi ubila 2 muhi na en mah. Celo sem nazaj kondicijo dobila in nekaj kg izgubila

Ugotovi razliko med uspavanjem v vrtcu in doma?
Česa v vrtcu ni? Mogoče mame, ki bii vsakih 10 minut skakala k njemu, ko si on to zaželi?
Če si se pripravljena za svojega otroka tako žrtvovati, potem ...ok. To je na tebi.

Drugače, sem jaz mnenja, da se otroka navadi, nauči drugače zaspati in spati. Ja, lahko pride ponoči k meni spat, ko se zmudi in ga je strah. Da bi mu pa bila vsakih 10 minut pri teh letih na razpolago... oprosti.
Brez joka, navajanje na drug način uspavanja in spanja vsaj prvih 3 dni ne bo šlo.
Odločitev je samo tvoja. Otrok prosi tisto, kar mu daješ oz. kar mu dovoliš + malo vedno več, ker vedno proba iti preko mej in te proba kako daleč boš ti to dopustila.
A ni lepo vsakih 10 minut zahtevati mamico? Mami pa hop, samo, da bo prej mir...

A misliš, da v vrtcu na začetku ni bilo joka, ko so ga "učili" kako se v vrtcu zaspi in spi? Ampak tam ga ne more vsakih 10 minut nekdo hodit božat.

Če je to problem, poskusi (mamica) oditi za kakšni 2-3 noči na kakšno službeno pot ali dopust, pa boš videla, kako bo/bi (za)spal brez tebe.

Po moje se atiju vtrga

Njej se pa pomoje že zadnji toliko in toliko mesecev ... no vsaj meni bi se

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Se strinjam z zgoraj omenjenim, da se spanja nauči, V vrtcu jih naučijo, doma pa ga bo tudi treba, če te to moti. Malo bo dretja, ki pa si ga že navajena, ampak potem bo bolje. Za oba.

Hvala vsem za odgovore.
Otika: Premikanje postelje, se mi zd zelo zanimiva ideja, bomo poizkusili, čeprav nimam ravno veliko maneverskega prostora.
Čipka: ja sem pomislila tudi na to, da ni dovolj utrujen, ampak zunaj smo običajno celo popoldne (če le vreme dopušča) - je na poganjavčku, meče žogo, hodiva na sprehode, na igrišča (vozička itak ne uporabljava že od 11 meseca, ko je shodil). Tudi zaspi precej hitro, pa zjutraj je še ful utrujen, ko ga hočem zbudit, ampak ponoči je vseeno vedno ista pesem.
Paštetka: čisto razumem, kaj želiš povedati. Ampak v vrtcu ni jokal nikoli. So me že prvi dan klicali, takoj ko je zaspal in mi sporočili, da so ga samo položili na jogi, se je obrnil okrog in zaspal in spal brez zbujanja 2,5h (doma čez dan spi max 1,5h). Pa vem, da niso lagali, ker smo se o tem prej pogovarjali in so striktno povedale, da bomo počasi... Drugače pa on ponoči nič ne pije, ne je (razen, ko je bolan, ampak to je druga zgodba).
Pa saj drugače mi ni problem potem pri njem zaspati, moti me, ker se mi zdi, da se tako niti on ne more prav dobro naspati.
Bebe&jaz: ja tudi to smo preizkusili - je očka tri dni spal z njim, pa je bila katastrofa, otrok je bil čisto zmučen zjutraj, očka tudi, pomagalo pa ni čisto nič.

Pustit jokat mi je pa tako hudo, vem da je to lahko narobe. Globoko v sebi imam vedno občutek, da mora biti otroku grozno v temni noči jokat in imeti občutek, da nikomur ni toliko mar, da bi ga prišel potolažit, saj vem da bi nehal, prej ali slej, samo skrbi me zakaj bi nehal...

metulj 333: hvala za tvojo zgodbo, naš tudi včasih začne kar nekaj čebljat. Zadnjič je sredi noči ugotovil, da jaz pa že nisem njegova mamica in je hotel kar iz sobe pobegnit .

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Tudi naš je zaspal le, če sem bila jaz ob njem...do kdaj? Dokler sem sama tako želela.
Potem je šel nekaj krat ati, potem še ati več ni šel in se je navadil zaspati saml. Seveda mu na začetku ni bilo lahko, je pa šlo.
To je zame ista preizkušnja kot duda, nočno pitje, pa recimo vožnja s kolesom s pomožnimi kolesi. Ko se je vmešal ati, se je stvar porihtala. Mame smo pač take, da nas takoj prevzamejo te žalostne očke in jim hočemo za vsako ceno ugodit.

Seveda nisem mislila, da bi bil mamičin odhod čudežno zdravilo. In to da namesto mame z otrokom spi očka res ni neka nadgradnja - a ni cilj, da spi sam? In jasno, da sta bila oba utrujena... To bi moral biti samo en uvod v daljši plan, kako ga naučiti spati sam. In glede na to, da 2/3 mojih otrok nista kar sama od sebe znala (za)spati, sem trdno prepričana, da se otroke da spanja naučiti. Ne na hitro in ne brez veliko truda, ampak rezultat (samostojno spanje) je na podlagi treninga in učenja doseženo prej, kot če pač neaktivno čakamo. Se torej s strinjam s svojo predhodnico - je pač podobno kot z dudo, flaško,... - eni malo prej eni malo kasneje eni sami od sebe eni z učenjem,... ampak se da, če se VZTRAJA....

to je pa skoraj isto, kot da bi jaz pisala. Edino s to razliko, da je naša stara dobrih 18m. Midva sva se tako dogovorila, da ali ona spi nama ali pa eden od naju spi pri njej (mož je dežuren, ko naslednji dan ne dela, ostale dni je pa moja). Ima pa tudi ful rahel spanec (podnevi se zbuja po 1h, ponoči nekako na vsaki 2h). In če bi jo pustila jokat, bi se tako panično jokala, da je še zelo dolgo ne bi potolažila (sumim, da se boji sobe / teme).
Saj nekaj časa sva jo hodila tolažit v njeno sobo (dokler se je zbudila samo 1-2x / noč), ampak ko se je začela zbujat pa na 2h, pa tega nisem več zdržala. In s tem, ko eden od naju spi pri njej, smo vsaj vsi naspani. Je pa zadnjič po skoraj 1 letu prvič prespala celo noč :)
Sem pa tudi ugotovila, da dnevna količina spanja ali / in količina divjanja in / ali ura kdaj gre zvečer spat ne vpliva na njeno nočno spanje. Jaz še vedno mislim, da ko bo znala govort in ko se ji bo dalo kaj razložit, bo tudi sama spala v svoji postelji. 


_____________________________

16.9.2010 se nama je spremenilo življenje... :)

No pri nas je isto.
Smo imeli bioenergetika, ki je zmeril in je vse OK, glavo smo edino morali spremeniti na sever (prej smo spali na JZ), pa ni nič bolje. Smo energijsko ščistili hišo - pa nič. Ukinili nočno flaško - nič. Zgonimo ga kot mladega mačka - pa nič. Spat smo ga dajali med 20h in 22h, da bi ugotovili ali je to vzrok - pa nič. Ga pustili da je 3 noči tulil (kak smo funkcionirali potem čez dan raje ne govorim) - pa nič.
Sedaj imam napotnico za ORL, da mu pregledajo dihalne poti - vem neumno, ampak če ne veš več kaj bi še poskusil,..........

Sva z možem obupala in vsako noč eden od naju spi z malim, se vsaj naspimo. Mali se zbudi od 2-5x na noč), vsede, pogleda okoli, stisne k nama in spi dalje. Včasih samo rokico stegne, da občuti nekoga zraven in spanca sploh ne prekine. Včasih se vsede, zadere (sanja), ga objamem, polupčam, poležem in že spiva naprej.....

Jaz sem se vdala v usodo

Je pa ena zelo dobra stvar (ker je pač zmeraj nekaj pozitivnega): ugotovila sem, da človeško telo, ko se navadi, dejansko lahko normalno funkcionira s povprečno 5 urnim nočnim spancem . Tako ima vsak dan vsaj 3 ure več


_____________________________

Pa imamo svoj sonček

Metulj333, Archie, Amiii - vidim, da težava sploh ni tako redka, kot bi si človek mislil, sem prav vesela, da sem postavila to vprašanje.
Rešujemo pa zadevo tudi več ali manj na enak način . 
Po prebranem sklepam, da sta samo dva možna scenarija - jih še naprej lepo ubogamo in jih tolažimo, ali pa jih pustimo v neskončnost jokat...
Jaz bom ostala kar pri prvi, dokler se ne bo dalo lepo pogovorit z njim in na kakšen lep način podaljševat uric mirnega spanja.
Če ima pa še kdo kakšen trik na zalogi, ga bom pa seveda z veseljem prebrala in preizkusila, z izjemo joka v nedogled, to mi nekako ne diši.

tudi jaz.

_____________________________

16.9.2010 se nama je spremenilo življenje... :)

Vsega pa otroka res ne moreš "naučiti". Sploh pa se mi zdi, da noč ni ravno primeren čas za "vzgojo". Velika večina otrok se v tej starosti zbuja zaradi intenzivnega sanjanja oz. podoživljanja dnevih dogodkov. In večina njih se ne zna sama nazaj uspavat in pač rabi pomoč.
Ta faza traja nekje do 5. ali 6. leta. Pri nas se je začela pri cca. 2,5 letih. Tudi sama sem naivno mislila, kako jo bom že "odvadila" tega in jo naučila spat. Cele noči sem se sprehajala med sobama, jo vsakič pomirila, ko je zajokala, pobožala, v skrajni fazi tudi odnesla k nama v posteljo, vendar se tako nismo nič naspali. Če sem vztrajala, da spi v svoji postelji, je doživela histerični napad, ki se je iz minute v minuto stopnjeval in končal z večurnim huronskim jokom in neprespanimi nočmi. No, potem sem prebrala eno fajn knjigo, se malo zamislila, šla v Ikeo po dodatno otroško posteljico, ki je prislonjena ob najino in že ko prvič ponoči pokliče, je ne hodim več mirit in tolažit ampak jo takoj prinesem k nama in vsi sladko in mirno spimo do jutra.

Naša je stara malo več kot 2 leti in je ponoči podobna zgodba kot pišete ostale. Jaz sploh nisem tega doživaljala kot problem, ker se mi je samoumevno zdelo, da se pač zbudi tu in tam, malo pogleda naokrog in spi dalje. Itak tudi jaz nikoli ne spim brez zbujanja cele noči. Pač razliko vidim v tem, da jaz ponoči ne jokam, ampak pogledam na uro, se obrnem in spim dalje. Res pa je, da še vedno spimo skupaj v eni sobi, večinoma celo v isti postelji. Do zdaj je sploh še nismo poskušali dati v svojo sobo, ker se jaz spomnim, da mi je bilo celo življenje grozno sami spati v svoji sobi. Itak je pa lažje, če se zbudi, pogleda okrog sebe, če smo vsi tam in spi dalje. Včasih me niti ne zbudi, ampak se samo premakne k meni. Mi je pa ravno zaradi tega lažje, da smo kar skupaj v sobi, ker celo noč pa se mi res ne ljubi sprehajati iz ene v drugo sobo. Pri osemnajstih bo ziher spala v svoji sobi

Moram pa priznati, da tudi jaz ne verjamem v to, da je treba otroka naučiti spati. Naša že od začetka čudno spi, pa sem pri njenih 8 ali 9 mesecih že bila na robu obupa, pa na robu zmogljivosti zaradi nespanja. Prebrala sem seveda vse mogoče knjige in debate glede spanja, poskusila razne variante (nikoli je nisem pustila jokati, ker ne verjamem v to), pa vse skupaj ni delovalo popolnoma nič. Na koncu sem ugotovila, da je še najlažje, da čimmanj kompliciramo glede tega, pa da enostavno neham neke svoje ideje vsiljevati njej in nam je vsem lažje.

Morda pa probaš z nočno lučko oz. mi imamo duhca iz ikeje in je nekaj časa gorel celo noč. Sedaj pa si ga prižge ponoči če se zbudi. Sicer pa imam štiri pamžke in vsak ima svoje finte za spanje. Je pa res da nikoli nismo imeli problema z nočnim vstajanjem, vsi pridno spijo

Ista pesem je pri nas! Naš fant je star 2,5 leti in tudi niti pod razno ne spi sam. Skupaj greva spat, povem mu pravljico, prime me za roko in zaspi...
mogoč za 2 uri. kot si napisala, preveri, če sem ob njem in potem spi naprej. Tud jaz se ne sprehajam več po hiši, pač spim z njim, včasih spi z njim ati, se pa zgodi, mogoč 1x na mesec, da noč prespi sam. Ker ga pač tolko utrudimo, da sploh ne ve zase. Čeprav to ni vedno merilo.
Pri našem je največji problem, da spi 5 ur in potem ma on dost. Se premetava sem in tja po postelji,kar traja včasih tudi 3 ure!!! Sem kot zombi zjutraj in verjemite, da sem poskusila že vse mogoče. Je pa res, da ta ni spal že od prvega dne. V porodnišnici je bil kar naprej zraven sester v čajni kuhinji, ki so ga cartale in stiskale k sebi. Doma je bilo pri enih treh mesecih za znoret, vsakih 15 min jok!
Sedaj pa ne kompliciram več in tistim staršem, ki jim otrok spi, povem, da jim ne želim, da se znajdejo v moji koži. Pač ne spi. Prej kot to sprejmeš, prej boš tudi sama spala. Glavno, da je zdrav in razigran fant. Je moje največje veselje in prav paše mi, da se tak rad carta. Zavedam se, da bo še prehitro odrastel!

Lp

September 25 - zelo lepo povedano. Tudi pri nas je težava pri spanju že čisto od prvega dne - tudi meni je sestra že v porodnišnici rekla, da se bo še ona malo sprehajala z njim, da naj jaz odspim vsaj urico ali dve . In tudi pri nas je bilo mesece in mesece zbujanje na 20 minut, tako da je sedaj, če primerjam, prava milina.
Mene v bistvu moti samo dejstvo, da po moji logiki ne more biti dobro naspan, če se vso noč premetava in zbuja.
Pa zadenjič se mi je čisto zasmilil - sem si privoščila večerno kavico s prijateljicami (grda mamii ), domov sem prišla ob 22:30 in sta z očijem že skoraj eno uro bedela v njegovi postelji, mali je jokal, kot dež, oči pa tudi ni bil daleč od tega .
No, pa saj vidim, da nismo edini, pa še prehitro bodo zrasli... Je pa res čez dan naš fant pravi veseljak, živahen in obožuje družbo drugih otrok, tako da se včasih vprašam, če mi ga zvečer zamenjajo .

To bi še rada povedala glede našega primera nespanja: Več kot leto dni sem to jemala kot prekletstvo. Zdaj sem hvaležna, da me je sinko "prisilil" da spima skupaj, saj je najlepši občutek, ko me ponoči poboža, ali se stisne k meni. Ali ko zajoče in se vsede med spanjem in ga objamem in položim nazaj, pa prav zagode od ugodja in lepo v miru takoj zaspi nazaj. Ali ko se vsede, pogleda naokoli: aha mamica je tukaj, se obrne in zaspi

Najlepši občutek na svetu

_____________________________

Pa imamo svoj sonček