Pozdravljene!
Pred 3 meseci sem postala mamica čudovitemu dečku, ki ga z atijem nadvse obožujema. Vso nosečnost sva se ga blazno veselila in komaj dočakala dan, ko se je rodil. Ves ta čas je potekal v glavnim brez večjih problemov, tu pa tam me je kje štihnalo, tak ko vsako nosečnico nič posebi. in moram povedat, da sem svoje noseče telo enostavno oboževala. tud mojmu fantu se zdijo nosečnice zelo seksi zelo rada sem nosila tesne majice in tako vsem kazalo svoj vedno večji buši. še v večje veselje pa mi je bilo, ko sem začutila prve premike, ki so vedno bolj postajale prave brce. res mi je bil nori občutek, ko sem položila roko na bušija in je mali prav takrat izvajal svoje akrobacije. ali ko sva z mojim enostavno buljila v moj trebuh in se smejala, ko ga je metalo iz leve na desno in obratno.
tudi na preglede pri g sem komaj čakala, da sem lahko malega uzrla na ekranu, kako se premika, kako je, kako ga kolca... v glavnem-zelo rada sem bila noseča.
da ne bo katera narobe razumela-najinemu malemu sončeku se nikoli ne bi odrekla in sem blazno hvaležna, da ga imava in da je vse ok z njim. vendar pa zelo pogrešam svoj trebušček!! bi bla kar takoj spet noseča nevem, ali sem edina s takimi občutki ali ste še druge takšne. bom vesela kakšnega prispevka na to temo.
lp

Moj tudi kar naprej pravi, da pogreša trebušček, pa me boža, pa pravi, da tam je pa njegovo dete raslo. al  me pa sprašuje, če se spomnim, kako je trebuh poleg mene ležal...  A ti povem da jaz pa nič, popolnoma nič ne pogrešam ne nosečnosti ne trebuščka, ki je bil na koncu že kar tak, da ga je bilo težko okrog nosit, bi ga lažje na ramah v ruzaku nesla, kot tako, kot sem ga morala.  Se hecam, ampak na nosečnosti imem blazno slabe spomine. Nobena nosečnost pri meni ni bila normalno stanje, ampak nenehen strah, če bo vse v redu, glede na rizično nosečnost, pa da o slabostih, mravlinčenjih, krvavitvah brez prestanka, bolečinah v trebuhu, utrujenosti, zateklosti sploh ne govorim, ...ne, prava groza me zgrabi, ko pomislim na nosečnost in trebušček (beri slonov trebuh). Bi imela otroka, ampak noseča pa ne bi več nikdar hotela biti.

Jaz sem bila full srečna, ko sem rodila....ga nisem čisto NIČ pogrešala.


Če tole šteje kot prispevek  

trebuh mi je že lep, ampak kljub temu komaj čakam, da se vrne v stare okvire

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Oh nisi, ne! Sploh prvi mesec mi je blo kr hudo, ker ni bilo več trebuščka, nič več brcanja... pa tudi jaz imam našega malega navihanca rada do nezavesti. Pa prav tako mi je bilo hudo, ko sem prvič pakirala za na podstrešje premajhne cunjice, ki jih je takoj na začetku prerastel. Kar jokala bi takrat, ampak sem vedela, da ni to najin zadnji otrok, da bova enega ali dva pa še imela. Me je pa že sedaj "strah" kako bo, ko bova enkrat prišla "do konca", ko bova rekla, da nič več otrok. Takrat se ne bom tolažila, sej bomo še kaj imeli kmalu, sej bodo te cunjice kmalu spet v pranju,... Najbrž bom pol otroke gnjavila kdaj bodo vnuki?!

men je blo tak fajn, k sm jedla, kar sm hotla pa kolko sm hotla in to brez slabe vesti zdej se pa s posledicami ubadam, pa mi ne gre tak, ko bi jst hotla

_____________________________

Hale: "Are you accusing me of being in someones pocket, you hypocrite son-of-a-bitch? You've been on Clay's tit since you were a goddamn uniformed officer. He barks and you jump. Whole town knows it. "Chief of Police". What a goddamn joke."

Tudi jaz bušija prav nič ne pogrešam, se pa včasih prav nostalgično spominjam obdobja nosečnosti... ko so me vsi drugače dojemali  v pozitivnem smislu, skratka scrkljana sem bila do amena. 

Jest se spomnem da sm prve tedne po porodu še zmer kr trebuh božala, pa kr nekam prazn se mi je zdel - k ni nč brcal not  .

Ampak še bolj je fajn blo to, da ti po obilni večerji ni blo treba trebuha notr vlečt...

te razumem jaz sem bila presrečna ko sem bila noseča, tako polna pozitivne energije in vedno vesela. pa takrat je bilo to bitjece samo moje ..... tud jaz ga včasih pogrešam, sploh ko vidim kako hitro rastejo.

_____________________________

Živi tako, da bodo tvoji otroci pomislili nate,
ko bodo razmišljali o poštenosti,
ljubezni in pokončnosti.

še ena prednost nosečnosti-da so me nosli po rokah (v prenesenem pomenu seveda, ker drugače bi blo kej izpahjeno al pa hudo poškodovano ) pa pazili name kot na dojenčeka. boh ne daj, da bi kaj težkega delala! res je blo super. vsak me je poslal počivat pa namesto mene opravljal dela.

_____________________________

Hale: "Are you accusing me of being in someones pocket, you hypocrite son-of-a-bitch? You've been on Clay's tit since you were a goddamn uniformed officer. He barks and you jump. Whole town knows it. "Chief of Police". What a goddamn joke."

o jaz pa ful pogrešam bušija . Anonimna se čisto podpišem pod tvoj post .

Jst pa pogrešam brce, pa kolcanje pa dogajanje v bušiju...
Trebuh  tega pa prov nč ne pogrešam, mogoče zato ker sem mela res ogromen trebuh. Moj obseg je bil okol 140cm, sem šele zdej vidla slike svojga "bušija", me je skor kap!? Kot da bi mela ene štiri fuzbalske žoge not!!!

_____________________________

Moji otroci - moja sreča
Neli- 4.8.2007
Kristi- 8.2.2009
Lev- 3.12.2010

Jaz po 3.  tudi pogrešam trebušček.

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

Jaz tudi poznam dve taki, kot si ti. Od tega ena še zdaj, po 10 letih, to velikokrat pove, druga pa je bila potem še 4-krat noseča. Tako da to ni ravno redko, izgleda.

Da o tem, kako sem bila jaz srečna, ko sem se znebila trebuha, ne govorim.

Tokrat mi nič ne manjka, so bili zadnji meseci preveč naporni. Po prvi nosečnosti mi je bilo pa zvečer najbolj "hudo". Ko sem šla spat, ni bilo večerne telovadbe, par tednov mi je bilo kar malo strašljivo.

Jaz pa mislim, da bušija ne bom pogrešala. Bom pa definitivno pogrešala brce, kolcanje...skratka te POSEBNE OBČUTKE

Jaz moram priznat da sem  skor dva tedna po porodu full pogresala trebušček, še sanjala sem skoz da ga  imam še. Pa tud neki časa sem se še vedno tok bala da me nebi kakšen ponesreč butnil v trebuh. Ampak hitro pozabiš ko maš tako lepo štručko zraven sebe. sej tiste katerim je potekala nosečnost brez problemov, ga iatk mal pogrešajo

Vidiš, jaz bi se pa verjetno odločila še za kakšno nosečnost, če nebi bilo treba tustih 9 mesecev nekako preživet.
Sem živela aktivno in delala od začetka do konca, ampak trebuh in slabosti in teža...

_____________________________

Zakaj bi učil prašiča letati; izgubljaš čas in vznemirjaš prašiča.

Po prvem porodu sem kmalu začela pogrešat trebušček oz. nosečnost in sem tudi kmalu zanosila spet. Zdaj po drugem porodu pa je ne pogrešam čisto nič več. Mogoče jo bom pogrešala kdaj kasneje, zaenkrat imam pa definitivno dovolj.

Jaz sem v porodni jokala kot dež, ker ne bom več imela trebuha . Pa ne, da ne bi hotela imet otročka, samo hudo mi je bilo ker ne bo več brcanja, kolcanja, premikanja.... Prvih par dni sploh nisem pogledala trebuha in ne dotaknila, če dolgo po porodu sem jokala, ko sem se spomnila da je trebuh ... prazen....

Se podpišem pod vse, ki ga pogrešate

jaz ga tud pogrešam, ma cela nosečnost mi je bla fajna, buši pa sploh zdej je bolj "dosadn"

Tiste, ki pogrešate trebuščka, saj lahko še enega  naredite  No, tako smo mi tole rešili