Ta tema je namenjena pogovorom o naših občutkih, pričakovanjih, obžalovanjih,  željah za prihodnost in o vsakdanjih rečeh, ki se tičejo splava in obdobja po njem. 

Pa bom kar začela... Konec junija letos sem imela ss v skoraj 7t nosečnosti, abrazija ni bila potrebna. Glede občutkov pa; še zdaj nisem čist psihično stabilna, če kje vidim dojenčka, kar obstanem in onemim.
Odločila sem se, da dam par kg dol, nato grem na kontrolni pregled ščitnice v oktobru in potem v akcijo.
Strah me je, da bi imela probleme pri ponovni zanositvi, kasneje splav ali kakšne druge težave. Vem, da moram misliti pozitivno, ampak včasih ne gre. Imela sem že napotnico za odstranitev pregrade, ampak je moj novi G ugotovil, da je nimam.
Rekel mi je, da če kljub rednim M v pol leta ne zanosim, naj se vrnem, če pa bodo M neredne, naj se vrnem prej.Po splavu sem imela do zdaj samo 1 M, naslednja bi morala priti v nekaj dneh, če bo seveda ciklus na 33 dni, tako kot prej.
Računam, da bi nekje novembra z mojim začela delat na in srčno upam, da bomo drugo leto imeli !!!!!!!!!!!!!!

Srečno vsem!

Jančika, super, da si odprla to temo.

Urskaj, tudi jaz sem imela ss začetek julija v 9. tednu in imam težave s ščitnico. Bila sem pred 2 leti na radiojodu in zdaj jem tablete Euthyrox. Kaj je pa s tvojo narobe? Jest sm se tut že zasekirala, da je prišlo do ss zaradi ščitnice, ampak baje so ščitnični hormoni ok. A misliš da lahko ščitnica kaj vpliva na ss?
Oktobra začnem delati spet na  pa me je mal strah, da ne  bo spet kaj narobe. Ma saj vem moramo samo pozitivno mislit pa bo vse super, a ne.

Lp

meni so ugotovili IMN konec julija (10 tedn). Srček je zelo lepo utripal, žal v desnem jajcevodu. Nočna mora. Zjutraj sn se počutla ko da bi tank čez mene peljal od neprespanosti in glavobola od joka. ko sn zvedla se z nikomer nisn hotla pogovarjat razen s 3 najbližjimi. hvaležna sem, da sem bila 3 dni v bolnici. Dobila sem precej vzpodbude od punc, ki so bile v isti sobi, tudi kako se spoprijemajo s tem kar se jim je zgodilo. To mi je precej pomagalo. sem pa po naravi taka, da navzven delujem močna, še posebej se potrudim, ko sem čustveno v krizi. zdaj sem že malo boljše. Še vedno se spomnim bitja srčeca, še posebej ko vidim kakega dojenčka me stisne in se spomnem kolko bi bil zdaj že velik. Precej se mi dogaja še na drugih področjih, tak da se vsaj malo zamotim. Za naprej? nevem niti po kolikem času lahko spet začneva delati ponovno, si pa želim, da bi se veselila že letos. Kdo ve, mogoče pa rata?   

Lepo se mejte

Lusa8, prav hudo mi je ko berem take žalostne stvari. Tudi meni je še vedno hudo ko se spomnim. Moja nosečnost je sicer bila v matrenici, vendar ni bilo srčka. Mislila sem da je kar konec sveta. Zdaj se počutim že dost bolje in tudi jokam ne več (redkokdaj). Boš videla tudi za nas bodo posijali dnevi, ko bomo jokale, in to do sreče ko bomo v naročju držale najlepše otročke tega sveta.
Zdaj čakam 2  po ss, ki mi sicer 1 dan zamuja ampak pomoje ni hudega potem pa v nove boje . Malo sem še živčna ker imam 19.9. še UZ, če je vse Ok in se mi teli dnevi tako vlečejo da je groza.

Samo pohumno

jaz sn mela zdaj 1  po imn, pregled če je blo vse ok (operacija) pa mam malo pred tabo, 14.9., verjetno tudi UZ. Od takrat so miu merili nos. hormon, pa je padal vredu, tak da zgleda ok

hvala varci
Lepo se mej

Varci, moja diagnoza je: evtirotična nodozna golša, hormoni so bili pred enim letom še ok, zdaj pa bomo videli, upam, da je tako in da bo tako ostalo. Tablet ne jemljem nobenih. Mi je pa novi G rekel, da ščitnica vpliva na zaplete v nosečnosti - ni pa nujno.

Upam, da kmalu zagledamo !

Srečno.

SS sem imela 1. julija v 6 ali 7 tednu. V bistvu sploh nisem vedela, da sem noseča, zato tudi ne vem točnega št. tednov. Ampak te vseeno spravi na tla, ko se zaveš, da gre še en mali angelček v nebesa, čeprav ne ravno pričakovan.  Prvih nekaj tednov je občutek tako prazen, čeprav prej nisem vedela... Še preden bi se zares lahko začelo je bilo konec. In še vedno me zanima, če mi ta angelček  lahko oprosti, ker se enostavno počutim krivo, za to kar se je zgodilo. Ob splavu sem imela toliko vprašanj v stilu 'kako bi bilo, če...'. Seveda mi je težko ob pogledu na dojenčke z mislijo, 'tak bi lahko bil moj'... Ampak je že bolše, vsak dan je boljše. Čas celi vse rane, ne?

...se opravičujem, ampak sem kar čakala na tako temo,da dam to ven

Ne vem, če spadam v to temo, ampak spontano prekinitev nosečnosti do 24 tedna obravnavajo splav, čeprav sem v na polni 23 teden rodila Mašo - 530g, 29,5 cm in Maj-a 640g, 31 cm), ki sta bila na zunaj razvita in velika 2 tedna nad povprečjem. Ker pa nista imela dovolj razvitih notranjih organov, se je fantek poslovil po 7 urah, punčka pa po 11 urah.


Rečem lahko samo: kdor tega ne doživi, ne more vedeti, kaj psiha dela s telesom.
Non stop moram biti v družbi, saj se drugače neprestano spominjam poroda in obeh otrok.

Nisem obupala! Nasprotno! Še malo, pa grem v nov boj.

Pozabila sem še dodatti: rodila sem 27.6.2007

Tudi jaz se vam pridružim. Moja zgodba je taka. Z možekom sva začela delat na  dec 2003 in nama je v prvo ratalo, januarja pa je sledila abrazija - ni bilo utripa. Drugič sem zanosila julija 2004, tokrat je bilo snetno jace (blighted ovum) - spet abrazija, jaz pa totalna živčna razvalina . Tretjič sem zanosila junija 2005 - sploh ne bi vedela, da sem noseča, če ne bi naredila BC. Ko sem prišla h G me je pogledal na UZ in rekel, da se plod ne razvija. K sreči abrazija tokrat ni bila potrebna, je šlo samo naprej.
Potem sem dobila napotnico za ANTISTERILITETNO v MB. Polna optimizma kličem, da se naročim - na 1. pregled sva čakala 6 mesecev (to je bilo februarja 2006). Ves čas sem opozarjala, da imam pregrado, za katero sem izvedela po HYSC, po 3.ss. So mi v MB zatrjevali, da bodo poskrbeli za to. Ja vraga - ampak koliko je meni znano je potrebno odstranit vse, kar povečuje možnosti za uspešen IVF!!!!!!Marca 2007 bi morala začeti s terapijo in pripravami na OBMP. Ja halo, kaj pa pregrada Ker se v MB niso zmigali sem šla kar v LJ, kjer so mi maja 2007 odstranili 1,5 cm pregrado . Poleg tega se je pojavil še en problem. Mož ima Chronovo bolezen in se je njegovo stanje 2006 obupno poslabšalo. Vse skupaj je vplivalo tudi na njegove plavalce. Dec je 2x operiran, maja pa je šel še na en spermiogram. Ker si je njegovo telo po OP opomoglo, so zaživeli tudi  plavalčki. Tako, da zdaj spet poskušava naredit . No ja pa še PCO imam. Lep pozdravček vsem.

Neža81, pravkar sem prebrala tvojo zgodbo . Zelo mi je hudo zate. Jaz sem imela 3 ss v zgodnji nosečnosti, med 6. in 8. tednom. Sploh si ne morem predstavljati kaj vse preživljaš, ko si enkrat že tako blizu, potem pa...
Želim ti vse najboljše.

NEZA81 Tako mi je žal. Mislim to je res najhujši kot moraš roditi otroka toliko pred roku. Jaz sem rodila mojo Nežo 28.6.2007 ob 20:05. Bila je 350g in 27cm. Sem videla na uz 8ur pred porodom kako ji srček bije, vendar ko sem jo rodila je bila taka tišina, da z možem nisva mogla pogledat. Se smo spominjam kako sem jo začutila, ko je obležala na mojim notranjem stagnu in sem rekla "čutim jo" in sem kar začela  mož me je objel in tolažil. 
Tist včer je mož spal v avto, ker niso dovoljili, da bi bil z mano. Jaz nisem mogla spat kar na jok mi je šlo. To pa res zamerim bolnišnico, ker res nimajo nobenega srca, da bi lahko par bila skupaj po takim dogodku. 
Sedaj sem že dobila druga M in to točno na 28dni (normalno kot prej) prvi na 33dni. Strah me je, da se bo to spet zgodilo, vendar moram biti močna kot bova spet začela v novembru. Včeraj sem izvedla, da je prišlo do vnetje zaradi mojega telesa, ker ni prepoznal SS  NE VEM, KER JE BILA NEŽA ŽIVA, KO SEM PRIŠLA V BOLNIŠNICO.

A ja! Neža je bila 19 tednov.

moram rečt.. sedja ko sem vas brala sem se pošteno zjokala.
boge reve, koliko enega trpljena..
sama sem imal ss v 9.tednu v mesecu maju. in moram rečt, da je bilo to strašno. vem, da se z vami sploh ne morem primerjat. vsaj z nekaterimi ne. kaj ste morale pretrpet. o joj. vem, pa nekaj. vse bomo imele enkrat zdrave . v to verjamem. srčno verjamem.

sedaj so za mano trije ciklusi. sedaj bova spet resno delala na . čepprav sav že prejšnji ciklus enkaj poiskušalo, samo sem se bala, tako da potem sva celo malo pazila med plodnimi dnevi. sem vesela, da sva počakala. bova sedaj vsaj v miru.. sproščeno.

srečno vsem vam, nam .. naj se nam izpolni tako težko pričakovana želja.. sanje o .

_____________________________

sanje so se uresničile..
13. 5. 2008 sva dobila najlepše darilo.. Taro
26.10. 1010 pričakujemo še en zakladek.

Bila sva na OBMP v prvem postopku ICSI. Vstavljena sta bila dva . Oba sta se prijela, eden je nato takoj odmrl, drugi je vztrajal. V 6. tednu je bila vidna le vrečka. V 7 tednu prav tako. V 8 tednu je bila vrečka velika le 12 mm, ploda še ni bilo, v 9. tednu vrečka velika 14 mm in veliko premajhen plod brez srčka . Predlagana abrazija. Sesul se mi je svet. Tri leta sva se trudila in hodila od ene ambulante do druge. Nisva mogla verjett, da nama je uspelo v prvem postopku ICSI. ŽAl je sreča prekratko trajala. 17.7.07 so mi opravili abrazijo. Tisti dan sem jokala kot dež. Občutkov ne morem opisat. Gledala sem tiste najstnice, ki so čakale na urgenci na splav, kot da grejo v trgovino po kilo kruha....meni se je pa trgalo srce..... Vendar optimistično gledam naprej. Razčistila sem stvari po tem SSju, tolažim se z dejstvom, da nekaj ni bilo v redu in niti slučajno se ne mislim smilit sama sebi. Jeseni greva v nov boj. ČAkam na M, ki je še vedno od abrazije ni  - danes že 47 dan.

Moji občutki so bili - čudni. Takoj po splavu sem bila olajšana, ker sem vsaj vedela, pri čem sem. Najhuje je bilo čakanje, ali se bo plod obdržal ali ne. Na živce so mi šli telefoni, ko so me klicale prijateljice, vse obupane, češ - uboga reva... Jaz pa v tistem trenutku nisem potrebovala usmiljenja, hotela sem razvedrilo. V sobi sem se s "sotrpinko" celo zafrkavala in šalila, tako da me je ginekolog, ki me je prišel pregledat, zelo zelo čudno gledal. Še rekla sem mu, da bo pač zdaj čas za nov začetek. Mislila sem, da bom čustva kar tako potlačla.

Po odpustu domov pa se je začelo. Na začetku sem - kadarkoli sem videla kakšnega otroka, jokala in se spraševala, zakaj hudiča prav jaz... Bolj ko se je bližal moj PDP, huje je bilo. Če sem komurkoli povedala o teh občutkih, so zamahnili z roko, češ, saj si mlada, imela boš še veliko otrok, pa še enega imam doma. SPloh mi je šlo na živce, ko so mi v tistem trenutku metali pred nos tiste ženske, ki imajo po dva in tri splave, pa še nobenega otroka. 

Jaz pa sem kar naprej žalovala za tem, ki sem ga imela v sebi, pa četudi le za kratek, kratek čas. 

Ni bilo veliko ljudi, ki bi vedelo, kako se počutim. Še celo moji največji prijateljici nisem več želela govoriti o tem. Imela sem občutek, da me nihče ne razume. Nekaj časa sem še sodelovala v temi upanje po splavu, potem pa sem odnehala. V temi se je javljalo vse več nosečk, jaz pa pestovala svojo bolečino - nikakor ni šlo skupaj.

Z možem sva se trudila za novega otroka in iz meseca v mesec je bilo samo še slabše, ker ga ni bilo. Zdelo se mi je, da so vse moje prijateljice noseče. Ne narobe razumeti, saj sem se veselila zanje, ampak po drugi strani pa me je bolelo, ker nama pa nikakor ni uspelo.

Zdaj je veliko bolje, sprejela sem dejstvo, ki ga je bilo potrebno sprejeti.

V operacijski dvorani pa nikoli nisem obsojala mladih nosečnic, ki so prišle nalašč splavit, to pa zato ne, ker se za vsako skriva svoja zgodba. Zavedala sem se, da so si tudi one naložile svoj prekleti križ, ki ga bodo morale nosit celo življenje. In zato so se mi smilile.

Moja zgodba se začne leta 1998,ko sem se v soboto zjutraj zbudila s hodo bolečino na desni strani trebuha...v bolnici pa šok IZM-še verjela nisem tistemu na UZ,da je to možno-od enkrat !!!Zdaj se matrama od takrat,pa nama še ni uspelo.Pridelala sva 2*SS,prvič v 7 t,drugič v 11 t-ko sva bla sigurn ada bo vse v redu-mali izcedek-urgenca-ni bilo več utripa!!še jokat nisem mogla .porabila sva 4 postopke IVF-ISCI,po zadnjem je bil ,pa spet SS_za povrh so mi ugotovili MOLO. po 2 letih sem se psihično spet pripravila na nove boje in grema v samoplačniški postopek.zdaj čakava pismo iz MB.pa še nisva obupala.držite pestke za nas vse!!!Lp

Tassi1, si zasledila, da zavarovalnica po novem krije 6 postopkov Zakaj bi plačevala, če ni potrebno. LP

Pozdravljene punce,

jaz se obračam na vas z vprasanjem, kaj mislite da bi to bilo. Zadnjo M sem imela 24.7, potem pa samo jutranje slabosti, vrtoglavico, povecan trebuscek, sum na nosecnost. v petek sem kupila clear blue in je bil negativen, vceraj pasem zacela krvavet. Je to samo M ali kaksna druga krvavitev? sedaj se mi porajajo razne strasne misli o ss ali izvenmat. noseč.

Prosim za nasvet?

Hvala Katja

ne vem, če sicer spadam na temo "spontani splav" ... pa sem vseeno tudi jaz doživela žalostni trenutek, ko sem po 9ih najlepših tednih, misleč, da v meni raste novo življenje, na ultrazvoku ugotovila, da raste samo posteljica, ploda pa nikjer. v 11em tednu je sledila abrazija. ni primerljivo s tem, da rodiš mrtvega otroka, a me je vseeno čisto sesulo.
Zdaj sta od tega minila že dobra dva tedna. Počasi se pobiram, čeprav se moram res boriti. Včeraj sva se vrnila iz tujine, morala sva malo zamenjat okolje. A tudi tam sem neprestano srečevala mlade mamice z vozički in lepe nosečnice ... No, en dan sem imela hudo krizo, ko sem na metroju videla malo mongoloidno punčko in sem  seveda  začela s svojimi mislimi napletat, da se to lahko zgodi tudi meni.  In ko sem se ravno potolažila s tem, da je zato NS in da to danes lahko preprečiš, sem zabredla v nove črne misli. Naslednji dan sem spet na postaji podzemne videla mlado mamico s majhno punčko, ki sicer ni bila mongoloidna, je pa bila motena. In potem spet novo tuhtanje - kaj pa, če se mi zgodi kaj takega? Tega pa verjetno na NS ne morejo odkriti?
Bojim se lastnih strahov, to mi je najhujše. Bojim se, da bi lahko moja tovrstna razmišljanja imela, bognedaj, kak negativen vpliv pri naslednji nosečnosti. Trenutni glavni cilj mi je ozdraviti svojo psiho, se rešiti vseh črnih misli in se znebiti teh nesmiselnih strahov.

Čez en teden imam prvi pregled po abraziji, potem me čaka odstranitev pregrade.

Ana Luna - v tem trenutku boš bolj pogosto videvala majhne otroke in nosečnice - prej jih niti nisi opazila. To bo nekaj časa trajalo, sčasoma jih ne vidiš več toliko (jaz sem jih enostavno ignorirala kolikor sem jih lahko, ker je bila moja svakinja noseča), Po glavi ti bo rojilo marsikaj in tudi razne črne misli te bodo lahko spremljale pri naslednji nosečnosti.

Je pa pač treb vzeti v zakup, da se lahko med samo nosečnostjo in porodom lahko zgodi marsikaj. Določene nepravilnosti se lahko ugotovi prej, določene se pokažejo po rojstvu, nekatere pa šele kasneje. Zavedati se moramo, da določene preiskave kaj pokažejo in ni nujno, da se to res zgodi ali obratno (odvisno za kaj gre). Ne zdi se mi pa pametno, da o tem pretirano razmišljaš, ko vidiš kakšnega otročka. Poskusi razmišljati pozitivno.

kekec in mojca - podobne občutke sem doživljala tudi jaz oz. moram rečt, da včasih še vedno pride kriza (zadnji dnevi, bliža se PDP, ki ga ne bo). Od vsega me je najbolje jezilo to, da so nama vsi pravili, da sva mlada  (sedaj bova imela preiskave, če bova sploh lahko imela otroka brez pomoči medicine) in da verjetno obstaja razlog, da se je to zgodilo. Še vedno pa sodelujem na upanje po splavu, ker vem, da so edino tam ženske, ki me razumejo in vedno kaj sem preživljala oz. še vedno preživljam.

Pa naj še jaz oddam svojo izkušnjo. Danes je točno 14 dni, odkar so vzeli mojo kepico. En dan pred tem sem imela ponovni UZ, ker so 14 dni pred tem ugotovili, da je plodek za 3 tedne manjši, kot bi moral biti in so me naročili na ponovni UZ, da preverimo rast. S tem se sploh nisem obremenjevala, ker me je G potolažila, da je možno, da sem kasneje zanosila in rekla, da je s plodom vse ok. Komaj sem čakala dan, da spet vidim mojo kepico, ampak preden sem odšla od doma me je pograbila taka tesnoba, da me je v želodcu stiskalo. In moje slutnje so se uresničile. Ko sem prišla na UZ, mi je G povedal, da moja kepica ni nič zrasla in da ji srček ne bije več  Nekaj mi je še razlagal, ampak jaz se ne spomnim niti besede, ker ga niti nisem poslušala. Žalosti niti ne bom opisovala, ker ste same to dale skozi in veste, kakšna bolečina je to. Dobila sem napotnico za naslednji dan za splav. Kako mučno je bilo čakanje. Doma sva z možem celo popoldne sedela čisto otopela in nisva mogla verjeti, da se to res dogaja. Naslednje jutro pa.... Tisti mučni postopki in ure čakanja v porodnišnici, da prideš na vrsto. Poklicali so me ob 11h. K sreči abrazijo delajo pod narkozo, drugače ne vem, če bi zdržala. Ko sem se zbudila, so mi solze kar same tekle  Sestra pa: "kaj se jokaš, saj nisi edina, kolikim se to zgodi, te bom po riti, če boš jokala!" !?! Potem, je odvihrala ven iz sobe in zaloputnila vrata.Takrat me te besede sploh niso prizadele, ker sem bila čisto v svojem svetu, ampak, ko danes pomislim nazaj... Itak so me najbolj potolažile partnerjeve besede, ampak, kaj bi stalo sestro, če bi mi namenila vsaj malo prijaznosti in kakšno tolažilno besedo  No, ampak prijaznost porodnišnice je že druga zgodba.
Jaz se sedaj počasi pobiram. Kakšen dan me še malo zvije in se vparašm, zakaj? Najbolj mi je težko, ko berem marčevke, kako so srečne.. In ko gledam dve sodelavki, ki smo bile še pred tedni vse skupaj vesele nosečke. Vse tri v istem tednu  Upam, da se vse na tej temi kmalu poberemo in gremo naprej v nove boje in da kmalu zagledamo zelo željen . Tokrat brez ss!
lp,kepica

Kepica, sm že brskala po forumu, kje sta ti in Hmm ... Obe v novi "podobi", ful lepo. No, en teden je minil, jaz sem se vrnila z dopusta. Zdaj pa v nove boje.
Sem prebrala tvojo izkušnjo iz bolnice. Vem, da prizadane tak odnos osebja. Za njih so ti posegi "rutinski", vsakodnevni. Dostikrat pa pozabljajo, da me lahko takrat trpimo in rabimo prijazno, toplo besedo sočutja ...
Tudi mene grozno boli, ko berem marčevke. Sem si rekla, da ne bom šla več tja, pa me vseeno vsake tolk časa kar samo potegne.

ah, saj bo. vsak dan smo za kak korak dlje od naše grenke izkušnje in čas celi rane.  gremo pogumno naprej!