Morda mal čuden naslov, a se dogaja.

Poslušam vse to. A nihče ne zna povedat kako pomagat. Zaenkrat sem spročila posvet pri šolski psihologinji. Bomo videli.

Otroku bi rada pomagala a preprosto NE VEM KAKO?

A ti to mojo ta drugo opisuješ. Njej je bilo vse brezveze, zasanjano je zrla skozi okno, če jo je učiteljica poklicala, se je obrnila, ji podarila "angelski" nasmešek, in vse je bilo v redu . In potem spet jovo na novo. K sreči se je to dogajalo tam nekje do 3. razreda, v 4. so prišle ocene in jo je bilo sram slabih ocen, predvsem ker se je gibala v družbi deklic, ki so se rade učile in mislim, da nas je to izvleklo.
Pri delanju nalog velikokrat nisem zmogla in mi je priskočil mož na pomoč  oz. starejša hčer. Zanjo je bilo vse dobro narejeno. Mi ni pa takrat nihče predlagal naj se obrnem na kakšnega psihologa ali kaj podobnega. Vsi so menili, da je to pač pri njej ena razvojna faza, ki jo mora dat čez. Drugače je zelo mirna, zasanjana deklica, ki tudi danes velikokrat pobegne v nek "svoj" svet. Je umetnik po duši, z vedno nasmejanim obrazom, kot bi me hotela potolažiti češ, saj bom še prehitro odrasla mami . Sedaj je v 5. in ima zelo lepe ocene. Sem vesela in ponosna nanjo.

No, fajn, da se vam je tako izteklo.

Ima res veliko podobnih znakov. A vidim, da ni zadovoljna s svojim izdelkom; npr. pisavo, hoče imet lepo, a potem ji zmanjka časa. Ravn tako z risbico, radira barvice, potem pa pride ven res mal čudn. Morda tudi samozavest. Nisem taka, da bi hotla imet neki "top", al pa da bi jo zarad tega "masirala". Sama sem prej v kontra smer  Tudi pohvaljena je za svoje delo.
Res je pa med počasnimi pri vseh drugih opravilih. Uredi se zelo počasi, obleče, kaj šele ko se prehranjuje.

Načini spodbude in motiviranja me zanimajo.  Predlog z nagradami a ne materialnimi; na sprehod s kužkom, obisk prijateljice,....