Situacija v vrtcu od začetka do danes me je pripeljala do razmišljanja o vzrokih za nemogoč odnos otrok med seboj in do vzgojiteljic. Izkazalo se je namreč, da odnosi med njimi temeljijo predvsem na uveljavljanju svoje volje pretežno na fizičen način, pretepanje je popolnoma normalno, otroci so takorekoč, razpuščena mala banda. Ne vem kako je drugod, ampak dobivam vtis, da so razmere alarmantne in odgovornost vidim predvsem v starših, ki da svoje otroke vzgajajo popolnoma pravilno in enostavno ne vidijo svojih napak. Otroci pa kot mali divjaki. Nobenega občutka za kolektivno, nobene možnosti za daljšo koncentracijo pri aktivnostih, nobene možnosti za odigranje kakšne igrice ali podobno. Vzgojiteljice so si že od jaslic enotne, da takšne skupine v kateri je tudi naš malček v vsej svoji karieri še niso imele. In da so razmere iz leta v leto vse slabše. Kam to vodi? Ali je tudi pri vas podobna situacija ali imamo mi to nesrečo, da se je naš malček znašel v peklu? Da ne bo pomote, vzgojiteljice nam trdijo, da je naš fant eden redkih mirnejših v ekipi. Smo jih že poskušali dobiti na »laži«, pa nam to, na našo veliko srečo, ni uspelo.  

ne vem kaj ti naj rečem, nas to šele čaka. v varstvu je namreč le 5 otrok in so vsi bolj ali manj obvladljivi. seveda se zgodi tudi kak ugriz, ne pa pogosto. to je sicer v tem obdobju tudi normalno, saj majhni otroci ne znajo vedno izrazit svoja občutja, pa tudi še ne razumejo koncepta kolektivnosti. se pa ta kmalu razvije in do takrat bi moralo to že izveneti. ključno v tem obdobju je tudi komnuniciranje med starši in vzgojitelji, kar pa vedno ne obrodi sadov. kakor si sam napisal, je večina staršev prepričanih v pravilnost njihovih metod in nezmotljivost. žal. gotovo se zdajšnji časi vsaj v tej točki bistveno razlikujejo od prejšnjih, ko so vzgojiteljice vendarle imele pomembno vlogo in se je njihovo mnenje spoštovalo. danes pa vsi vemo vse.

ne bom več pametovala. če se vam zdi, da je skupina resnično neprimerna, zamenjajte vrtec. skupine ne boste spremenili, lahko pa zelo vpliva tudi na vašega malčka.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Tudi pri nas sta vzg. na prvem sestanku potožili in se dogovorili za ukrepe.
problematični so fantje, so agresivni.
Pojma nimam, kako sedaj vozijo, ker imam punčko odma.

Se popolnoma strinjam z magi.

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

Sprašujem, ali je to samo pri nas ali vzgojiteljice tožijo še kje drugje. Sicer so jih iz jaslic v vrtec razdelili v dve skupine, kjer so, po ne vem kakšnem ključu, večino pridnih s katerimi se je naš fant tudi najraje igral (gre za dva dečka in deklico), dali v eno skupino, tiste nemirne pa v drugo skupino. In to tako očitno, da mi vse skupaj smrdi na veliko zaroto po principu tisti, ki plačajo več na eno, drugi pa na drugo stran. Vendar ne bom trdil zagotovo, ker ne poznam vseh okoliščin.

Takole sem povedala svoji razredničarki v 6. razredu OŠ:

"Kakršna razredničarka, takšni učenci". Tisto leto sem imela njen predmet "samo" štiri, ampak v 7. razredu smo na moje veselje dobili tisto razredničarko, ki smo jo imeli že leto prej .

In smo iz totalno problematičnih postali popolnoma "normalni" najstniki. Če ne bi doživela, bi težko verjela.

Ma Mi, jaz ti govorim o otrocih starosti od enega do treh let, kolikor so zdaj stari naši malčki in ne o najstnikih.

Ne, pri nas tega ni. Naš je med najstarejšimi in "vodilnimi" v skupini, ima še enega pajdaša, s katerim sta najbolj "problematična", ampak daleč od nedicipline oz "nevzgoje".

Je pa res, da jih zvg. kadar je prevelika štala v skupini, pač lepo "kaznuje" oz. da sedet na en stol, da se "ohladijo" in potem gredo naprej.

Ja stem se močno strinjam. Samo v tem primeru bi bilo treba reci kakrsna vzgojiteljica, takšni otroci. Vsak vzojitelj si mora sam ustarit neko avtoriteo in disciplino. Jaz mislim, da jih ne zna motivirat. Seveda pa ima to tudi velik vpliv iz kkšnih družin prihajajo otroci. Če so doma priča nasilju ni čudno, da so tudi oni taki. A se da tudi male divjake v kar sprejemlive angelčke spremenit.
Moji otroci so za menjali že mnogo vzgojiteljic in učiteljic. Zanimivo, da problemi so bili z vsemi tremi in to pri isti vzgojiteljici. Imeli so odpor hodit v vrtec, pri vseh drugih so z vesljem šli. Pa potem v šoli pri eni učiteljici podaljšanega bivanja pri starejših dveh. Je stalno klicala v službo starše, da so neobvvladljive, da motijo ostale itd. Tudi mene je več krat. Samo problem je v tem, da niso vsi otroci enako sposobni in tiste, ki so prej napisali nalogo ni znala dodatno zaposlit. So pa divjali pač po razredu. Nekoč, ko je klicala me sem ji rekla. Da semi zdi prav, da me je o problemu obvestila, vendar je njena dolžnost, da ona reši spor, ker je to njun spor. Pa tudi jaz, ko imam v službi in doma probleme ne kličem nje. Lani in letos ima pa moj mulc v varstvo drugo učiteljkico in je vse v mejah normale. Lani najprej tega sploh verjet nisem mogla.  So pa otroci tudi različnih temparamentov. Seveda se pa tako v šoli kot v vrtcu dogaja da mi je kdaj kdo popraskan prišel domov. to pa očitno spada k odraščanju.

_____________________________

Počni kar ti je volja, le poskrbi , da s svojimi dejanji ne prizadaneš drugih

Marcela, .

Če je otrok živahen, še ne pomeni, da je nevgojen in da se mu ne da nič dopovedat.

Ko sem imela Aljaža v nekem drugem vrtcu, kjer so bili otroci od 1-2 let, je bila čista tišina v vrtcu in vsi so bili zelo pridni, nobenega dretja, vpitja, nasprotovanja, trmarjenja.

Zakaj? Ker vem, da so bile vzgojiteljice zelo dobre in so znale pritegnit otrokovo pozornost z vsako dejavnostjo in so jih znale motivirat in zaposlit: ko so jim igrali na flavto, če so risali, če so peli. Otroci so jih poslušali z odprtimi usti.

Sedaj, ko je v drugem vrtcu, lahko samo rečem, da če bi imela možnost izbrat prvi vrtec, bi ga sigurno.

Zakaj: Ker so otroci od 1-4 let. Tisti starejši se počutijo "kralji" in se spravljajo na tiste mlajše. Vzgojiteljice pa nimajo nobene avtoritete, ne znajo jih zaposlit, preusmerit negativno energijo v pozitivno, vsi se derejo, eden čez drugega. Kadar ga pridem iskat, je totalna norišnica, kričijo kot jesiharji. Z vzgojiteljicami vred, sploh se ne pogovarjajo normalno.

In na sestanku mi reče vzgojiteljica, da je moj otrok zelo živahen, občutljiv, da se rad prepira,....to je zame karakter otroka in če je občutljiv, ga jaz pri 2,5 letih ne bom prevzgajala v tej smeri, naj ne joka za to, ker je med igro porinil eno deklico in ker mu je vzgojiteljica rekla, naj se ji opraviči, se ji tudi je, ampak je jokal, ker se mu je pač milo zdelo. Ne vem, kaj je tle slabega. Včasih sem mnenja, da bi morale one imet kakšno vzgojo, ne otroci.

Pa tudi sorodstvene veje se poznajo. Vsi malo bolj poredni, ki so v sorodu z vzgojiteljicami, so angelčki, ostale pa lahko karajo, češ, vaš je pa tak in tak.

Čedalje bolj se mi obrača tale naš vrtec pri nas! 

Ja, vzgojiteljica mora imeti avtoriteto, to je čisto res. Če tega ni, lahko otroci podivjajo.
Lahko dam lep primer: ko sem jaz med počitnicami enkrat delala v vrtcu, sem med odmorom, ko je šla vzgojiteljica na kavico, sama čuvala 5- do 6-letnike. Da ne rečem, kakšna galama je bila. To so letele barvice po zraku, škatlice, igrače, vreščanje, divjanje, sem mislila, da sem se znašla na kakšni nogometni tekmi, kjer so navijači popolnoma ponoreli. Nisem in nisem jih mogla ovladat, pomiriti, pa sem uporabila vse svoje tovrstne sposobnosti.
In glej ga zlomka. Ko je njihova vzgpojiteljica vstopila v sobo, so v trenutku vsi lepo utihnili, se prelevili v prijazne, sladke otročke. Le vonj po dovjanju je še ostal.  Pa so jo imeli strašno radi, to njihovo vzgojiteljico.

danes je že tako, da vsi radi malo potožimo, kako je bilo včasih bolje;) glede na to, da pišeš, da se ti zdi, da so otročke razdelili po nekem ključu, mi je pa to zelo sumljivo. meji na neke vrste elitizem.

in se strinjam z ostalimi, da je vzgojiteljica tista, ki mora imeti avtoriteto.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Ko že tako na široko razpredamo o avtoriteti, sploh ni dvoma o tem koliko je ista potrebna pri vzgoji. Problem se pojavi tam kjer avtoritete že v osnovi ni. V tem kontekstu mislim na pomanjkanje avtoritete doma, otroku hierarhija odnosov ni znana oziroma mu je popolnoma jasno, da je on center sveta. V tem trenutku ne morem trditi, da gre za pomanjkanje avtoritete v vrtcu. V jaslih sta v prvih dveh letih bile štiri vzgojiteljice, po dve v dveh starostnih skupinah in vsaj pri dvema iz obeh parov nisem dobil občutka, da nimata avtoritete, sploh pri eni, ki se je definitivno pokazala kot odločna, močna ženska. Otroci so takrat bili stari dobro leto. Tudi v kasnejši skupini v jaslih ni bilo opaziti pomanjkanja avtoritete, vsaj na prvi pogled ne, da o trenutnem stanju sploh ne govorim. Sedaj je naš malček stari dobra tri leta, glavna vzgojiteljica pa je znana kot izredno stroga in nepopustljiva, rezultata pa ni. Skupino torej spremljamo že dobri dve leti tako da imam približno jasno situacijo o vseh relacijah. Torej v tem smislu enostavno ni mogoče ali je vsaj malo mogoče govoriti o pomanjkanju avtoritete pri vzgojiteljih. Kar pomeni, da je vzrok potrebno iskati drugje. Kolikor imam občutek bodo za izboljšanje razmer, pa ne govorim o nedolžnem otroškem ravsanju in pobalinstvu, potrebno bolj aktivno vključiti starše. Iskreno, osebno bi zelo rad skrivaj preživel en dan med temi otroci in sam dobil realno sliko dogajanja med njimi. Zopet, da ne bo kdo narobe razumel, do zdaj nismo imeli nekih velikih problemov z našim fantom, vendar se zadnje čase njegov odpor do vrtca veča, kar je po eni strani nesmiselno ker pred tem ni bilo večjih težav. Pa tudi mi nismo neki hiperprotektivni starši, je pa res, da se zavedamo da je naš fant zaradi svoje telesne majhnosti mogoče bolj ranljiv kot njegovi vrstniki.
 
Torej, da elaboriram. Gre za, kot sem že v prvem postu napisal, težje motiviranje in skoraj ne verjamem, da bi vzrok lahko tičal v vseh šestih vzgojiteljicah. Mislim, dajmo razmislit o tem logično, verjetnost, da je temu res tako z večjim številom pada. Torej? Bomo postali kot Američani in se morali vse bolj in bolj vtikat v sfero, ki je v nekem komaj preteklem času za starše predstavljala neko zaupanja vredno, skorajda sveto institucijo. O kateri starši niso rabili kaj pretirano razmišljati, ker so ji dokaj zaupali? Bomo čez čas morali organizirati očete varnostnike, kot je to danes v ameriških šolah očitno prej pravilo kot izjema? In bojda se stvar dokaj obnese in da se otroci ne pretepajo med seboj in so na ta način celo sposobni do konca izpeljati kakšno večjo prireditev ne da bi vmes prišlo do izgredov. Če je to odsev prihodnosti naših otrok potem bi nas moralo zaskrbeti! Brez heca!

V skupini , ki jo obiskuje naša Ana , ni nekega nasilnega obnašanja.Veliko so krivi starši , veliko pa tudi vzgojiteljice same.V Anini skupini je deklica s posebnimi potrebami .Vzgoj. poskrbita , da pritegneta pozornost ostalih otrok  k tej deklici , da ji ostali pomagajo.Ko je bila v jaslični skupini so bili tam otroci od 1-3 let.In so večji manjšim pomagali pri obuvanju in oblačenju.Tako so dobili čut za šibkejše in manjše od sebe, kar se mi zdi zelo pohvalno za vzgojiteljice.Je pa res , da jaz tudi svoja otroka tako vzgajam.
Pri Davidu pa imajo zdaj enga fantka v jaslih , ki je bil na začetku izredno agresiven.Pa se mi zdi , da so v sodelovanju starši in vzgoj. že dosegli napredek.Zato mislim , da so v prvi vrsti krivi starši , takoj za njimi pa vzgoj. , če ne ukrepajo pravočasno in pravilno.

Na splošno se mi zdi, da se starši preveč ukvarjamo sami s sabo in s prebiranjem teorij o tem, kako vzgajati otroke. Kam je šla pa zdrava kmečka pamet? Bolj se ukvarjamo s tem, kako vzgojiti otroke, slabše nam uspeva.

Meni se zdi, da to sploh ni res. Poglej okoli sebe. Kupi maminih sinčkov, veliko ločitev, prepiri, nasilje, alkohol, ... In to med 30, 40, 50 letniki, ki s(m)o bili deležni še stare, socialistične vzgoje. Meni se zdi, da je situacija kar podobna, le da se včasih o veliko stvareh ni glasno govorilo, ženske so si manj upale, ... In vzgojne napake so bile drugačne - po kmečki pameti so se velikokrat vzgajali plašni, nesamozavestni otroci in taki so na zunaj manj opazni pa zato nič manj nesrečni.

d.

Jaz sicer nisem vzgojiteljica, sem pa učiteljica v nižjih razredih. Jaz imam pa takšne izkušnje, da je velikokrat težje delat s starši kot pa z otroci. Najlažje pa je delat s tistimi otroki, katrih starši so tudi pripravljeni sodelovat in dovzetni za to, da je določene stvari v vzgoji potrebno spremenit.
Najtežje je delat z otroki, katerih starši menijo, da so njihovi otrci angelčki in da njihov otrok ni nilkoli ničesar kriv... Če pa gre za sodelovanje med starši in učitelji(podobbne vzgojne metode in prijemi, pri čemer je izrednega pomena doslednost) oziroma v tem primeru vzgojitelji, potem se vedno poišče rešitev, ki sčasoma vsekakor obrodi sabove. Torej ključnega pomena je DOSLEDNOST na obeh straneh.

To, glede težavnosti s starši sem si kar mislil, da je tako. Kar samo dokazuje večjo odgovornost staršev pri tem problemu. Prepričanost v pravilnost svojih vzgojnih prijemov ter nezmožnost vzpostavitve objektivnega odnosa do istih nas pripelje do težav. O tem je govoril tudi Bogdan Žorž v svoji knjigi o razvajenosti otrok. Ne bi škodilo, če bi večina staršev lahko prišla v stik, če že ne z njim osebno, pa vsaj z njegovo knjigo.

Ja, na naši šoli je imel Bogdan Žorž lansko leto fuuuul dobro predavanje z naslovom Razvajenost-rak sodobne vzgoje (napisal je tudi knjigo) in je bila na žalost udeležba staršev zelo slaba, oziroma tistih kateri bi morali priti ni bilo, tisti s pridnimi in lepo vzgojenimi otroci so pa prišli.

< Sporočilo je popravil lenika -- 18.10.2006 14:08:42 >

Ni vse od avtoritete odvisno, zagotovo ne. Glej, imaš dva otroka, eden je bubica, drugi vražiček. Vzgoja ista. Od česa je torej odvisno? Od genov. O.K., geni enaki, vendar različno pomešani. Pa karakter. En kup stvari je tukaj vmes.

Je pa res, da so otroci danes drugačni, kot so bili nekdaj. Meta bi rekla "zdrava kmečka pamet". Drži. Izgovarjamo se na pomanjaknje časa, ni "časa za vzgojo". A za otroke delat ga je pa bilo? Ampak, po drugi strani, tudi NEKOČ mame niso imele časa vzgajat, pa smo bili otroci veliko bolj disciplinirani. Če si dobil podpis v beležko, si se že tresel, kaj bo doma. Pa niso bile batine, nasprotno, molk, mati so modro molčali, mater, me je to bolelo. Raje bi dobila dve čez rit, kot da je molčala. AMpak je že vedela, da me to bolj boli.

No, in iz tega sem zadnjič izhajala jaz, ko mi je mali (saj ni več mali, pet bo star spomladi) z rdečo voščenko narisal eno lepo risbo na bel tepih na cca 1 kvadratni meter. "Mama, poglej, kaj sem narisal". Nisem vpila, nisem rekla ne bu ne mu, samo za glabo sem se prijela, vzela čistilo in začela čistit. Mali me je samo gledal, čez čas pa začel ful žalsotno jokat. Mislim, da je bistveno hitreje dojel bistvo kot bi ga, če bi kričala ali če bi ga čez rit. Ker vpiti verjetno ne bi mogla tako naglas, kolikor sem bila jezna, če bi ga udarla, bi ga pa v jezi zagotovo preveč, tako da je bil molk edina rešitev. Šele čez eno uro, ko sva se oba skulirala, sva se pomenila, kaj in kako je bilo narobe.

Tako da ena zdrava mera vsega mora biti in avtoritete in popuščanja.

Če pa se ti zdi, da je vrtčevska skupina predivja, pa omeni na govorilnih urah oz. na roditeljskem sestanku.

Vprašanje če ni jokal bolj zato, ker si uničila njegovo umetnino, kot pa zato, ker bi mu bilo žal. No, pri nas je ob prvi umetnini na svetlem tepihu jokala žena.

d.

Nikoli! Ni res, že zato ker prvi otrok raste z atijem in mamo, drugi pa z atijem, mamo in bratom/sestro. Istočasno v brezsrben svet prvega malčka vstopi vsiljivec na katerega do sedaj ni bil navajen. Tudi, če delaš vse isto, končni rezultat ni isti, žal

Principi so isti. Doma, v vrtcu, v šoli, v službi....