Eh, mogoče sem pa res čudna, ker se ne prepoznam v tistem reku. Pač nisem nikoli ravno komplicirala pri hrani. Tudi strokovne literature se ne držim kot pijanec plota, ker se te teorije o prehranjevanju spreminjajo skoraj tako, kot moda. Kar pa res ne pomeni, da je (vsaj nekatere) ne poznam. Ampak še vedno trdim, da je to teorija, ki recimo, da velikokrat drži. Kaj pa storiš potem, ko pri enem otroku odpove?
Kaj storiš, ko se otrok ob vsaki žlički pretlačene hrane davi (ja, res davi in potem tudi bruha), pa ne samo v začetku ene parkrat, temveč ene 14 dni (ko vendarle poskušaš in vztrajaš)? Pomisliš, po kom, hudiča je pa tako trmast?
Še pojasnilo o nedonošenih - kar pišeš, je sicer res, ampak v našem primeru ni bilo tako hudo in edino, pri čemer je zaostajal (malenkostno), je bila teža in velikost pri rojstvu in v prvem mesecu. Potem je vse nadoknadil. Tako da to ni mogel biti razlog.
He he, ta je pa dobra - kje sem prebrala, da se otroku hrana pasira? Pa, res ne morem reči, ne vem, se res ne spomnim, zdrava pamet pa mi je nekako narekovala, da je treba hrano otroku nekako narediti bolj prebavljivo - takšno, da jo bo vendarle lahko pojedel - se pravi, da jo nekako narežeš na precej manjše koščke - takšne, da jih bo otrok lahko pojedel, a ne?
Aja, kako veliki pa morajo biti? Hmm, a točne dimenzije pa ne piše v nobeni knjižici?
Eh, sem zlobna...bom rajši nehala in napisala samo to za zaključek: seveda poskušaš otroku dajati koščke in ga privajati na to, kar pa še vedno ne pomeni, da jih bo kar tako sprejel. Ja, seveda, eni brez problema, pri drugih pa se lahko na glavo postavljaš, pa jih ne bodo. Vsekakor pa nekaj drži - enkrat jih sigurno bodo.