Jaz sem proti spakovanju v smislu, da kuža postane že kar kuđa, muc je muč, riba libiča ipd, pa da bi otroci pupcali, lulčkali, kakcali pa vodiko pupcali in podobna pretiravanja, sicer pa je sin papal, pupal, lulal, kakal, pil vodo, obuval pa je nogavičke, umiva (še vedno!) zobke ipd. Saj je otrok, a ne? Spakovanja, kjer otrok pobere napačno izgovorjavo, nisem ravno dopuščala, a otroška govorica ni pačenje. Pri nas je govoril zelo zgodaj, prvi "ammma" za hrano je bil pri 7 mes, potem je bil "a-tii" in sva bila z možem a-tiii, dedi in babai pa sta bila oba ba-ba. Pri 14 mes je te svoje zloge kar pridno vezal v "stavke" npr. bi-bi ge pa-pa (avto se je odpeljal), mimi pa-pa, ge din-din (mama je šla v službo služit denar), "auuuu ti-ti, papal meeee" (volk je poreden, je pojedel kozličke) ipd. Tisti, ki smo bili dnevno z njim, smo sprejemali te njegove umotvore in jih "prevajali". "Ja, vidiš, avto se je odpeljal, adijo avto. Ja, res je, mami je šla v službo. Ja, veš volkvoi pač pojedo kozličke, če jih dobijo" Nismo ponavljali njegove "zlogovanke" za njim, je pa tudi nismo popravljali in pred 2. letom je govoril povsem razumljivo tudi za naključne mimoidoče.
Stari straši so radi kakšno "pootročeno" pristavili sem in tja, pa glede na to, da ima skoraj neomejen besedni zaklad, mu to očitno ni kaj prehudo škodilo. Vse s pravo mero in dobrim okusom, odrasel bo nato vse svoje življenje, otrok in temu primerno igriv, pa tudi otročje, paje teh 6,7 let, nato pa se vse že začne še preveč zares.