Uršula, sicer nisem strokovnjak in nismo meli takih problemov, vendar proba pa to vsak otrok, tako da takole sem jaz reagirala (ne rečem, da je prav, samo pri nas je delalo): ko vidiš tiste hudičke v otrokovih očeh, ga ne spustiš z oči, da te ne more nepričekovano treščit. Potem ujameš njegovo roko, jo trdno primeš, da čuti, da je ne more premaknit, kamor bi hotel (tako kot recimo držiš jabolko, če ti ga kdo hoče spulit - trdno, ampak ga ne zdručkaš - tako otroka ne boli, ga ne tepeš, vendar pa ve, da si močnejša in da ne more nič, če se ti tako odločiš. Ve, da tega ne boš uporabljala proti njemu (da bi ga namahala), vendar pa tudi dobi sporočilo, da vsega pa ne boš pustila.
Potem ga tako držiš (verjetno bo probal še z 2. roko, primeš še to in ga držiš dovolj trdno in dovolj daleč, da te ne more brcnit - to pri nas niti ni bilo treba, sem pa to naredila pri svojem bratu, ko sem bila mala, recimo, pa bi delalo, če bi bila dovolj močna;) in mu poveš, da ga imaš rada, vendar pa se ne boš pustila tepst, da to ni prav in pika. Da se lahko na glavo postavi, pa to ne bo šlo skozi, skratka. In ko začutiš, da se je otrok nekak vdal v to, ga stisneš k sebi in potolažiš, ker je seveda frustriran, ker ni po njegovo in rabi objem. Ampak seveda to ne gre, dokler te hoče treščit. POvej mu, da ga razumeš, da je jezen, da si pa jezna tudi ti, če te hoče udarit in tega ne boš pustila, ker se pri vas ne tepete.
Dokler se huronsko dere, se seveda ne moreš menit z njim, takrat sliši baje otrok eno oz. kvečjemu dve informaciji (tako sem prebrala in pri mojih kar drži), zato jima jaz takrat govorim, da ju imam rada in da naj se umirita - to sta pač tisti dve info, ki bi jih res rada posredovala v taki situaciji. Če ga dovolj trdno držiš in ga ne spustiš in mu poveš, da ga imaš rada, se bo prej ali slej umiril. In takrat se potem pogovoriš. Da ga imaš zelo rada, da pa imaš rada tudi sebe in se ne pustiš tepst. Da te ne tepe oči (upam, da ne), ti njega ne, ti ne tepeš malega, skratka, pri vas se zmenite drugače.
Potem, ko se da menit, mu razložiš, zakaj tepenje ni fajn (da boli, da je potem tisti, ki ga udariš žalosten itd... in valjda noče, da bi bila ti žalostna) in potem mu predočiš strategije, KAJ lahko naredi NAMESTO da udari. Npr: si bil jezen, ker ti nisem dovolila čokolade, ne? (na primer, ne vem, zakaj se kregate;). Te razumem, vendar ne smeš tepst, lahko mi pa poveš: mami, jezen sem, ker mi nisi dovolila čokolade. Ali pa mi poveš, zakaj si jo želiš, pa se bova zmenila, kdaj jo lahko dobiš, itd. itd... Otroke se da ful lepo navadit na kompromise (vsaj mojidve, no). Se mi zdi, da jim je bolj važno, da jih slišimo kot to, da dejansko dobijo to, za kar težijo:).
Potem se nam ful lepo obnese to, da jima rečem, da namesto, da delata štalo (se sicer ne tepeta, ampak delata pa kake druge neumnosti), lahko enostavno prideta k meni in mi rečeta, da rabita objemček/pocortek. To res krasno deluje! Moraš na začetku velikokrat povedat, ampak potem pa otroci res pridejo in rečejo, da se rabijo pocortat in seveda ga z veseljem stisneš. In ko jih naučiš, da lahko dobijo pozornost, ko jo rabijo tudi na lep način, si že več kot na pol poti:).
Aja, pa kadar bidiš, da je otrok siten, ga ne ignoriraš, ampak ga vprašaš, če se rabi pocortat, ponudiš za jest ali za pit, če je verjetnost, da bi bil lačen ali žejen itd...
Vso srečo!
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
