Zanima me, če se strinjate s tem? Ali je otrokovo obnašanje odvisno od vzgoje staršev?
Ali imajo kaj vmes tudi geni?
Marsikdo, ki ima dva otroka, ima enega , ki je npr. zelo priden, drugi pa je obupen. Ali je za vsakršno otrokovo obnašanje kriva vzgoja? So za vse krivi starši oz. v kolikšni meri?

Zasavci imate že prislovično vgrajene trmaste gene. Malo za šalo...

Drugače je značaj dednost+vplivi okolja.

Se, ja...Jst bi prej rekla, da ima veliko otrok starše, ki jih je nemogoče vzgojiti...in potem so posledice tu...

_____________________________

This will take some time depending on
your operating sistem and hardware.
(plačano oglasno sporočilo).

Mislim da je otrokovo obnašanje nekakšna kombinacija vsega, genov in vzgoje staršev. Jaz sem bila npr. res zoprn otrok, za razliko od mojega brata dvojčka, Hana je prav tako čisto na easy narejena in zaenkrat še nič ne teži.

Po mojem je ogromno odvisno od genov. Privzgojiti se da delovne navade in spoštljivost. Kako težko ali lahko to privzgojiti, pa je spet odvisno od genov.

oboje: geni in vzgoja.
ko praviš, da je ponavadi eden priden eden pa malo manj: mislim da te narava ne more tako "udarti" da ti dva totalno živahna, trmasta oz. nagajiva otroka
pol bi imeli vsi samo po enega....

Vsekakor, ni pa vse samo od tega odvisn.

Po moje je razmerje vsaj 50:50, če ni še večji procent na strani genov. Lahko pa srečaš še tako idealnega otroka, ki pa ga starši lahko kaj hitro zafurajo.

_____________________________

Niso časi slabi, temveč človek.
John BEAUMONT

Je pa res, da so prvorojenci bolj intelegentni kot drugorojenci oz. imajo višji IQ - je menda dokazano in so nam s tem filali glavo. to pa zato, ker im starš za prvega otroka več časa in se z njim bolj ukvarja.


_____________________________

Najlubkejša stvar, ki se nam lahko zgodi, je dojenčkov smeh. (Sigmund Freud)
-----------------------------
Takole pa napreduje naša hiška. http://www.podsvojostreho.net/weblog.php?w=120

No, če je res nekaj v genih, ampak pri določeni starosti se pa začnejo kazati posledice vzgoje. Kdaj je to? V puberteti? A ko pride otrok iz pubertete, je pa takšen kot so ga starši vzgojili?

Ne, posledice vzgoje se lahko kažejo v dobrih delovnih navadah, to se doseže s tem, da otrok MORA narediti tisto, kar zmore že sam. Pa v spoštovanju drugih živij bitij ali bolj učeno rečeno empatiji (kar v končni fazi pripomore k temu spoštovanju). Torej, če si to dvoje uspel privzgojiti otroku, si naredil ogromno. V bistvu vse.

Baje, da se temperament podeduje, značaj pa pridobi.

Jaz sem včasih mislila, da je razmerje geni : okolje pol pol. Zdaj pa sem vedno bolj prepričana, da je razmerje na strani genov višje. Mislim, da otrok že pride z zelo veliko količino karakterja, pa tega, kaj ga bo v življenju zanimalo, pa kako bo uporabljal možgane, kar na svet. Mi lahko samo malo usmerjamo njegovo pot. POtem je pa že tako, da smo ljudje toliko različni. Zato gredo nekateri starši lažje z enim, drugi pa z drugim otrokom skupaj. Seveda vsako otrokovo dejanje ne izzove enake reakcije pri vsakem človeku. Zato rečemo, enako sem delal z njima, pa sta čisto različna. V bistvu ne delamo enako z njimi, ker ima vsak otrok svoje fore in zna pritiskat na druge strune, mi pa posledično ne reagiramo na vse otroke enako. "Težki" so nam tisti otroci, ki se rodijo z zelo močno svojo voljo. Ampak taki so, se rodijo. So pametni, odločni, jaz jih zelo spoštujem, so mi velike face. Mi jih lahko le malo usmerjamo, da ne zaidejo, da sledijo eni pozitivni poti, da jim razložimo, kako se čez življenje pride, pa da zraven kaj še dosežeš, da se razviješ. Če jih zelo zatiraš, še vedno ostanejo isti, samo malo bolj zatrti. Hrabri ostanejo hrabri, edino mogoče malo bolj hinavski, plahi pa postanejo še bolj plahi. Ampak zanima jih pa še vedno isto, pa možgani še vedno delujejo analitično ali celostno, hitro ali še bolj hitro.... Lahko pa starši naučimo otroka še hitreje mislit, se še bolj znati postavit zase, naučijo ga, ne imeti kompleksov (tukaj posledično pride prijaznost), pa sprejemanja ljudi...pa take reči, to lahko naredimo.

Gina, dej bolj počas piš. Jaz te z vso resnostjo berem in zraven še razmišljam, pa si prehitra zame.

_____________________________

Moje srce grejeta dva mala sončka: Sara (2001) in Pia (2005).

Gina sem hotela podobno napisat, ker se vpliva genov in okolja tiče, pa ti ne bi mogla bolje.Se absolutno strinjam

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Vzgoja in geni...

Zelo je odvisno od staršev. Pri nama je to kar zelo vidno. Ko sta pri mamici, ju vedno graja, da kako nič ne ubogata in ko smo dejansko vsi na kupu, tamale dobesedno ponorita.
Ko sta pri nama. Sta pridne, ubogata, vse se zmenimo, nobenega kreganja ne nič. Tudi ko sta bile skoraj 14 dni pri nama, je bilo isto. Zakaj? Ker točno vesta, kje imasta mejo pri očetu in kje pri mamici... Zakaj? Ker vsak po svoje popušča.

Ja, definitivno oboje, ampak jaz vseeno mislim, da je precej več na strani vzgoje. In da če bi se mi zavedali, koliko je od nas odvisno, kakšni bodo naši otroci, 90% ljudi ne bi upalo imeti otrok. Mene je včasih kar groza, ko vidim sadove najine vzgoje na Ani. Zaenkrat so to sicer še sladki sadovi, zdi se mi, da gre vse v pravo smer. Vem pa, da bo slej ko prej prišlo tudi do posledic napačne vzgoje, ker vem, da je ne moreva popolno vzgojiti. Jaz samo upam, da jo bova vzgojila v srečno dekle, vse ostalo je postranskega pomena.

Definitivno oboje. Rekla bi, da imajo geni veliko vlogo pri tem kako otrok pristopa k stvari. Dokončno kako bo pa ravnal, njegovo odnos do druguh, njegove vrednote pa se da privzgojiti. Trmast, ne vodljiv otrok ali pa vodljiv otrok imata lahko enake vrednote, sam pristop pa je drugačen.
Seveda pa imamo starši z otrokom, ki ni vodljiv veliko več dela oz energije za take splošne stvari, recimo da ga naučimo na red, predvsem delovne navade - šola. Kako ravnati z njegovo trmo, obenem pa da ne zlomimo karakterja - kar seveda ni cilj.
Zadnje čase se ubadam z vpršanjem kakšen karakter pride bolje skozi življenje oz kako bi trmo otroka preusmeril v pravo področje. Trma kot sama po sebi ni slaba, samo pomembno je kje se izraža. Recimo, da jo preusmerimo v neki cilj, da je otrok vztrajen da ga doseže.

Jaz vidim pri mojem 7 letniku. Od dojenčka naprej je izredno zahteven, trmast otrok, kar se samo stopnjuje. Dilema pri takem otroku je kje je prava meja, tvoja doseldnost in še vedno možnost njegovega izražanja. Zakaj določeni otroci nikakor ne sprejmejo avtoritete, zakaj se imajo enakovredno s starši v smislu odločanja, zakaj mislijo da se jim godi krivica kadar ni po njihovo, zakaj nobena stvar ni enostavna pri njih, zakaj je potrebno se vedno znova pregovarjati, zakaj ne sprejemejo resnice brez vprašanj, kup zakajev.. predvsem pa zakaj je vedno 'težje' s takim otrokom?

Meni je pomembno, da damo otroku vrednote, spoštovanje, delovne navade in obenem da mu pustimo ohraniti svoj JAZ. Sliši se enostavno, ampak ni. Otroci nas imajo vedno na preizkušnji in poskušajo dokje lahko pridejo, mi jim postavljamo meje, kje pa je ta meja, je pa pri vsakem lahko zelo različna. Torej kje postaviti mejo in obenem otroku pustiti da ostane to kar je? To je predvsem mišljeno za otroke, ki so trmasti, nevodljivi.

Še to sem pozabila.. Pravijo, da prvih 5 let je odločilnih za nadaljni razvoj otroka.

ja jaz se s tem ne strinjam, kajti imam dva otroka, z isto vzgoji, vendar sta vsak za sebe drugačna
mislim da je veliko odvisno od otrokovega karakterja

Se strinjam ogromno je odvisno od staršev , karakter se po moje pokaže šele kasneje. Če ti otroku neke vrednote vcepiš že od malega bo vedel kaj je dobro in kaj slabo, kaj lahko in kaj ne sme. To mu bo ostalo vse življenje, noben otrok se ne rodi npr. kriminalec, v to ga prisilijo dogodki v življenju, zato je vzgoja bistvenega pomena. Ker če bi imeli geni bistven pomen potem bi lahko skoraj 80% trdili, da če je njegov dedek bil lopov je lahko tudi vnuk? Ne, ne bo, če bo dobil pravilno vzgojo. Po moje pa sta dednost in geni le še en izgovor, ki ga pač najdejo starši, ki že skoraj obupajo nad svojimi nadobudneži, ki so malo preveč živahni, češ, ja pač ma to v genih