Živjo,

kako vam je uspelo/vam uspeva obvarovat otroka pred potrošništvom? Ciljam predvsem na vseh tavžent stvari, ki jih trgovci ponujajo in ko greš v trgovino, je še nam odraslim včasih težko ne kupit kakšne bedarije, kaj šele, če si otrok in vsi ti reklamni in ostali stimulanti še toliko bolj delujejo.

Torej, kako preprečit, da ima otrok preveč vsega in se ničesar več ne veseli in ne ceni?

tko da mu pač ne kupiš? trenutno mam probleme sebe kontrolirat in vrjetno sama seb težje rečem ne k bom pa otroku?

Ja, prav to, kar si napisala me skrbi. Ko smo bili otroci komunizma, smo bili Kinder jajčkov iz Italije fuuul veseli, danes ni pa noben otrok več z ničemer zadovoljen, pa ko bo moj pikec videl moje navdušenje ob nakupovanju, bo še tok bolj prevzel te napačne navade.

Ja, težko je, sploh v večjih trgovinah, ko gremo mimo 10-ih polic z igračami, ampak zaenkrat nam kar uspeva. Imamo dogovor, da v trgovini vedno dobi le eno malenkost, ali je to sok, kakšna mala čokoladica, avtomobilček ..., ampak res samo eno stvar. Čeprav se zavedam, da je tudi to povsem nepotrebno, imam v trgovini vsaj mir. Se mi je pa nekajkrat posrečilo, da sem prišla "skozi" tudi brez te ene stvari.

Žal pa otroci s tem živijo, tako kot smo mi živeli z nasmehom ob eni bazoki ali liziki. To je njihov vsakdan, pa če nam je všeč ali ne.

Naš je zadnjič npr. izjavil, da bi rad nekaj imel, pa mu je mož rekel, da mu on že ne bo tega kupil. Mali pa nazaj: "Saj si bom sam kupil." Mož: "Ja, pa imaš dinčke?" Mali: "Saj mi boš dal kartico!"
Pa si pomagaj!!!

Mi z otroci sploh ne hodimo nakupovat oz. zelo redko, kajti takšno nakupovanje je en velik napor in traja sigurno enkrat dalje, kot če greva midva z možem ali pa on sam. No, najbolje je, kadar gre moj mož sam-takrat zapravi res za tisto, kar piše na listku.
Tudi mi smo dogovorjeni, da si lahko naš ta večji princ izbere eno malenkost (majhen avtek, kinderjajčko ali kaj podobnega. Je tako navajen, da se te malenkosti zelo razveseli. Sem opazila, da se razveseli cenene igraćke prav tako ali pa včasih še bolj. Zato smo se navadili, da mu raje večkrat kupimo "presenečenje" (kot to mi imenujemo), kot pa nekaj dragega, pa vsake kvatre enkrat. Naš uniči tako ali tako vse-drago ali poceni. Njemu npr. ne uspe ladjice v enem kosu prinesti isti dan v bano, ker se sigurno vsaj nekaj odlomi, če že ne pokvari.
Naš princ je že tako najvaje, da kadar mu rečemo, da mu kaj ne moremo kupiti -ali akceptira ali pa nam reče, da si bo to sam kupil, ko bo tolarčke zaslužil.
Je pa potrošništvo z ene strani seveda velik problem, ki pa našo družino zaenkrat ne zapelje prevečkrat. Se pa že sedaj bojim, kako bo, ko bo naš malček prišel v šolo in kasnje v puberteto.

MarijaPo je napisal/a:

Živjo,

kako vam je uspelo/vam uspeva obvarovat otroka pred potrošništvom? Ciljam predvsem na vseh tavžent stvari, ki jih trgovci ponujajo in ko greš v trgovino, je še nam odraslim včasih težko ne kupit kakšne bedarije, kaj šele, če si otrok in vsi ti reklamni in ostali stimulanti še toliko bolj delujejo.

Torej, kako preprečit, da ima otrok preveč vsega in se ničesar več ne veseli in ne ceni?

Tudi pri nas smo dogovorjeni tako, da vedno dobi eno stvar. Sicer se mala ne strinja vedno ampak jaz vstrajam. Se je že zgodilo, da se mi je v trgovini tako drla, da sem jo mogla ven odnest. Najhuje je kadar so vrste in stojiva med samimi čokoladicami in bomboni...ajoj! Kje je tisto obdobje ko sem ji kupila žemljico in je bila zadovoljna.

Zelo odvisno od tebe in tvojega življenjskega stila. No, hišnega mislim, od vseh vas. Pri nas smo zelo zmerni, kar se tiče kupovanja reči, vendar se to še vendo ne more primerjati z nami, ko smo bili otroci. Jaz se spomnim, da sem bila zelo rada sama doma, ko sem zbolela - to je bilo edinkrat, ko sem dobila evrokrem in edinkrat, ko sem dobila 2 deci gostega soka. POtem tega spet par mesecev videla nisem. Če rečeš danes 7 letnemu bolanemu otroku, če bi bil sam doma, pa da mu zato kupiš evrokrem za na kruh namazat in 2deci soka, te bo kvečjemu zelo debelo pogledal, kakšen razvajen pa še nekam poslal. Zato jaz še vedno rečem - današnji otroci imajo prepolne riti. Materialne reči jim ne pomenijo več nič, ker jih je povsod preveč. Ubranit se pa tega popolnoma ne moreš. Lahko pa stvar zelo omiliš, vendar samo, če si sam zelo nematerialistične sorte že po karakterju.

Pri nas se tudi zmenimo, da vsak lahko izbere le eno stvar. Ampak mojmu tamalmu se vedno posreč, da izbere ful draho sladkarijo, ki je čisto micena. Tako moram še postavit za kakšno ceno si lahko izbere. Seveda velikokrat protestira ampak zdaj, ko hodi v vrtec največkrat rešim zadevo tako, da grem v trgovino z najmlajšo v času, ko sta starejša dva v šoli in vrtcu. Takrat jima nekaj malega kupim, čokolado ali liziko. Seveda vem, da to ni dolgoročna rešitev, samo se spomnim sebe, ko sem bila majhna, kolikokrat sem si kaj želela, pa nisem dobila. Tudi za rojstni dan ne. Vem, da je to moja frustracija in da zdaj zaradi tega ne smem razvajati otrok, sam me boli, če me pogledata s tistimi lepimi očkami in prosita za nekaj. Je pa res, da se trudim in omejujem želje.

Se je že naredil, da sem jima dala denar in jima rekla, naj si sama kupita. To je blo dobr. Me je pol spraševal tamal: "Mam dost dinarčkov za tole?.....Kaj pa za tole?..." No vsej izpadov ni bilo.

Pri naši hiši se prakticira in za zdaj dobro obnese prevzeta "licenca", ki sva jo naštudirala še preden sva postala starša pri sorodnikih, ki imata tri deklice.
Otroka ne vodiva pretirano v trgovine. Večino tedenskih nakupov opravi eden od naju sam, če pa je tamalino zraven, veselo pomaga nalagati makarončke in jogurte v voziček. Kupimo tisto, kar rabimo in za zdaj nama je uspelo, da ne kupujemo tiste "ene stvari", ki si jo lahko vedno v trgovini izbere. Ko potrebuje oblačila ali obutev, se doma zmenimo, kaj in kam gremo kupovat, malo si lahko sam izbira, recimo med tremi majčkami ali med različnimi barvami. Kar se tiče igrač, so skupni nakupi omejeni na posebne priložnosti. Ko se je ločil od pleničk, sta šla recimo z babico svečano nabaviti en grozno frajerski gradbeni stroj. O.K. Drugače pa rojstni dan, veseli december in izjeme, ki seveda so, ampak ne vsak teden.
Mali potrošnik v nulo obvlada reklamne letake in kataloge tipa Bruder ali Siku. Vendar samo pove, kaj se mu zdi zanimivo, česa nima ali si želi, za kaj bo pisal pismo zajčku in podobno.
Uf, napisala cel roman. Zagotovo ne bo šlo vedno tako gladko, da bo igračo pogledal in jo vrnil na polico brez izsiljevanja. Poskušava pač kar se da omejiti poplavo igrač in ostalih materialnih dobrin in mu dopovedati, da je veliko več od kupa plastike in baterij vredno potepanje v naravi, plavanje, kolesarjenje, divjanje po suhem listju ali delanje snežaka. Za naprej pa - si lahko drživa pesti, da bo uspelo.

Mi smo sedaj pri letu in pol začeli odkrivati radosti nakupovanja in se deremo ker pač mami noče kupit treh čokoladk ampak le eno. Je pa mala že zapopadla reklamne letake. Tako da pridno prinese pokazat katalog za baby born in kaže na stvari v njem in kaže na svojo punčko, kao mami to rabim. Tako da bo naporno, ampak se držimo tega, d ane dobi vsega, eno stvar v trgovini, pa še to jo čimmanj vozimo po trgovinah. Sam bo naporno.

Je pa zelo fejst punca, ker istočasno vzame sparov/merkatorjev/kerkol že letak in pokaže očitu pivo in dela to to.

Ma ja vsega ji ne bomo kupili, če bo pa dedka in babico in nono okol prenašala pa pač naj jih, meni je vseeno. No ja za kakšno stvar jih bom že pravočasno obvestila naj ne kupijo, čeprav... ha ha ha.... po moje jo bodo vseeno.

Jaz sem obupala nad tem. Dejstvo, pa čeprav žalostno, je, da je Jan več z drugimi, kakor pa z mano. Med tednom ga ni od 7:30 do 17:00, zvečer pa hodi spat ob 21:00, kar pomeni, da sva na dan skupaj 4 ure (drugje je pa skoraj 10 ur), pa še to ne vedno oz. še te 4 ure takorekoč ni možnosti, da bi se posvetila izključno njemu. Torej kar nekako sprejemam, da je vpliv "zunanjega" sveta nanj večji kakor pa vpliv "domačega". Kljub temu pa niti slučajno ne dobi vsega, kar si zaželi. Vzrok ni samo denar (čeprav je le ta na prvem mestu), ampak tudi to, da se vsaj pri določenih stvareh nauči, da niso samoumevne. Pustim, da mu je čokolada nekaj vsakdanjega, ne pustim pa, da bi se navadil, da greva vsak dan v trgovino po nekaj posebej zanj: igračo, obleko ali kaj tretjega. za obleke ve, da jih bo imel vedno dovolj in to tiste, ki jih bo potreboval, torej pozimi bundo, poleti pa kopalke. Nočem, da odraste v prepričanju, da je obleka statusni simbol. Obleka je nuja in ne odraz česa drugega. Učim ga edino usklajenosti barv in materialov in primernosti ob določenih situacijah(da ne bi šel na poroko v trenirki ali podobno). Igrače so po eni strani prav tako logične, vendar mu dopovedujem, da bo imel vedno dovolj igrač, da mu ne bo dolgčas, če pa bi si zaželel kaj večjega (beri: dražjega), pa si bo moral to zaslužiti, ker kaj takega ni nujno. Nekaj bo v zameno za to igračo pač moral narediti oz. bo moral počakati, da jo ob kakem prazniku dobi za darilo. Potem pa naj se sam odloči, kako hitro jo želi imeti. Dopuščam mu, da trenira svojo "poslovno" žilico in da igrače, ki jih že ima, s prijatelji menja za druge, vendar me mora prej obvezno vprašati in mi razložiti, zakaj je tako, potem pa skupaj presodiva, ali se menjava "splača". Na splošno pa reklame (take in drugačne) zelo vplivajo nanj, saj mi kar naprej govori, kako bi imel to in ono stvar. Če bi bilo po njegovo, bi tako ali tako živel v trgovini igrač iz filma "Sam doma". Ampak sem mu pa le uspela dopovedati, da dokler živi pod mojo streho in od mojega denarja, da bo živel po moje. Ko bo imel pa svoj denar, naj pa z njim dela, kar hoče.