Z vami bi rada delila mojo izkušnjo z otroci na pogrebu. Umrl mi je moj oče torej dedek od mojih dveh otrok starih 8 in 5 let. Premleval sem ali naj jih vzamem ali ne s seboj. Veliko prijateljic mi je svetovalo naj jih ne vzamem s seboj, duhovniki naj jih vzamem. Moj oče pa si je verjetno želel da prideta. Vprašala sem otroka če bi rada šla in sta oba rekla da ja. Tako sem ju vzela s seboj. Hčerka je dediju samo od sebe napisala pismo in mu ga dal v krsto, namreč mi smo imeli celo odprto krsto, tako da sta dedija lahko videla. Bilo je vse v redu. Natančno sta videla kako pogreb poteka, kako pokojniha spustijo in v zemljo. Lahko rečem da sem zadovoljna da sem ju vzela s seboj da sta se lahko poslovila od didija na katerega sta bilo zelo navezana, saj smo se vsak dan videli in bili skupaj. 

PALOMA

Najprej iskreno sožalje ob smrti očeta. Hvala, ker si svojo izkušnjo delila z nami. Meni se zdi zelo v redu, da gredo otroci na pogreb in da sodelujejo pri obredih, povezanih s poslavlajnjem od umrlih. Tako se lažje poslovijo od pokojnika in lažje razumejo, da ga res ni več z njimi. Smrt je del življenja, neizogiben.

Iskreno sožalje ob izgubi očeta. Tudi meni se zdi prav, da si otroke vzela zraven na pogreb.Jaz bi naredila isto.

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

najprej iskreno sožalje in tudi meni se zdi prav da si vzela otroke zraven

_____________________________

Naši spomini so edini raj iz katerega nas ne more nihče pregnati...

Odvisno od starosti otroka. 5 in 8 let je starost, kot otrok razume, kaj pomeni umreti, ali si vsaj približno predstavlja, da tega umrlega pač ne bo več nazaj, ker je "zaspal". Drugo pa je za otroke, stare nekaj mesecev pa do nekje 3 let. Jaz vem, da mojega ta mlajšega, ki bo star 3 leta, trenutno ne bi vzela na pogreb. Toliko star otrok ni zrel in ne razume zakaj gre in v takšnem trenutku se ne bi mogla ukvarjati z otrokom, ne psihično ne fizično.


Tebi pa izrekam iskreno sožalje. 

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Sožalje.
Strinjam se, da morajo tudi otroci na pogreb. da se poslovijo od nekoga, ki so ga imeli radi. Da vidijo, kaj se zgodi s človekom, ki umre. Se mi zdi, da so otroci veliki realisti in smrt sprejmejo tako, kot je - konec življenja. So lahko odraslemu celo v oporo ob izgubi.

_____________________________

Zakaj bi učil prašiča letati; izgubljaš čas in vznemirjaš prašiča.

iskreno sožalje

Jaz sem moja malčka vzela na pogreb očeta in mame. Pri očetu sta bila stara (mali 2.5 let, tavečji 6 let), pri mami pa leto starejša.

Na obeh pogrebih sta  vedela za kaj gre kjub majhni starosti( no pri atiju tamali verjetno ne). Pri mami sta jokala ko dež . Ni mi žal da smo jih vzeli seboj. Saj sta bila vendar njuna dedek in babica in prav je da sta se poslovila od njiu.

So pa se začele pojavljati majhne sitnosti po približno pol leta po pogrebu očeta. Želim, da teh tegob ne boste imeli.

no jaz lahko rečem, da hvala bogu da je bil mali zraven. Že tako je imel probleme, da ni razumel zakaj dedija ni. Saj smo hodili prižigat svečke, pa rožice smo noslili na pokopališče. Ampak to ni to. Se mi zdi razlaga, da je bil na pogrebu in da ve kaj se je zgodilo z dedijem najboljša rešitev. Čeprav smo se dolgo izogibali tako na realen način mu povedati. Pa ima mali  še sedaj težave čeprav je star 7 let. Zadnjič mi je rekel: "veš mami jaz bi pa rad da dedi pride spet enkrat z motorjem na obisk. A je jezen, da ga ni več na obisk. A je name jezen, ker sem bil preveč glasen ko je bil pri nas " Oče je imel raka in je bil pri nas. Na koncu smo mu šli vsi na živce in ni prenesek malo bolj glasnega govorjenja.

Je pa vse odvisno od otroka. Jaz sedaj svojega 2.5 leti starega tudi ne bi peljala na pogreb. Se mi en zdi dovolj zrel. Čisto odvisno od otroka.

Pa še enkrat Paloma iskreno sožalje.

Jaz sem bila na dedijevem pogrebu ko sem bila stara 8 let, brat 4. Ne vem kako je on dojemal, jaz vem da sem jokala in se še sedaj bežno spomnim pogreba. Nekako se morajo tudi otroci posloviti od starih staršev in pri takšnih letih zagotovo vedo kaj pomeni pogreb.

Moje iskreno sožalje

_____________________________

Najlubkejša stvar, ki se nam lahko zgodi, je dojenčkov smeh. (Sigmund Freud)
-----------------------------
Takole pa napreduje naša hiška. http://www.podsvojostreho.net/weblog.php?w=120

moje sožalje, sem pa mnenja kot ostale predhodnice. Prav je da sta se poslovila, saj je njun dedi in tudi dovolj sta stara.

Moje sožalje ob izgubi očeta.
Tudi jaz menim, da si prav storila, da si vzela otroka zraven na pogreb. Smrt je del življenja in je prav, da to vesta.
Mojadva sta stara 10 in 8 in sta bila tudi na pogrebu, ko je umrla njuna sestrica. Kako bi se drugače poslovila od nje. Edino kar mi bo vedno žal je, da je nista imela priložnosti videti.

Vse prevečkrat se obremenjujemo in vidimo stahove ob tem, ko moramo otrokom povedati za smrt.
Pa vendar, otroci presenečajo. Smrt jemljejo kot nekaj naravnega. JIm je hudo, vendar drugače doživljajo kot odrasli.Če se z otrokom pogovarjamo tudi o smrti, seveda  razvojni stopnji primeren način.Bolj boleče za otroka je, če se izogibamo pogovoru o minljivosti, če vse zavijamo v tišino. Otrok ve, da se nekaj dogaja. Da se dogaja nekaj strašnega vendar mu nihče noče nič povedati. IN postane zbegan, ne počuti se varno, išče vzroke za žalost svojih domačih v sebi :" NIsem bil priden. Ne marajo me več."
POtrebno je, da otroku razložimo situacijo, preberemo morda kakšno zgodbico oz. če smo sami žalujoči in ne zmoremo prosimo za pomoč bližnjega.
In pogreb ? Ja, se strinjam s predhodnicami. Seveda z razlago primerno otrokovi starosti.
Velikokrat je odnos do smrti pri otrocih  odvisen od našega doživljanja le-te. Kar pa vemo, da je v današnjem svetu smrt še vedno tema o kateri ne govorimo radi.

Vse dobro vsem in veliko,veliko sončka v srčke,







_____________________________

Čas je dober do nas.
Vedno nam vrne to, kar smo izgubili - preko modrosti in spominov.
( D.Steel )

Hvala za izrečena sožalja.
Res je da otroci po svoje dojemajo in na nek način nas poskušajo tolažili v vseh situacijah. Morda sedaj nima zvezo s tem kar pišem vendar bi rada povedala kako majhni otroci že veliko stvari dojemajo. Pred petim leti, ko je bil moj oče operiran na srcu, hčerki pa sta manjkala še dva meseca do treh leti, in sem se pred intenzivno, ker me niso pustilu k očetu ker je bil šele dobro z operacije jaz pa 1 mesec pred porodom, vsedla na stol in jokala od skrbi in straha, mi moja hčerka reče: Mamica ne jokati saj dedi ne bo umrl, ker ga marijika čuva. Sreča in hvala Bogu da imamo otroke, ki nas res v najtežjih trenutkih razveseljujejo. Se opravičujem če je zmedeno napisano, sem še vedno v veliki žalosti.

Paloma

Moje sožalje.
Strinjam se s tem, da gredo tudi otroci na pogreb. Mislim, da morajo biti udeleženi tako v veselih kot žalostnih trenutkih našega življenja.

Malo out of topic, mi smo vsi prisostvovali (z otrokom vred) evtanaziji naše hišne ljubljenke (17 let).. Tako se nam je zdelo prav..

_____________________________

ROŽICA