Tokrat pa jaz rabim nasvet tistih, ki ste to že dale/dali mimo:

Razlika med našima lumpkoma bo 5 let. Pri prvem sinu semhotel abit moderna in nekomplikatorska in sem hotela sina navadit, da bi spal ob nas čez dan - npr v dnevni sobi ali nekje malo stran, ne pa npr. v spalnici. Rezultat tega je bil, da ni spal NIČ, tudi ko sem ga potem le začela dajat posebej v sobo, ni bilo od spanja nič. Še danes ne zna sam zaspat! Temu bi se zdaj vsekakor rada izognila, ob tem, da bo mlajši pač rabil mir, ta velik pa ne bo v pozor stal, ampak nadaljeval svojo igro - sicer malo tišjo, predvidevam.  Zanima me, kako ste  to pokombinirale? Je bil dojenček v spalnici, starejši v dnevnih prstorih ali kako? Nimamo hiše, imamo solidno veliko stanovanje s teraso, predvidoma rodim novembra, starejši sine ne bo v vrtcu do pomladi. Stakne namreč vse pljučne infekcije in glede na njegovo zgodovino me je naravnost groza, da bi vse, kar faše on, prenesel še par mesečnem dojenčku, ko že njega s kisikom rešujejo.  Imam in lahko računam na pomoč babic, ki pa jih več kot za  res nujno ne bi izkoriščala v izogib ljubosumju.  Imamo velik dnevni oz. bivalni prostor (kuhinja+jedilnic+dnevna + izhod na teraso), kjer se sine običajno tudi igra. Ima svojo sobo, ki pa ni kaj preveč oblegana, ne mara biti sam. Naj večji ostane tu in damo mlajšega čez dan dremuckat v "otroško sobo", čez noč pa v spalnico, da bo vseeno ločil dan in noč? Ali kako?

Verjento se bo komu zdelo, da na smrt kompliciram , ampak glede na prvo ne preveč uspešno izkušnjo, bi drugič rada bolje zastavila zadeve, da bi  tole dete znalo spat in zaspat oz. imelo vsaj pol manj komplikacij s  spanjem kot prvi.

No,mi immao 2 leti razlike .je pa tako da je naš dojenček star 2 meseca zelo "navezan" na starejšega,se ful odziva na njegov glas.In če gre dojenček spat popoldan in je starejši doma,ravno ni spanca,saj spi po cca 5 min in potem je tečen.pa starejši se igra potiho in vse,ampak ne gre.Ko pa starejšega ni doma,potem pa dlje spi.Mi smo vsi zaenkrat v spalnici in dojenček gre spat v spalnico,če pa starejši rabi tudi spanec,ga pa uspavam v dnevni sobi in potem odnesem v spalnico v njegovo posteljico.Pa naš starejši je bil cca 1 mesec doma ko se je mlajši rodil ravno zaradi angin ipd.Smo jemalu bronchumunal in ni bil še sploh bolan,no razen kakšega milega prehlada

Jaz bi bolj rekla, da je odvisno od dojenčka. Naš prvi tudi ni čez dan zaspal v dnevnem prostoru pa če sem se na glavo postavila. Mlajša od prvega dne spi v dnevni sredi največjega ropota. Razlika med njima pa je slabe štiri leta. Je pa tako, da je starejši dolgo zelo težko zaspal, mala pa kar hitro. 

res veliko kompliciraš, najbolje da se prilagajaš otrokoma in ne vsiljuješ svojega 'znanja'.

naš mališan spi čez dan v spalnici, zato da se starejša lahko igra. pa tudi zato, ker je v spalnici temna zavesa, da zatemnimo. zvečer gresta oba skupaj spat v njuno sobo.

starejša je bila v vrtcu, ker se je rada igrala, večkrat pa tudi doma

uživajte

_____________________________

iz malega zraste veliko

Jaz imam razlike 6 let. Že prvega sem dajala podnevi in ponoči spat v spalnico v "košek" oz. kasneje posteljico. Pa sta oba normalno spala. Normalno mislim tako, da noči nobeden ni prespal pred cca 1,5 letom. Ampak sta dobro vedela kdaj je noč. Nikoli nismo imeli ponoč ne vem kakšnega kravala. Ob zbujanju sem ga čim tišje ob minimalni svetlobi čimhitreje probala uspavat nazaj. V drugo sem tudi rodila pozimi. Ta velik je bil sicer že v šoli, prinesel virozo, zaradi katere sva bila z 6-tedenskim dojenčkom en teden v bolnici, ampak kaj sem mogla.

Ta velik se je igral v dnevni ali kuhinji, tako kot prej. Če je bil mali zbujen, je bil zraven, če je zaspa( ob hranjenju) ali je bil zaspan sem ga nesla v spalnico in je tam spal v miru. Sem opazila, če je zaspal npr. v stolčku ali kasneje v vozičku in sem ga tam pustila, se je kar kmalu zbudil. Pa sta oba hodila opoldan spat tja do tretjega leta (ampak tam po dveh letih sta se že mal puntala, in sta potem spala čez dan v moji ta veliki postelji).
Jaz bi ga dajala v svojo posteljico v spalnico spat, pa saj boš videla, če bo tam slabo spal, pa probaš v dnevni. Samo čisto majhnih ropot res načeloma še ne moti, tam pri 6 mesecih se mi pa zdi, da jih pa kar hitro lahko zbudiš.

Prvi je podnevi spal v hrupu v dnevni sobi in je ponoči spal celo noč že praktično od dobrega meseca starosti naprej. Bil je take sorte.

Druga je spala čez dan samo v popolni tišini, v spalnici - ker se je sicer ob vsaki malenkosti zbudila - pa sem jo par mesecev navajala na hrup - brez uspeha. Ponoči ne glede na mir sploh ni spala nič. Bila je take sorte otrok.

Tretji je spal tako kot prvi. Podnevi v hrupu in ponoči celo noč. Je take sorte otrok.
Odvisno je samo od tega, koliko spanja otrok potrebuje in koliko ga gensko moti hrup. mene za znoret moti svetloba in moja fanta tudi - gensko,- hrup nas pa prav nič. Hčerka se je vrgla po očetu.

Sicer pa je 5 let kar dovolj velika razlika, da boš lahko prav v miru skrbela za oba. Pri nas je med 2. in 3. otrokom 6 let in to ni bilo primerljivo s tistim, ko sta prva dva razlike med sabo dve dobri leti. Večjemu otroku se da vse dopovedat že in poleg tega ima veselje se ukvarjat z malim - vsaj pri nas je tako s ta velikima dvema. Ful se imajo radi. Ta mali ju uboga, po drugi strani pa mu ona dva tudi marsikaj nudita. Fajn odnos imajo. Sem zelo vesela, ko se imajo tako radi. Samo pustiti moraš, da so med seboj prepleteni, da prevzemajo svoje življenjske vloge. Pa upat, da kakšen od njiju ni posesivne narave.

Jaz ne bi rekla, da kompliciraš - tudi sama sem se ubadala s podobnimi pomisleki, ker pač človek ne ve, v kaj se spušča. Naš taprvi je bil navajen sterilne tišine (moja napaka), zato sem se odločila, da bo drugi navajen hrupa. Vse seveda ni šlo po mojih načrtih, ampak smo se po 11m čisto ulaufali. Mali je sprva spal v spalnici in to podnevi in ponoči. Potem je bila kriza s koškom (postal premajhen, posteljica pa ni šla v spalnico) in je dobil svoj kotiček v dnevni. To je bilo zoprno obdobje, saj se tavelik (narazen sta 16,5m) ni mogel tam igrat, ker mali vendarle potrebuje svojo dozo miru. No, sedaj sta cimra, ujameta že skupne termine za popoldanca, ponoči pa itak ni panike.

Sem pa opazila, da je prvi postal povsem imun na frekvenco otroškega joka - to pomeni, da če mali joka, tavelikega ne zbudi. Tudi obratno.

Le pogumno! Se strinjam s predhodnico, da je 5 let dovolj velika razlika, da si bo dal veliki bratec dopovedat, kdaj je potrebno več miru.

Hvala za izkušnje  , sploh tale Ginina mi je dobrodošla, ker pri nas razlika je večja. Naš veliki lump že davno ne hodi več čez dan spat, je pa tudi res, da se z njim da večinoma čisto vse zmenit.  Je vse prej kot posesiven otrok, vsaj do zdaj je tako, izredno rad deli, včasih ima že kar malo premalo odnosa do lastnine in stvari, je pa tudi zelo rahločuten. Že zdaj lubčka trebuh in dojenčka, strašnsko rad pomaga - samo želim si lahko, da bo tako tudi ostalo. Hkrati pa je sam še tak scrkljanček, da je kar hudo Nikoli dosti lubčkanja, stiskanja, mojčkanja.

Joj, Gina, ne me z geni strašit Če je res kaj genetskega, potem je oče mojemu sinu poštar, mama pa kaka akviziterka, kajti takih blodenj s spanjem, kot jih ima on, ne mož in ne jaz nisva imela, pa tudi bližnja žlahta ne.  Midva oba, še danes,  zapsiva kjerkoli, kadarkoli, če sva le dovolj utrujena. Najin sin ne bo zaspal, ampak bo "pregorel" in imel napad nočne groze Spanje še kako rabi (oz. ga je rabil!), ni pa znal naredit odklopa in zaspat - če ni bilo teme, tišine in - kaj jaz vem?!- prave zemljepisne širine . Videl si ga, da je mrtvo zmatran, spat pa ne pa amen.  Razen dihalni stisk me  je teh seans najbolj strah in čeprav ne vem, če lahko sploh kaj storim, tuhtam, če bi pa vsaj teoretično lahko kaj spremenili oz. naredili drugače, bolj prav, kot prvič.

Hvala vsem

Vidiš, to je zato, ker ni imel 'spalnega obreda'. Pri otrocih so obredi ful pomembni. Da točno vejo kaj in kako jih čaka in kaj čemu sledi. Npr. večerja, kopanje, postelja, pesmica, lahko noč... Ali pa za dnevno spanje, npr. malica (kosilo), sok, počivat... vsak dan isto in isto...in potem jim niti ne pride tolk na pamet, da bi se upirali, ker to pač tako je. Sicer pa to sama veš.

Pri nas tadruga (2 leti razlike) spi v spalnici, podnevi tudi. Prvi mesec, dva je še mogoče spala v dnevni sobi, ker tako malih dojenčkov res nič ne zmoti pri spancu. Zdaj jo pa nesem v spalnico, malo zatemnim, eno zapojem in to je to. Tavelika je pa tudi že zakapirala, da takrat malo umiri konje. Tvoj bo pa sploh, ko je že tako velik.

Meni se zdi res brezveze, ko nekateri pravijo, da je narobe, če daješ otroka v drug prostor, pa da malo utišaš okolico, kao da se bo navadil spat le v sterilni tišini, pa to sploh ni res. Razlika med sterilno tišino in 'malo miru' v času počitka je velika. In nič ni slabega če malo zatemniš sobo, tako otrok pokapira, da je to povezano s počitkom in se lažje umiri in lažje zaspi. Zato sigurno ne bo zamenjal dneva in noči.

Se splača potrudit, res, pa je potem lažje, ko se navadi.

Malo morgen! On  JE IMEL en isti obred, en in isti postopek od prvega dne življenja dalje, od prvega dne je imel "pižamco" , od prvega dne uspavanke in proceduro, podnevi in zvečer, ampak on ni spal. Saj se ni nič upiral, samo zaspal ni. Ni se nikoli z dretjem ven metal ali kakih napadov dobival, on enostavno ni zaspal pa amen. Pri 6 tednih je bil buden ves dan, z izjemo parkrat po 10 min. Pri 3 mes je vstal ob 6,30 in zaspal ob 19h, vmes je spal 2 x po pol ure. Da bis pal več in dlje, ni pomagala nobena rutina, je pa res, da ob vsej rutini je spal vsaj toliko, če te ni bilo, niti toliko ni spal. In isto je še danes. Njemu je vse tolk zanimivo, da enostavno ne utegne spat (in jest).  Že sestre v porodnišnici so govorila, da tale bo pa dal vsem popra, ker je že prvi teden po porodu po večini prebedel. Star 5 dni je obračal glavo za zvokom - od tukaj naprej so šle samo potence. Nikoli ga nisem navajala na spanje ob meni, edno je spal oz. ležal lepo v tisti svoji gajbici, skratka by the book, ampak by the book je tudi ostalo - teorija je bila pteorija, praksa pa praksa.

Pri nas je razlike 2 leti in 10 mesecev.

Na začetku je tamala spala kjerkoli in kadarkoli. Itak je prve 3 mesece svojega življenja bolj ali manj prespala. Spala je čez dan vedno v hrupu. Po 3 mesecu je čez dan spala samo v vozičku. Če sva bili zunaj 5 ur, je bila zmožna spat 5 ur v vozičku. Se je pa razvadila in ni znala čez dan sama zaspat. Pri 7 mesecih sem začela uvajati nek ritem pri dnevnem spanju in jo dajem spat okrog 12h v njeno posteljico. Takrat je v otroški sobi mir, sicer ne zaspi.

Ponoči je spala do 4. meseca v spalnici v košku. Pri 4 mesecih je šla v posteljico in je v sobi skupaj s starejšo sestrico. Z nočnim spanjem ni bilo nikoli težav. Od dneva 1 je zvečer zaspala sama. Do 8. meseca se je ponoči enkrat zbudila, redko dvakrat, od 8. meseca naprej pa spi celo noč. Tudi prej, ko se je zbujala, sestrice nikoli ni zbudila, ker je samo pojedla in zaspala nazaj - vse skupaj je trajalo max. 10 minut.

Srečno in čimveč prespanih trenutkov

_____________________________

Mirna - 19. 12. 2003
Zarja - 30. 10. 2006

Kmalu bos ugotovila, da tole spanje ni prevec vezano na neke vzgojne metode, s katerimi si pogosto precej zagrenis zivljenje. Mi smo pri drugi zadevo imeli se bolj na easy, pa je spala dosti boljse kot Jakob, kjer smo skoraj doktorirali. Enim otrokom, ponavadi taksnim, ki so zelo radovedni, je enostavno tezko zaspat, ker se prevec stvari okoli njih dogaja. Kaksne orto vzgojne metode tipa "pusti otroka jokat" so pogosto neuspesne in precej travmaticne za obe strani.

Svetujem ti, da se prepustis otroku, bos videla, da ni finta v teh zadevah. Vsekakor pa cimmanj poslusaj nasvete okolice. Bos samo zagrenjena.

Pri meni je palilo, da sem se nehala sekirat. Spimo pa sele zdaj, po treh letih. Tako kot obstajajo nespecni odrasli, tako so tudi nekateri otroci nespecni in imajo nemiren spanec.

Mi smo bili cisto v soku, ko je Ema sama zaspala v posteljci. Cist cudno...


_____________________________

Gospa sem.

Ok, očitno sem narobe razumela , ampak tvoj prvi post je kar drugačen od zadjega. V prvem sem dobila občutek, da hočeš povedat, da si pri prvem otroku delala malo narobe (po tvoje) in da bi rada zdaj pri drugem otroku to popravila.  Ampak kot zagotavljaš, je spalna rutina bila, le tvoj mali je izvenserijski patron (že od rojstva), kar se spanja tiče.

In ker pri večini otrok spalna rutina slejkoprej obrodi sadove, pri drugem otroku delaj enako kot pri prvem in upaj, da nima enakih genov za spanje.

Ne vem, sprašujem se, če sem delala narobe Rutino v tistem strgem smislu (enaki postopki) smo imeli, sem ga pa puščala v dnevni sobi, ga nisem prestavljala v spalnico, npr., nisem zatemnjevala prostora, ni bilo tišine ipd. Mogoče sem ga v tem res posračkala, a ko sem kasneje to spremenila, ni bilo čisto nič bolje

Joj, kako si me potolažila s temi geni pa s tistim "slej ko prej". A 5 let še ni dost "slej"? Pa se kaki hudi učinki nič kaj preveč ne nakazujejo . Ampak upanje menda umre zadnje

a te potolažim? enim po 33. letih rutine še vedno ne uspe celo noč spati

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein