Ali se je kateri od vas tudi zgodilo, da vas v nosečnosti partner ni več privlačil? Jaz imam prav odpor do njegovih dotikov in poljubov. Pa ga imam še vedno zelo rada, ampak enostavno mi kar želodec obrača, ko se mi približa. Res upam, da to mine. Čudno mi je to, da se v prvi nosečnosti ni nič spremenilo kar se tiče spolne privlačnosti, zdaj pa je to že res katastrofa, ker se tudi partner počuti vedno bolj odrinjenega.

Ne, ni se mi zgodilo.

Predlagam, da se pogovorita in da mu razložiš, zakaj ga zavračaš.



Očitno hormoni pri tebi delajo malo po svoje ...

Ne, midva sva mela obraten problem - da nisva smela nič . Včasih pa ti res ni do ničesar, ker ti je pač skoz slabo. Na koncu zadnje nosečnosti sem bila tudi vsega naveličana, vendar ni bil to odpor do njega, je bilo takrat kup drugih problemov, ne povezanih z njim.

Ampak sem pa na nosečniških temah parkrat naletela na to, da so punce potožile okoli tega - brez razloga, kar tako je prišlo in večinoma kar kmalu šlo. POvej mu po pravici, verjetno so hormoni svoje zakuhali...

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Jaz imam pa občutek da je pri nama obratno. Moj, ne da bi imel odpor - to ne, ampak nobene volje nima do intime. Pravi, da se mu smilim, da ga je strah - glede na prvo nosečnost in vse zaplete...
Tokrat se niti zredila nisem pretirano in imam le trebuh pa vseeno.
Sem pa tudi zelo občutljiva, težko prenašam njegovo bližino, ker imam občutljiv vonj on pa kadi. Tako da sva res bolj odmaknjena en od drugega.
Ne rečem, saj mi da dovolj pozornosti - stokrat me pokliče kako sem, kako se počutim (pri prvi nosečnosti sem bila tak čas v porodnišnici kjer so čakali na precej prezgodnji porod, ki pa ga na srečo nismo dočakali).

o, hvala bogu nisem edina s tem problemom. Mi je res lažje, ko sem tole prebrala. Sem že mislila, da je z mano kaj narobe .. Prve 3 mesece sem mislila, ja saj bo minilo, tole so pač prve nosečniške slabosti. .. pa začenjam 8.ga pa ni boljše... Pa, da ne bo pomote svojega moža imam zelo, zelo rada in skupaj sva že 19. let! V prvi nosečnosti tudi nisem imela tega problema, ampak je bila veliko bolj rizična in sva se bala ... sva reševala na druge načine , v tej pa...velja samo pusti me pri miru! Še objeme svoje ljube prvorojenke sem težko prenašala, zdaj je saj to bolje, ampak raje vidim, da me pusti pri miru...
Enostavno ne morem čez sebe, pa naj zveni še tako sebično ....mož se mi že precej smili, ker je tako zapostavljen. Pa da ne bo pomote - ta drugi otrok je načrtovan in komaj čakamo, da ga že spoznamo! upam, da bova srečno preživela in rešila tudi tole brezupno težavo, ko se mi tile nemogoči hormoni uredijo! Prav tako želim srečno še ostalim...
lp,

Tovi me veseli, da nisem edina. Res je bedno, da se ti začne "gabiti" človek, ki ga imaš najraje na svetu. Tudi midva sva skupaj že celo večnost in v teh 12ih letih še ni bilo takih občutkov. Upam da čimprej mine, po možnosti še pred porodom.