Bolj ko berem te poste bolj se mi zdi, da ima ogromno parov probleme zaradi:

- Ne znajo se pogovarjati oz. probleme tiščijo v sebi in jih s partnerji sploh ne obdelajo.
- Na probleme, ki se pojavijo, gledajo izrazito samo s svojega zornega kota (egoistično), niso sposobni empatije, torej vživetja v čustva in občutja drugega.
- V partnerjih iščejo samo napake, ne znajo odpuščati in stalno pogrevajo stare zamere.
- Vsi pričakujejo, da se bo partner poboljšal v svojem obnašanju, sami pa niso nič krivi in ne vidijo razloga za lastno spreminjanje oz. osebnostno rast.

Mislim, da če bi se malo bolj trudili in se res poslušali, bi marsikatero razmerje veliko bolje funkcioniralo.

Najin zakon zelo dobro funcionira. In prepričana sem, da je to zaradi medsebojnega razumevanja in pogovora o še tako banalni stvari oz. problemu.

Za vsak odnos se je potrebno potrudit.

Se čisto strinjam. Najini kolegi nama pravijo, da sva edini normalni par, ki ga poznajo in da bova edina vedno skupaj.
Meni se zdijo pa prav otročji, ko se eni kolegi totalno skregajo zaradi kakšne čiste bedarije. Saj se tudi midva, vendar se potem vedno usedeva in se pomenva, še nikoli pa nisva kričala eden na drugega, o kakšnih zmerljivkah tudi ni duha. Se mi zdi, da če sem še nevem kako jezna na mojega :love:, ga ne morem kar nekaj zmerjat, vpiti na njega in ga spravljati v nič. Lažje in veliko bolj civilizirano je, če mu mirno povem, kako in kaj.

Tudi precej najinih kolegov se je ločilo oz. se ločuje, čeprav se midva zaenkrat super razumeve nikoli ne bi upala reči, da bova večno skupaj. Čeprav moram priznati, da upam v to.

Pa še nekaj bom ponovila, kar sem na forumu že večkrat napisala in bila popljuvana, pa mi je vseeno: jaz mojemu možu 100% zaupam. In on meni. Pa, če verjamete ali ne.

Pri zadnji podobni debati jih je bila večina mnenja, da nikomur ne moreš oz. ne smeš 100% zaupati.

Jaz še vedno trdim, da mojemu možu 100% zaupam.

Ja, človeka moraš sprejeti tašnega kot je, prav imaš!

Jaz tudi mojemu 100% zaupam, nimam razloga, da mu ne bi.

Predvsem pa mislim, da mišljenje, čez 5 let bo pa drugače, ker nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo..., ni razlog, da bi mu že sedaj nehala zaupati. Če bi imela razlog, potem razumem, ker pa ga ni, mu pač zaupam 100%. Sem zakomplicirala. Itak je samo prvi stavek važen.

Ankica, v vseh teh postih se moram strinjati s tabo:bravo::bravo::bravo: