Pozdravljeni :)Zanima me, kaksen odnos imate s svojimi taščami?Ko sva ji povedala, da sem noseča, je jokala od sreče.Drugače se pa pri njih doma nikoli nisem čutila sprejeto, nikoli nisem bila dovolj dobra, ker nisem bila tako suha in visoka, kot si je tašča želela. Pa še moji dolgi lasje jo tako motijo.Ko me je videla s trebuhom, se mi je začela smejati v obraz in mi govoriti, kje vse sem se zredila. Vprašala me je, koliko kg sm pridobila v 7 mesecih in sem rekla 8. Pa je kar postavila mejo, koliko se še lahko zredim. Spraševala me je, če pojem kosilo svoje in še malo od njenega sina, rekla je, da če želim, mi lahko zdaj posodi svoje hlače ... Skratka bila je zelo nesramna. Partner pa zraven samo tiho. Kaj bi ve naredile na mojem mestu? Sama ji nisem bila tiho in sem ji rekla, da se mi ne da poslušat njenih neumnih komentarjev ... In potem sem bila jaz tista, ki je kao "nastrojena". Ne vem,kako lahko ljudje pričakujejo, da se mi bodo smejali v obraz, kakšna sem, in da se bom jaz smehljala in bila prijazna. Kaj naj naredim? Najraje sploh ne bi hodila več k njej in bi ji tudi povedala, zakaj. Kaj bi storili vi?

Hej,

Najpomembneje je, da se pogovoriš s partnerjem. Kaj si on misli o tem? Zakaj nič ni rekel?
Ko bosta vidva razčistila pa bi bilo najbolje, da se pogovorita še s taščo.
Najbolje bi sicer bilo, da ji on pove, če ne pa ji lahko brez slabe vesti tudi ti. Da takšna kot si si, in takšna si partnerju in sebi všeč.
Dobila bosta otroka in če želi biti vključena v vnukovo življenje se naj začne do tebe primerno obnašati.
Ne rabiš ji biti najljubša oseba na svetu ampak ne more pa biti žaljiva do tebe.
Je pa mojem nujno, da se pogovorite pred rojstvom, ker bo po rojstvu verjetno še slabše.
Vso srečo

Joj, hvala 🍀Partner se nikoli ne vmešava, on pravi,da tudi ce bi ji kaj rekel, se je ne da spremenit.Taksna je, z vsemi se ukvarja, o vsakem imadosti slabega za povedat ... Najbolj smesno pa je to,da je z vsemi temi dobra prijateljica/soseda. Kar ze takoali tako deluje hinavsko. Kdo ve, kaj o meni govori okoli.😐Jaz sem ji ze dostikrat povedala nazaj,kar ji gre, ker me resspravi ob zivce, ko me sprasuje neumnosti, ampak nikoli ne zaleže. Toliko me je spravila v obup ta vikend, da ponoci nisem spala, jokala sem nekaj ur in potem se zbolela.

Res je, najbolj pomembno je, da se pogovoriš s partnerjem. Čeprav vem da moj mož ne bo nikoli stopil na nobeno stran da se kateri ne zameri :-).
Tudi sama imam težave s taščo.
Najhuje je bilo, priznam, ko sem rodila. Takrat se je želela vmešati v vse.
Sedaj pri dveh otrocih smo nekako naredili rez med tem v kar se vmešava in v kaj ne.
Je pa res da se tudi po 6 letih življenja blizu njih, ne počutim sprejeto. Ampak je to morda le občutek? Kaj pa če pogledamo iz druge strani? Vseeno smo me punce, ki so jim odpeljale njihove sinčke ... :-)

Moj se tudi nikoli ne bo vmešal, ker ve, da se ne bo spremenila. Pač taka je, da se z vsemi ukvarja, samos sabo premalo očitno. Pa tudi če ji jaz rečem, da mi kaj ni prav, se začne smejat ... tako da se mi res ne da. Mi pa živimo kar daleč in se zato redko vidimo ... Ampak čese bo tako obnašala pa me sploh ne bo videla. Jaz že razumem, da sem ji odpeljala sina, ampak kdo pa ne privošči svojemu otroku, da je srečen? :)