1. Sadje in zelenjava.

Od sadja je naš 4,5 letnik samo kak hošček hruške, zadnjič mi je uspelo, da je pojedel par grozdekov, ko je sezona poje kakšno jagodo, ampak to je tako redko. Midva imava oba rada sadje, skoz ga imamo doma, nam narežem na krožnik, pa ne vzame, niti poskusi ne, pač ker je sadje. Enako tudi z zelenjavo, sicer zelenjavo skrijem v omake in juhice spasiram, da še nekaj poje. Če mu ponudim korenček, solato, paradižnik pa noče, bolj iz tega ker je to zelenjava, kot pa kaj druga. Niti poskusi ne. Sem poskusila in sem zadnji mesec kuhala bolj zelenjavno, pa nič ni jedel, je bil raje lačen, če sem naredila testenine je pojedel par makarončkov, dve žlici juhe in to je to. Popoldansko malico sem narezala hruško, je ni jedel, je raje počakal na večerjo. Čudno mi je, ker midva oba jeva pri vsakem obroku sadje ali zelenjavo, on pa reče, da mu ni dobro, pa ni niti povohal stvari.
Zgleda sva ga nekje polomila

2. Nova hrana

Noče poskusit nič novega. Nimam rad in basta. Raje ne je nič. Če ga uspem nahecat, da je kaj druga potem poskusi in mu je dobro, če pa še ni nikoli poskusil, pa se ne bo dal. Nič na silo, lepo mu poveva, da je dobro, da je zdravo, da bo mel mišice, lalalala, ampak nič.

Torej iz tega zgoraj lahko sklepate da je bolj malo stvari. V vrtcu kar poje, ko vidi da drugi jejo, čeprav tudi sadja in zelenjave tam ne je. Reče da ne bo. Če imajo recimo meso in krompir, mesa ne bo jedel, ker mu ni dobro, bo pa prosim za repete za krompir.

3. Odnos do hrane

Ne vem je sva ga tukaj polomila, vendno se trudim da kaj z mano pripravi, da mu povem kako je kaj zrastlo, za kaj je kaj dobro, kako se pri mizi sedi, itd. On pa ima tak zaničevalen odnos do hrane. Zadnjič je rekel, da je ta krompir kot drek. Me je skoraj s stola vrglo.
Ko  mu dam na mizo recimo zeljni zavitek (samo primer nečesa kar ne mara, ker je zelenjavno) začne cviliti, da on to ne bo jedel in ga potisne stran in nastane cela scena. Mu povem, da smo to pripravili, da mi je (će mi je) še pomagal kaj narezati in da je dobro, da bomo vsi to jedeli, se naperi nazaj, prekriža roke, da on to že nebo jedel, se začne vrtat po stolu, da ga moram včasih prav poslat v sobo da se pomiri. Ko pride nazaj morda kdaj nardi grizljaj, se pogovorimo, da to ni lepo, bla bla bla.....ampak je nekaj časa dobro, potem pa ponvno izbruh

Bi bila vesela kakšnega nasveta, kritike, kako vi vidite situacijo.

Ne vem, če ti bodo moje besede kaj v korist, ali pa vsaj v tolažbo, ampak rečem lahko, da ima takšno obdobje kar precej otrok, če ne celo večina. Redki otroci so, ki jedo vse z užitkom, ali pa brez da bi se zmrdovali.

sadje in zelenjava

Ne glede na to, kako je kakšna stvar zdrava in bi bilo dobro da jo otrok je, je okusna, je pač otrok ne bo jedel, pa če se na trepetalke postaviš. In nekaterim otrokom odpor do določenega sadja in zelenjave ostane vse življenje. To nekako velja tudi za druge jedi, ne samo za sadje in zelenjavo. Brez da bi vedeli zakaj jim ne "diši". Moja hči nikdar ni marala banan (pa tako sem si želela miksati tiste prve kašice), ni marala paradižnika in paprike in teh stvari ne je niti danes. Fižol pa kadar je pač nuja in se ga ne da porint na rob krožnika Pa ni izbirčna, je praktično vse. Zdaj. Je bila pa kot otrok tudi zelo težavna v določenem obdobju. Uglavnem. Če nekaterih stvari pač ne je, jih ne je. Jih ni jedela in jih verjetno tudi nikoli ne bo.

Nova hrana

Tudi znano. Ponudit še večkrat. Če se ne pusti prepričat, še ponudit.


odnos do hrane

Če hodi v vrtec, potem veš od kod mu tak odnos, kljub temu, da imata s partnerjem spoštljiv odnos do hrane. Mislim, da imaš dober pristop in da ne delaš nič narobe. Obdobje, ki bo minilo. Na žalost traja kar dolgo. Tam od četrtega leta, pa do vstopa v šolo.

Naša ima 3 leta in je ista, samo s to razliko da sadje včasih le poje, še posebej krhlje jabolk, breskev, jagode, maline..to ji gre. Vse ostalo pa isto kot si napisala ti. Rajši bo cel dan lačna kot da bi poskusila bučke, špinačo,.. Če se pri mizi obupno obnaša jo zelo strogo obravnavam zato tega ne dela več. Se pač samo zmrduje in pusti. Najboljši nasvet po mojem je to, da se nehaš obremenjevat, nehaš silit, nehaš z vsem tem prepričevanjem! Samo ponudi, če ne bo, pač ne bo.

Pa to sploh ni merilo kako bo jedel ko bo odrasel. Pri nas sva bile obe s sestro take kot majhne, pa danes z veseljem in zdravo jeva (še posebej sestra ki ne da v usta absolutno nič nezdravega...)

Manj mu boš težila oz. lepše povedano ga opozarjala pa skoraj za njim hodila s hrano, bolj bo otrok začel jest... tako kot pri vsaki stvari... če nočeš pa nič, to kar je na mizi pojej ali pa bodi lačen... vem, je težko, imam eno tako živalco doma, ki še preden sploh ornk pogleda hrano, že reče, da ni dobro... ponavadi jo sicer potem poizkusi in začne jest ali pa tudi ne... silim vanj pa ne... samo potem, ko pride, da bi kakšno čokoladko ali kaj za prigriznit, enostavno "nimam"... ... vem pa, da v vrtcu poje vse, če pa doma ne, pa pač ne... jaz to jemljem kot fazo Dejmo probat, če lohk tastare ob živce spravim...

Naša ima tudi dostikrat kako muho, da nečesa pa nebo jedla in da nemara in da je zanič ... naprimer včeraj smo imeli pire krompir in omako iz bučk in se je naprdnila, da ona pa omake ne bo jedla, ker je nemara ... pa jo jaz potem ponavadi vprašam, da kako ve, da ji ni všeč, če je sploh še probala ni in da naj proba eno žličko in če ji nebo všeč, lahko pusti ... no po parih minutah popusti in ponavadi potem zadevo z užitkom celo pomikasti (včeraj je še celo prosila za šeeno rundo omakice ).
In recimo naša ni hotela jest zelene solate in še sedaj je ne je prav z užitkom ... sem jo pa nahecala, da je tisti sredinski stebelni del tako fino hrustljav in dober, da ga ima še Pujsa Pepa noro rada ... in sem vsakič vztrajala, da da košček v usta in proba in če ji nebo dobro, lahko pusti ... no zadnjič me je pa skoraj s stola vrglo, ko se je sama stegnila do sklede s solato, zapičila enega hrustavčka, ga dala v usta in mi rekla: "Mami lej kolk to fino hrusta!"

Aja pa za sadje bo tudi rekla da nebo jedla, če jo vprašam ... če pa sadje narežem in morda še celo naredim nabodalca iz kakimi pisanimi zobotrebci in postavim na mizo, bo pa z veseljem pojedla.

< Sporočilo je popravil Otika -- 22.8.2012 14:40:16 >

Pri na je podobno. Nekje do leta in pol je pojedel vse, kar si mu dal, zdaj pa stvari, ki jih je prej oboževal, niti poskusit noče več, npr. sirni namaz ali kakšen drug sir, marmelada, pašteta, jajčka na oko ali umešana jajčka - te stvari je prej npr. jedel za zajtrk/večerjo, zdaj ni šans, da bi sploh poskusil. Isto niti poskusit noče jogurta ali skute, niti pudinga noče več (niti kupljenega niti doma narejenega), edino Monte mu gre v rito pa sladoled tudi. Sadje je katastrofa, je samo jabolko in sem ter tja kakšno banano in hruško, do leta in pol pa je jedel grozdje, lubenico, nektarine itd. Jaz sem se že sprijaznila in ga samo vsake toliko vprašam oz. mu ponudim, ampak noče. Edino pri tašči je parkrat nabiral maline in jagode in jih potem tudi pojedel ampak to je za na prste preštet, kolikokrat je bilo. Sem ga tudi jaz na to foro, da naj vsaj poskusi, preden reče da ni dobro, in potem po dolgem prepričevanju vzame v usta in valja toliko časa, da na koncu pljune ven, zato ga več ne silim, da naj vsaj poskusi. Je pa sreča, da zelenjava mu pa gre, npr. v zelenjavni juhi poje vso zelenjavo, od nekdaj obožuje zeleno solato (je kar panika, če pri kosilu kdaj ni solate), kumare v solati, fižol v solati, rdečo pesp, zadnje čase pooje veliko paprike, če jo narežem v zeleno solato, všeč mu je, ker hrusta, rad ima tudi kislo zelje in repo, špinačo, korenje iz juhe ipd. Mu pa večkrat povem, da nekateri otroci nimajo za jest, zadnjič je na TV videl od suše popokano zemljo in je spraševal, kaj je to oz. zakaj je popokana, pa sem mu razložila, pa da potem ne more rasti zelenjava, pa koruza, pšenica, da potem ni makarončkov, pa kruha itd. Pa da v Afriki ni dežja in da je zemlja ves čas taka in da otroci nimajo za jest. In kar kapira, se mi ne zdi prav nič premajhen, da mu na njemu primeren način take stvari razložim.

Pri nas je tako, da če začne pri mizu mutit in se afnat, ga opozorim, da mu bom krožnik vzela in če ne zaleže, mu ga res vzamem. To vedno vžge, zato se kar lepo obnaša za mizo. Mi je pa bilo smešno zadnjič oz. šlo mi je na jok, ker se mi je prav zasmilil. staknili smo neko trebušno virozo in je cel dan bruhal zato sva morala čez noč ostati v bolnici na infuziji. Od jutra revež ni jedel oz. je zajtrk izbruhal in potem še cel dan bruhal, infuzijo je dobil ob 16h in potem 3 ure ni smel jesti. Revež je ležal v postelji in mi našteval, kaj vse bi jedel, med vsem tem je bilo ogromno stvari, ki jih sicer sploh ne povoha. Kakšni 2 uri je revež sanjaril o hrani potem pa zaspal in ko je bila večerja, je z levo roko (v desni je imel infuzijo) pojedel vso rižoto, niti pikica ni padla na mizo ali na tla (doma je vedno kaj na mizi, na njemu ali na tleh), celo koruzo v solati je pojedel.

ne bluzit, nisi ga polomila, garantiram ti. naša ima podobne fore, samo ona je pri drugih stvareh taka; fuuul poje sadja, ne bo pa normalno jedla kosila - je tako malo "kosilnih" stvari, da praktično živi od sadja in mesa in ja, raje bo lačna (je že imela glavobole in tud bruhala je že od lakote). pa še ko je ful lačna ful malo poje.

moje mnenje je da imajo nekateri otroci manj izrazit apetit. mislim da se bo kasneje to spremenilo, ker počasi kdaj pa kdaj doda novo stvar v jedilnik. ampak ona že kot dojenček ni nikoli polivala, ker je vedno pojedla minimum in nič več. nikoli se ni prenajedala. zato moja teorija o apetitu.

mi na to gledamo tako, da smo se nehal sekirat okol tega in delat doktorate. ne delamo cirkusa, ponudimo in to je to. za kosilo mora vsaj en griz probat (ok, solate ne silimo), mi pa pač normalno jemo. kdaj je tud lačna zarad tega. se pa potem za malico kruha napoka in mleka napije.
ugotovili samo da zunaj ful več poje in da je bolj pripravljena probat nove stvari (tudi če mamo piknik in je hrana od doma), če ni doma - go figure svež zrak mogoče? tako da skušamo biti veliko zunaj in dostikrat jest zunaj. naju ne moti - imamo radi naravo, torej?
in VEDNO mamo tole za vodilo: če je otrok zdrav, vesel, živahen in ni (pre)suh, je vse OK. če je pa trenutno zbirčen, kaj češ. sigurno ne bo celo življenje tok zbirčen; ne poznam nobenega odraslega, ki bi bil taka zbirčnoba kot naša tamala

Pa ja, to so fore. Naši dve zdej tud veliko uporabljata besedo "drek" ampak pri hrani se neha... Tega ne dovolim. Kar se tiče sadja in zelenjave, tu so otroci več ali manj isti. Že vnaprej ve, da ni dobro in težko ga prepričaš v nasprotno. Sploh pa če so ima med obroki veliko posladkov ipd prigrizkov, od katerih se tudi naje. Jaz prav vidim, kadar sta tamali pri kakšni od babic, glavnih obrokov pojesta veliko manj, ker je vmes skoz nekaj. Doma pa ni. Po kosilu kakšen čok. bonbonček in konec. In sta pri kosilu res lačni in jesta.
Tista fora, da ni dobro... Ravno danes sem naredila tortilije za kosilo in ker jih tavečja še ni jedla, je seveda takoj rekla, da je bljak in ni dobro, ne bo jedla... In sem ji rekla, da mora probat in če ji ne bo dobro, ji naredim makarončke. No ona proba in še pogoltnila ni prvi grižljaj, ko je že vpila, kako je njami.  
Je pa res, da eni pojejo več, eni manj... Naša tamala že od nekdaj je kot en ptiček in najprej sem se rahlo sekirala, pol sem se pa navadila. Zdrava je, če bo lačna bo pa sama rekla. In pri obeh se ne sekiram, če ne pojesta kosila, bosta pač kasneje. Ne silim ju, sam jima pa tudi ne dajem prigrizkov ampak počakam, da bosta lačni in pojedli kosilo.

Nisi ga ti nikjer polomila to so pač otroci. Sama kot otrok tudi nisem jedla sadja in ga še danes zelo redko jem. Od zelenjave sem jedla samo paradjz in to je bilo to. Sedaj pa samo od tega živim. Tako da ne vem, se vse spremeni verjemi.

naš ma tudi kake svoje fore, sadje ima sicer rad, ni pa navdšen nad zelenjavo, jedel bi samo sadje, meso, hrenovke, krompir in paradjz. Pa še to tako počasi da traja tri ure. Tako da sem nehala komplicirat, na krožnik mu manj naložim toliko da vem da bo še zdržal pri miru in pojedel, potem mu dam pa mir. Pa zdaj dostikrat sam reče, kaj mi boš nardila za jest, ko je lačen.

Sej jaz se s tem pretirano ne obremenjujem, še manj pa njega, niti ga ne silimo, sem pa zadnje dni res malo več o tem razmišljala in sem si rekla, da napišem, da slišim še vaše izkušnje, mnenja. Sem kar pomirjena in odločena da vztrajam pri tem načinu, ki ga imamo sedaj. Včeraj je celo sam od sebe pojedel paradajzek iz vrta. Sem ga prosila, da mi gre pomagat nabrat (žal nimamo doma vrta, samo pri tašči) in je kar v usta dal enga majhnega 

Naša fanta 9 in 10 let sta glede hrane (zdrave) za se zmešat. Sta zelo ješča in neprestano lačna ampak bog ne daj, da omenim sadje in zelenjavo, od tega jesta samo grah, mogoče banano in če sem res vztrajna kak košček jabolka. Ko sta bila majhna sta pojedla vse. Jaz sem velik zagovornik zdrave hrane, zato neprestano kuham sama pečem peciva brez sladkorja.. delam mineštrice, solatke in kar je le mogoče pridelam sama. Zaradi tega sem toliko bolj razočarana, ker onadva tega ne jesta. Vsako hrano moram nekaj prirejat, da vsaj dobita kak vitamin. Npr. Če skuham špinačo, prišparam vodo, da v njej skuham pašto ipd. Neprestano se tolažim, da sem jim za vzor in, da ko bosta starejša se bosta že obrnila k bolj zdravemu načinu hrane.
Zadnje čase pa se je začelo dogajati to, da sta se pri tej vrsti hrane začela spakovat in grdo obnašat, če dam na mizo domačo marmelado začnesta, da to je kot bruhanje in hočeta od mize. Tisto kupljeno z 60 % sladkorja pa bi pojedla. Ker imamo še 2,5 letnico, ki je do nedavnega jedla vse mi je še večji problem, ker je seveda začela oponašat svoja brata.

V soboto pa nama je prkipelo. Za kosilo sem prvo naredila mineštrico grah in krompir (vse domače) in česen in čebula, kar se ni videlo. Ker grah in krompir jesta sem predvidevala, da bo ok. Pas sta začela bljak in ne vem kaj še vse in potem podpihujeta en drugega in je res grdo slišat. Mož jih je poslal vsakega v svojo sobo, jez sem njune krožnike dala v toplo pečico in jim povedala, da ko bosta lačna jih čaka prvo mineštra potem pa še vse ostalo. Prepovedala sva jim, da gresta v shrambo kjer so sladkarije in ostala hrana. Ker smo jih ignorirali in lepo jedli naprej ni minilo 15 min, ko je starejši prišel, da on pa bi pojede, kmalu za njim pa še tamljaši. Potem sem jima povedala, da če bi samo rekla, da jim to ni všeč bi jima še dovolila, da ne pojesta, ampak da grdo obnašanje ob hrani ne bom dopuščala, če sta razumela bomo še videli, če ne bomo ponovili.

bljak, brez sladkorja pa pecivo že ni dobro


drugače pa - t5t6, pri naši tamali moramo tud kdaj občasno mal zaropotat, ker gre včasih to zmišljevanje res v skajnost.

hmm, sej maš še druge oblike sladil, npr. med, stevio, različne sladkorne sirupe (agavin, javorjev...) ni nujno treba dat cuker v sladico, da je dobra... maš tut kako zelo sladko sadje, ki lepo osladi pecivo in tako naprej...



_____________________________

Naj tvoje srce razposajeno zazvončklja,
kot mu je usojeno!

ja res, kot da je to res tok sladko..

No saj jaz več ali manj uporabljam med za peciva in so tudi dobra, peciva in piškote otroci pojejo. Ampak sploh ni bil moj cilj govoriti kakšna peciva pečem, kot to, da se nekako trudim okoli zdrave hrane, otroci pa imajo glede tega čisto svoje muhe. Tako nepotrebno se mi zdi, da se posamezne stavke vleče iz konteksta.

Moja 5 letnica že od nekdaj neke hrane ne je (npr. krompirja, paradižnika, zelenjave ala bučk). Najraje ima bistre juhe, testenine, meso in zeleno solato. Zato pač kuham več ali manj jedi za katere sem ziher, da bo jedla. Nič kaj pester jedilnik. Še to kar poje, je količinsko zelo malo. Glavna stvar pri kosilu je zanjo: Mami, kaj bo pa za poobedek? In ker se mi več ne da ukvarjati s siljenjem z zdravo hrano in prepovedovanjem sladkarijam (rabila sem dobra 3 leta, da sem sama sebi dopovedala, da pač ni ravno ješč otrok), ji pripravim za poobedek kak puding, banane prelite s čokolado, kompot...pač tega poje tudi nekaj.

To rada vedno povem staršem neješčih otrok - moj mož je bil kot otrok ful neješč, že kot dojenček ni maral mleka in so se trudili za vsak ml, da je vsaj nekaj popil, nato sploh ni hotel jesti ničesar - mama ga je hranila še v OŠ!!!da je sploh kaj pojedel. Vedno je bil majhen in suhcan. Morali bi ga videti zdaj. V puberteti se mu je odprlo in ga niso mogli nahraniti. Tašča rada ponazori, da je za vsako kosilo morala pripraviti osem zrezkov - enega zase, enega za moža, enega za sestro in 5 za mojega moža. Tast pa pravi, da je bil njegov najbolj srečen dan, ko se je moj mož odselil od doma - prihranili so namreč več kot polovico pri stroških prehrane.

Mislim, da si dva otroka nista ista...in , če ne bi imela svojih dveh, bi se še nekako šopirila , da so za neješčnost otroka v večji meri krivi starši...tako pa iz lastnih izkušenj lahko povem, da to ni to. Naša ta večja je od vsega začetka totalno neproblematičen otrok glede hrane...v bistvu ima neko naravno selekcijo in že čisto od malega najraje je prav najbolj zdrave jedi...in njen apetit je velik v tri nadstropja...ta mali je njeno pravo nasprotje...nikoli lačen...nobene želje ali posebnih luštov...borbe pri kosilih že od kar ga imamo...če pa že kaj rad je , je pa to zagotovo nekaj v iber sladkega, škodljivega....Nekaj časa se nama je mešalo od jeze in skrbi...v isti kuhinji, pri isti prehrani in isti vzgoji, pa dva tako različna otroka...Probali smo svega i svašta, pa je vse skupaj bolj malo pomagalo...če je mulo kaj pojedel, je pojedel zgolj zato, ker sva vztrajala in ker je hotel , da ima mir in ne iz svoje lastne želje...Sedaj pri desetih se je zadeva že malo izboljšala, sicer  še vedno ni zelenjavni in sadni frik, ima pa tudi med temi vrstami hrane že nekaj takšnih, ki so mu malo bolj pri srcu kot so mu bile nekoč...Poleg vsega zmrdovanja, zbirčnosti in neješčnosti, mulo ni bil nikoli do sedaj slabokrven in pretirano bolehen...je sicer bolj suhcen , vendar še vseeno ne tako grozno...če sedaj pogledam nazaj, smo veliko preveč energije in živcev vložili v prepričevanje in spodbujanje, ki pa se je v končni fazi  v večji meri nekako izkazalo za brezvezno...
Mislim, da otroku okusa in ljubezni do hranjenja ne moremo v celoti vsiliti in ga čisto spremeniti v tej smeri...lahko pa ga naučimo, kakšen odnos naj ima do hrane, v smislu ravnanja  z njo. Če česa ne prenesem je to igranje in nedostojno ravnanje s hrano. Tega , kako se otrok nosi z mizo,...tega ga pa lahko oz. moramo naučiti...To, da mu neka hrana ni všeč , ker mu ni dobra, ne moremo spremeniti...moramo pa otroka naučiti, da se o hrani ne pogovarja grdo...se ne dela norca iz nje in se ne igra z njo....Tudi, če nam hrana ni po godu,  nimamo pravice z njo ogabno ravnati....Žal v vrtcu lahko vidiš takšne primere, da se zgroziš..še slabše pa je v šoli....to...to nespoštljivo ravnanje pa je tisto, ki je obsojanja vredno...v bistvu je obsojanja vredna starševska vzgoja in zgled...Zagotovo grde besede o hrani ne zrastejo na zeljniku nekega tri ali štiriletnika...to je nekje pobral, slišal...videl....shranil v svoj mikro pomnilnik in veselo uporabil v svoji podobni situaciji....
Upam, da je avtorica , ki je tole spraševala poleti , do danes poleg spodbujanja in motiviranja pri hranjenju na sto in en način, fantinu vcepila v glavo, da je ni hrane na njihovi mizi, ki bi si zaslužila poimenovanje "dre.k"Če bi pri nas mulo bleknil tako, ne bi naju vrglo s stola, temveč bi odneslo njega... 

Če je nekaj tako kot drek, je zagotovo tudi nekaj, kar je dobro tako, da bi še angelčki jedli . Skuhaj mu tisto, kar rad je - že zato, da ne bo lačen. Če ni ekstra bolan, ga ne sili z zelenjavo, ker se mu lahko samo upre. Skuhaj za ostale, vi jejte, on bo že poskusil, ko bo želel - ampak ne delaj nobene posebne drame, če ne bo, pač ne bo, pa kaj. Bo že, ko mu bo pasalo, ali ko bo lačen.

Še moja izkušnja - ko sem bila otrok, sem najraje jedla par stvari, in so velikokrat kuhali tisto, kar mi je bilo dobro. Najbrž je bilo enolično, ampak sem bila zdrava kot dren. Saj so bile tudi druge jedi, pa ne da so mi bile zanič, ampak so bile moje jedi toliko boljše.

Tudi zdaj kuham tako, da (vsaj pred kosilom ) diši vsem. Običajno jemo, ko smo že fajn lačni..če slučajno otrok ni lačen, ga s hrano takrat ne silim in poje kasneje.

pri nas je podobno kot zadnjih nekaj postov. neješč otrok (nikoli polivala kot dojenček, vedno spila samo minimum), enolična kuhinja (zanjo), mi jemo svoje in dobro, se ne sekiramo in dete je zdravo. nisem pa dovolila, da se o hrani grdo govori. če nekaj noče naj pove in to je to. ne bomo pa zaničevali hrane.

pooočasi pooooočasi dodaja določeno hrano v jedilnik, eno jé celo samo v vrtcu, doma pa ne samo ok, ne kompliciramo, ker ne želimo da se je preobje (ker enolična hrana jo kdaj lahko pripelje do tega, da ma pavzo in v vrtcu pol ne bi jedla nič razen sadja za malice). do 5 leta ni hotla niti probat kaj novega, zdaj kak mesec celo proba (ampak samo to, res samo proba ). je mela 180% obrat pri 3,5 letih in prešaltala iz totalne vegice na mesojedko (razen juhe - tam poje vso zelenjavo, mesek.. kar češ; omak pa nobenih). pa to ne sme bit omakce, ne smetane nikjer, riž konzumira v zrnih, krompir minimalno (razen pomfri), testenine komaj kaj, poje veliko edino določene recepte mesa. drugače strada tudi do bruhanja (od lakote). no, zdej pa kuhi.. edino srečo mamo da poje 60% vse hrane v sadju in zaenkrat nam laufa

mateyka: a ti to našega mulčka mogoče opisuješ? Popolnoma ista scena je pri nas... Sicer je pa fant zdrav in mu nič ne manjka. Bi pa komot preživel cel dan in še več brez hrane... On packa in maha z žlico, in mu je mučna vsak žlica, ki jo mora dat v usta. Imamo dogovor, da moram pojest vsaj 5 ŽLIC. Sem se pa vdala v usodo, da pač ni jedec in zgleda, da še en cajt ne bo....

Njegova sestrica je pa druga zgodba. Vsejedka, takoj po zajtrku sprašuje kaj bo za kosilo. Poskusi vse, če ji je dobro je dalje, drugače pač ne. Je pa zelo malo stvari, ki ji ne grejo. In kljub temu, da je vse, od sadja do zelenjave, mesa, juhic, omak.. Je bla precej precej bolna in precej po bolnicah. Se pa zgleda stvari obračajo na bolše (trkam).

_____________________________


Jakob, 23.04.2007, 3570g/55cm
Julija, 30.08.2009, 3570g/52cm

Jaz se pa moram prit malo pohvalit 

Naš čmrl je začel poskušat sadje in zelenjavo, ga poje kar nekaj in to skoraj vsak dan. Tudi solato pri kosilu. Sem se odločila, da ga pustim na miru s tem in voila...začel je jesti. Prav tako novo hrano...sedaj z veseljem naredim kaj novega, najboljše je, da mi pomaga, ker potem poskusi in če mu je dobro, poje veliko.
Tudi pri odnosu do hrane je prišlo do spremembe. Zgleda je prešel iz tiste faze, ne vem...ampak je super.

Se spomnim, ko sem se tudi jaz sekirala, ko moj mulo ni hotel skoraj nič jesti. Sreča je bila, da je vsaj tisto, kar je maral, bilo zdravo. Ampak od solat se pa tudi ne da živeti (sem si mislila). Sedaj je že veliko bolje, je veliko več. Tudi nobenih zdravstvenih problemov ni imel nikoli.

jaz ga v nic ne silim(2,5 leti); sadja ne je ze od kasic(tiste je se jedel, zdaj pa v nobeni obliki vec ne), zelenjavo pa je vse po vrsti. rdeca pesa je zakon(je sposoben pri kosilu tudi samo solato jest), zeleno je zvecil ze pri enem letu, tudi zeljno ima rad, da o paradizniku ne govorim
aja, pa vcasih si iz hladilnka sam vzame papriko in jo zacne jest
tri dni nazaj sem prijateljici na obisku ponudla mandarini in mulc je od samega firbca obe pojedel
sem mu ponujala ze prej, pa ni ust odprl...
banano ze tudi zmaze polovicko-zadnja dva meseca mu je vsec.

pri nicemer ne silim, je se 15-20 min, potem pospravim, ne kricim, ko je cokoladico/roladico ipd.(on je pa sposoben mrtvo hladen mene gledat, ko jem kaj takega) in tako je ze od prvega dneva.
skratka-hrana ni pri nas noben obred, se manj pa stvar za debatiranje in kreganje

_____________________________

Elias je pridrvel k nam 11.05.2010 ob 11.07
11.05.2010 - 2070 g 45 cm
07.10.2011 - 9960 g 80 cm