Še v torek je bila moja 'prioritetna' skupina 'Julijke 2016', sedaj sem (žal) med vami, več kot očitno, ena izmed mnogih, ki se ji je srce razsulo na tisoč koščkov. Ne vem kje naj začnem..
Stara sem 22 let, včeraj bi dopolnila 16.teden. Moja nosečnost je bila več kot prelepa...Nobenih huduh slabosti, brez neke posebne utrujenosti, živela sem za dva in uživala življenje. Končno sem čutila, kaj je to sreča, kaj točno je ljubezen.
V nedeljo sem na hlačkah opazila majhen (ampak res majhen!) rjavkast izcedek...Nisem hotela paničart, partner me je pomiril in vse je bilo kot prej... Pa mi vseeno ni dalo miru, v ponedeljek sem sestri v ambulanto poslala mail ter razložila kaj se je zgodilo, naročila me je na pregled... Čutila sem, da nekaj ni ok, ampak sva kljub temu šla h zdravniku nasmejana in upala, da bova končno izvedela kaj nosim pod srcem.. Potem pa šok... "gospa, nič ne vidim čez trebušček..se boste slekla da pogledava vaginalno".. Ja takoj mi je bilo jasno koliko je ura. Ko sem gledala partnerja, kako se je sesedel na stol, sem čutila, kako se mu para srce...Prejokala sva preostanek dneva, noč... Punce iz skupine Julijke, so upale z menoj, upale za mene, sama žal nisem.. Videla sem ultrazvok, slišala sem, da ni utripa...zame je bilo upanja konec, a sem bila kljub temu hvaležna puncam, ki so me spodbujale in ostajale pozitivne še zame..
Zjutraj sva se odpravila proti SB Brežice, ampak pred vstopom v bolnišnico sem želela kavo in šla sva v bližnji lokal. Kdo bi verjel, ampak od vseh možnih sladkorčkov, je bil na mojemu napis "Če vam ne uspe prvič, vam gr v povprečju tako kot drugim." - Naenkrat mi je bilo vse jasno, to je moja usoda, čudeža ne bo, pogumno bo treba naprej.
V bolnici sem šla naprej na kirurški oddelek do svoje mentorice, saj ravno te dni tam opravljam prakso..no nekoliko me je potolažila, mi vlila malo poguma in to je bilo to.
V ambulanti sem bila na vrsti takoj - sum zdravnice so žal morali potrditi, kar sem seveda že vedela... Sledil je sprejem v dnevno bolnišnico in čakanje...
Nevem komu naj se zahvalim, ampak prihranili so mi trplenje s tabletko in se odločili za poseg v splošni anesteziji... Nobene hude krvavitve, nobenih delcev ploda, nobenih hudih fizičnih bolečin...
Malo pred 11h sem dobila v nožnico gel, ob 14h naj bi sledil poseg... Še enkrat so mi olajšali vso to trpljenje in me na poseg odpeljali ob 12.45.. No in ko sem prišla do ambulante, me je v njej čakala mentorica... Očitno je vedela, kako prestrašena sem in kako lažje bo, če bo poleg nekdo, ki ga poznam... Tudi specializantka, ki naj bi opravila poseg, je videla mojo bolečino in mi namenila ogrooomen in predvsem ISKREN objem in punce, da vam povem... takoj sem se lažje ulegla na ginekološko posteljo.
Ob 13.10 sem se že zbudila nazaj v svoji sobi in kljub temu, da bi morala dve ure sama počivati v sobi, so mojega dragega že čez 20 minut spustili h meni, tako da je še preostanek preživel ob meni...
Danes se počutim prazno... zelo prazno... mislim da vse veste, o čem govorim..
Mogoče bom malo sebična, ampak kljub vsemu, sem hvaležna, da se je zgodba zaključila tako. ugotovili so namreč, da je moja mala pikica bila brez utripa že ca 3 tedne, ker je njena velikost ustrezala 12-im tednom, kar pomeni, da bi se v roku enega tedna, moje telo začelo zastrupljati, sledil bi toksičen šok in potem.. kdo ve.. mogoče bi bila tudi jaz z mojim angelčkom, doma pa samo moj dragi z zlomlenim srčkom
in ko berem ( pa si vedno rečem, NE brat tega več ) zgodbe me še vedno tako močno stisne pri srcu in planem v jok ... in seveda obenem se bojim za tokratno našo pikico v bušiju 
