Ojla,

zanima me, kako ste se s partnerjem odločila, da je sedaj ta čas, ko si želita oba otroka?

S partnerjem sva skupaj skoraj 7 let in so naju že marsikdaj spraševali, kdaj bodo pa otroci pa to. Prejšnje leto sva oba čudno pogledala, če je kdo načel temo o tem, ker sva bila oba istega mnenja, da še dooolgo ne bova imela otroka-sva mlada, bova uživala, potovala....
No, nakar kak mesec nazaj, fant reče, da ga ne bi motilo, če bi bila jaz noseča. Valda, men ni bilo nič jasno. Sem ga vprašala, kako to? Pa je rekel, da je že 26let star in da noče imeti dojenčka, ko bo nad 30, pa še njegov prijatelj, ki je isto star ima že 2 otroka in je ves vesel.
Jaz sem pa bila malo skeptična, ker sem še študentka, čakajo me par izpitov in diploma. Hecno pa je, da pri nas na faksu so vse tiste, ki so rodile v času študija, že skoraj končale z diplomo. In potem sem razmišljala, da bi mogoče res lahko sedaj, ko bom pisala diplomo, še doma bila z otrokom, ker če pišeš diplomo, si itak doma. Jaz ponavadi živim po nekih regelcih-narediš faks, najdeš službo, stanovanje, potem šele otrok-to se kar zavleče. Mi je pa hecen moj ginekolog: Prejšnje leto, sem bila na pregledu in me je vprašal, kdaj mislim imeti otroke in sem mu rekla, uf najprej faks, pol služba...In on men reče: ja ja ja, pol pa uno pa uno, pa nikol časa za zanosit!!   :)

< Sporočilo je popravil jabuk -- 28.2.2014 9:40:15 >

Čimprej se odloči jaz sem začela pri 20 letih in na žalost je vse skupaj trajalo 14 let in nič samo problemi upam da bom zdaj do konca speljala druge pa takoj zanosijo.Če imaš streho nad glavo pa finančno bosta lahko skrbela za otroka potem pa kar v akcijo.Nekatere imajo otroka nad 30 ker pač prej niso mogle zanosit...ali so študirale ,niso imele služb,partenerja itd.nekatere nad 30 ne želijo imet otroka ker pač je veliko odgovornost in raje uživajo(poznam takih par punc) itd.

Midva sva se za prvega odločila pr 24. No rodila sem ga pr 36.

Midva sva tudi najprej končala faks, dobila službi, se preselila na svoje, ampak to je bilo do 27 fertig. Pri 26 sva si obnavljala stanovanje, potem preselila in rekla, ko bo bo, zanosila sem takoj (pri 27, ko sva se preselila), vendar sem mela ss, potem so rekli, da morava malo počakat, potem sem šla še službeno v tujino in tako sem bila stara 28, ko sva spet probala in sem na srečo spet takoj zanosila (tudi kasneje je bilo vedno takoj, čeprav sem bila starejša - samo ni vedno tako, vsaj pri prijateljicah vidim, da jim je kar težko, če si želijo, pa ne rata). Meni se zdi boljše imet otroke mlajši kot starejši, vsekakor pa si jih morata oba želet, to je prvi pogoj. Če si jih ti še ne, počakaj še malo, malo razmišljaj o tem in če vaju bo oba držalo in imata prihodke, zakaj pa ne?:) Pravil ni, strašno se ti ne mudi, vseeno pa nimaš glih 10 let fore;). Ja, seveda se da imet prvega pri 36, samo imaš potem težje več otrok, če si jih slučajno želita. Pa takrat pač ne veš, kako hitro bo šlo. Lahko gre zelo hitro, zelo velikokrat pa se kar matrajo zanosit oz. obdržat otroka.

Diplomirat zraven se da, tudi kaj drugega se da zraven naredit, je pa težje - oz. zelo odvisno od otroka - eni baje veliko spijo:D. Moraš met pa več samodiscipline. Sicer pa lahko diplomo napišeš tudi preden rodiš, kaj misliš?;) Saj to traja 9 mesecev;).

< Sporočilo je popravil ronja -- 28.2.2014 10:30:28 >

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Hvala za komentar, si mi dala misliti. Čas res hitro beži.

Ja, otroka si želim, samo najprej me je oviralo to mišljenje-najprej faks, služba...drugače finančno sem priskrbljena, prav tako imam streho nad glavo, tak da vse štima.....Sploh se ne bom več sekirala. Delala bom na otroku, vmes delala izpite in diplomo. Čutim, da lahko vse lahko normalno izpeljem-treba se je organizirat pa bo.

Če si oba želita, imata pogoje (streho nad glavo in prihodke), potem se pa sploh ne sekiraj:). Med tem, ko delata na otročku naredi lepo izpite in diplomo boš verjetno pisala že noseča:). Saj če maš napisano, zagovarjaš jo že tudi potem;). Vso srečo!

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Če si oba želita in sta finančno preskrbljena potem ne vidim problema.
Jaz sem naredila zadnji letnik nosečain diplomo potem z dojenčkom.

zanosila sm v petem letniku, stara 24, rodila nardila vse izpite, zanosila drugič, diplomirala noseča tko,da, če imata osnovne pogoje in željo ni nobenih ovir...

pa srečno!

_____________________________

Naj tvoje srce razposajeno zazvončklja,
kot mu je usojeno!

Hhvala, hvala, punce, ve ste zakon ...če bi vas prej spoznala, bi že prej zanosila

Meni pa ni žal, da sem čakala. Vedno sem govorila, da bom imela otroka pri 27. letih, naneslo je tako, da sem ga dobila pri 29 Mož bi ga imel že kakšni dve leti prej, jaz pa dolgo nisem bila pripravljena. Najin odnos je bil (in je še) krasen, sva se ful dobro razumela in sva bila sama sebi zadostna, če razumeš, kaj hočem povedati. Veliko sva potovala, žurala, jaz sem se hotela uveljaviti v službi, ukvarjala sem se s športom, delala sama na sebi, se družila z ljudmi. Lepo mi je bilo.

Za otročka sva se odločila v bistvu zato, ker imam endometriozo in so me posvarili, da znam imeti težave z zanositvijo. Ko se pol leta ni prijelo, sem postala obsedena, ker sem si res že želela tega otroka. Hvala bogu je uspelo po 1 letu naravno. Sva oba presrečna, se nama je pa življenje obrnilo za 360 stopinj. Meni je bilo lepo prej in mi je lepo zdaj, vesela sem, da imam otroka, ga obožujem, ampak mislim, da ni bilo nič narobe s tem, da sva odlašala, pa čeprav je okolica velikokrat pritiskala na naju. Če bi se odločala še enkrat, bi naredila isto (želela bi si edino to, da bi se takoj prijelo, ker tisto razočaranje, ki pride vsak mesec, je grozno). Mene je tudi ginekolog pri 24. vprašal, ali nameravam kmalu zanositi, pa mi je bilo tako smešno, ker si sebe takrat res nisem predstavljala v tej vlogi, niti si je nisem želela.

Za otroka se morata odločiti zaradi sebe, ne zato ker jih ima tisti ali drugi prijatelj. Družba velikokrat podzavestno vpliva na nas, potem pa smo sami nezadovoljni s tem, kar imamo. Če si otroka res želita, ga imejta (ni nujno, da bo takoj). Vse ostalo si lahko uredita tudi z otrokom. Pač odvisno, kaj si želiš od življenja ta trenutek.

Ni nujno, da boš otroka dobila takrat, ko se boš za to odločila. Če bi bilo tako, bi ga midva imela že kakšni dve, tri leta nazaj, tako pa ga pričakujeva čez par mesecev in jaz sem stara 35 let.
Moje osebno mnenje je, da je pri odločitvi vseeno glavni povod prav želja. pri meni se je ta namreč pojavila precej pozno, pa imam že vrsto let službo za NDČ (oz. jo imava oba), imava svojo nepremičnino in vse glavne pogoje porihtane, ampak se kljub temu nekako nisva videla v vlogi staršev in se niti nisva trudila za zanositev.
Ta želja je prišla kasneje in kar naenkrat sva se je zavedela ter začela delati na tem, ampak kot sem rekla, ni uspelo in bom pač prvič mamica pri 35 letih
Vseeno pa ne obžalujem, da ga nisem npr. imela pri 25, 27 itd, ker takrat to enostavno ni bila opcija sploh, takrat je bilo moje življenje povsem drugačno in prav je tako.

Ko sem septembra 2011 imela laparoskopijo z odstranitvijo endometrioma sva se odločila, pa čeprav še nisva živela skupaj. Jaz sem ravno diplomirala in dobila službo takoj.
No zadeva se je zavlekla za dve leti, tako da mi je uspelo zanosit z inseminacijo decembra 2013. Ko bom rodila prvega otroka bom ravno dobro praznovala 27 rojstni dan.
Meni bi bilo močno žal, če bi odlašala in potem naletela na vse probleme v zvezi z zanositvijo. Ker ni vedno tako, da rata takoj, k ose odločiš. Življenje ni črno belo, je veliko sivine vmes...Poznam pare ki jim je uspelo takoj, in pare ki se trudijo še mnogo, mnogo dlje.
Midva že prej nikoli nisva potovala, imeti otroka ne povezujem z končanjem življenja in odsotnostjo svobode.
verjetno bova imela še enega in z njim ne bova čakala. Moja želja je, da do 30-ega "odrodim" svoje. Poelg tegaj e moj 6 let starejši od mene.
Nisem ne zelo mlada, ne zelo stara, se mi zdi da sem stara ravno prav.
Je pa res, da imava oba službi za NDČ in rešen stanovanjski problem.
Ko sva se odločila, pa sem jaz dobila službo za DČ in ravno začela sva graditi hišo...
Skratka, kaj naj rečem. Imam prijatljice ki so zanosile med faksom, pa jim nič ne fali, Če gre, gre.
Kar se službe tiče, je vse odvisno od delodajalca. Nekateri nočejo zaposliti ženske brez otrok (ker jih bo kmalu imela), niti ženske z otrokom (ker bo veliko na bolniški).
Jaz ti polagam na srce da ne odlašaj, ker ne veš kaj te čaka. Lahko boš zanosila takoj, lahko bodo minila leta in vmes se lahko marsikaj spremeni. Če imata vsaj približno urejene zadeve, potem go for it. Nisi vsako leto mlajša!

_____________________________

"Če ne prideš ne prvič ne drugič do krova in pravega kova, poskusi vnovič in zopet in znova."

Ko sva imela oba faks+službi na NDČ+poroko+kupljeno in urejeno stanovanje(po dobrih treh letih veze)...ampak če bi se še enkrat lahko odločala, bi se odločila prej, ker sem imela prvič SS in se je malo zavleklo(in ko si res noro želiš, težko čakaš).

Hvala punce za vase izkusnje in nasvete. Res je pomembna zelja. Res je bolje ne planirat, kdaj in kako, ker nikol ne ves, kaj te caka v zivljenju. Jaz sem se odlocila, da bom zivela zivljenje tako, da bom delala na otroku, faks in na iskanju sluzbe.

Midva sva začela lani septembra se pogovarjat o otroku...sedaj pa delava na tem...tako da je trajalo kr 7 mesecev tehtanja, debat, kalkuliranja ...da sva se odločila...zdelo se mi je vredno počakati ta čas, da si otroka oba želiva enako

Midva sva se za 1. odločila po cca. 3 letih skupnega življenja (prej pa sva bla že...let skupaj ), žuranja, potovanj.. Se mi zdi, da sva rabila tisto skupno življenje, brez staršev... brez "vrvice" ...vsaj jaz, da sem se malo "znorela", ker sem imela bolj stroge starše...
Potem sva pa kar naenkrat opazila, da ne hodiva več tko ven, da nama ni več do ne vem kakih ponočevanj ipd. in sva začela delat na bebici... In je ratalo skoraj takoj.
In večkrat sem že rekla, če bi vedela, kako luštno je imet otročke, bi imela 1. kakšno leto/dve leti prej... prej pa ne... ker sem res rabila tisto leto/dve bit sama z mojim.
Za 2. ni bil tak problem se odločit...
"Problem" pa je zdaj za 3., ko kar nekak ne najdeva "skupnega časa" al kako bi rekla oz. je toooliko reči še zraven, da kar ni in ni... Pa se kdaj "grdo gledava" in mi ni ravno do "hopsanja" pa sva zvečer utrujena......pa je mesec oz. O mimo... in kar naenkrat je mimo skoraj pol leta kar sva začela govorit o tem, da pa bi še enega...
V glavnem, mislim, da, če imaš pošlihtano in sta oba za... kar na delo ...Kot so rekle že predhodnice...nikoli ne veš ali bo ratalo takoj ali... (pa ti resnično želim, da rata takoj!!)... In mislim, če sta tako odločena in sta pripravljena, potem bosta že zvozila...
In še nekaj: jaz, ko sva bila še sama, nisem in nisem diplomirala, ko pa sem imela 2! otročka pa sem kar en-dva-tri napisala diplomo in jo, še z doječo dojenčico, zagovarjala....prej pa ne in ne... Tako, da...če je volja, je tudi moč/pot!

< Sporočilo je popravil SU -- 18.4.2014 12:51:41 >

Zdravo

Sem našla tole temo, pa lahko povem, kaj se je zgodilo, če bo kateri v podobni situaciji pomagalo.

Tako, sedaj imam že 3 leta starega otroka. Ko je dopolnil 1 leto, sem diplomirala. Vmes sem bila 1 leto brezposelna, potem sem pa dobila službo za DČ, imam podaljšano. S partnerjem se zelo dobro razumeva. Tako, da sem zelo zadovoljna z življenjem. Ne pogrešam nobenih žurov, potovanj...imam zelo polno življenje.

Hvala vam za vse komentarje.

Pri nama je bilo tako ... skupaj sva bila dobrih 6 let. In nekega dne sva se odločila, da je pravi čas. In se spraviva na delo. Drugi dan si rečeva da bova raje še malo potovala. Pa je bilo že prepozno hehehe :-).
Moja situacija je bila takšna: doktorska študentka, oba s službo za določen čas, oba vozila prastara avta, brez lastnega stanovanja. Pa sva zmogla. In nam je noro lepo.
Sedaj imam dve hčerki, 4 in 1 eto stari, živiva v svoji hiši, imava bolšja vozila (pač primerna za 4-člansko družino in ne malih piči-pokijev :-)) pa tudi nalogo sem spisala do konca.
Dejansko je tako - nikoli ni čisto pravi čas a vedno je pravi čas. Ko tako čutita oba in ko se imata dovolj rada, da bosta imela rada še eno malo bitje. Tega ne zamenjam za nič.
Zadnjih 5 let je bilo noro napornih, vmes sem prebolela še raka. A kot sem rekla - zdaj je vse 10000_x_ lepše, ker veš da vse kar ti doživljaš in počneš doživljata in počneta še dve majhni osebi.

< Sporočilo je popravil laura13 -- 16.8.2018 22:16:17 >

Midva sva se hitro strinjala, da si želiva otročička. Edino jaz sem imela željo, da sem dobila službo- kajti pri prvem pogovoru sem bila brezposelna. Takoj, ko sem dobila službo in opravila preventivni pregled pri G, zaradi slabih PAP testov sva se odločila probati. In ratalo je v prvem mesecu- sedaj imava 13 mesečno punčko, ki je ne zamenjam za nič na svetu.

Če ti bo pa kaj lažje si pa preberi še tale članek : http://www.ringaraja.net/clanek/preden-se-odlocimo-za-otroka-_2619.html