Mene pa nekaj zanima in imam vprasanje za vse ki ste ze rodile oz. nosecke, ki ste o tem ze razmisljale.
Kako je z obiski v bolnici in to vse, mi je jasno.
Zanima me, kako ste to uredile doma. Ali ste imele vsak dan obiske,koliko casa, a vam je bilo prijetno ali bolj v napor in napoto.

Pri meni je namrec tako, da zivima zelo zelo dalec vstran od domacih, kar pomeni, ce nekdo pride na obisk, pride za par dni in ne samo urco ali dve. In tega me je strah. Ker sedaj ze obojni starsi planirajo kako bojo prisli  (tud moj brat in njegova sestra celo na pocitnice) kaj vse bojo delali ( pomagali), da kaj bojo poceli ko bom jaz se v bolnisnici in te stvari.

Mene pa je tega zelo strah. In sicer si zelim prva dva, tri tedne, biti sama z dojenckom in mozem, da si opomorem in da oba spoznava to novo bitjece, brez da bi mogla skrbeti kaj bom skuhala za goste in kje bojo spali, pa da je vse spucano in te zadeve.
Pa ne vem kako naj to resim. Po eni strani bi mi ugajalo, da pridejo takoj in tudi cez kaksen dan, dva grejo, tako da sem jih hitro resena in uzivamo mi kot druzinica potem. Po drugi strani pa bi mi bilo boljse, da smo prve tedne sami in ko smo spet dovolj pri moceh, da midva greva k njim, k starsem in da vso obiski prihajajo tja.

To mi dela trenutno precej skrbi, sploh ker je moj za to, da pridejo vsi sem, pri tem pa sploh ne pomisli koliko je pri tem dela. Tako da bi mogla najprej njega v nekaj pregovorit, potem pa se ostalo familijo.

Prosim vas za kaksne nasvete, ideje, kako bi se to lahko cimbolj mirno izpeljalo.



_____________________________

Sedaj nas je pa pet!

Absolutno jim povej, kaj meniš glede tega. Po porodu boš še sama čisto zanič, morala se boš navaditi na nov ritem, na otroka in ne boš mogla še obiskov pedenat. Najprej moraš gledati nase in na svojega otroka, obiski bodo že, ko bo čas za to. Treba se je paziti in res počivati 6 tednov po porodu, sama sem to izkusila na lastni koži. Naj pridejo, ko se boš počutila dovolj močno. Možu pa tudi razloži, kako je s tem. Morda kot moški ne ve, kako je, zato mu pa povej, da moraš počivati in da bi rabila čas zase in za otroka. Saj je fino, da je kdo, ki ti na začetku pomaga in magari vsaj lika, ampak boš videla, da bo bolje, če boste sami na začetku. Saj je že po ene treh tednih veliko bolje, pa lahko pridejo. Postavi se zase torej, če ti ne paše, da pridejo k tebi za toliko časa.

_____________________________

Sami sončki okrog mene :)

Maxica, hvala za odgovor. Sem cisto tvojega mnenja, mir rabim in gotovo. Ampak je to malo tezko kr tako zlepa na familijo prinest, sploh ker je prvi vnukec z nase strani, z njegove pa deloma tudi in vsi so ze tako dolgo cakali na to, da so sedaj cist out.

Da me ne boste narobe razumele, rada imam vso familijo, ampak zna biti vse skupaj tako naporno.
Tako da mi vsa zadeva kr povzroca nekaj zivckov.

_____________________________

Sedaj nas je pa pet!

Tudi sama si želim biti po porodu sama s svojo mlado družinico, po drugi strani pa vem, da se bo usulo vseh sorodnikov (prvič babica, prvič dedek, prvič prababica- vsi bodo noro navdušeni). O tem sem se pogovorila tudi z mojim, oba se strinjava, da bom sigurno utrujena.
O najinih željah (napovedani obiski in bolj mirno začetno obdobje) bova vse že prej obvestila- se pa zavedava, da bodo obiski še vseeno prišli. Zaradi tega sva se nekako domenila, da me bo opazoval in če mu bom namignila, da sem preutrujena, bo goste lepo prosil, naj odidejo.
Seveda imam vse svoje sorodnike rada in se veselim, da pridejo, ko bomo pri močeh in da jih bom lahko tudi "spedenala" (kot je rekla Maxica) kot se spodobi.

_____________________________

Si doma? Doma si. http://www.facebook.com/doma.si.vesna

Ko sm jaz rodila je bila moja mami cel teden pr men doma,smo 100 km narazen in si je vzela dopust in mi pomagala in vse postorila,da sm lahka jaz počivala in bila z otročkom,nasledni teden pa si je dopust uzela tašča in nadeljevala z pedenanjem mene in otroka .Res sm jima hvaležna,ker sm mela vse poštimano in vse pr roki,dragi je bil pa itak 1 mesec frej tako,da pr drugem otročku bo glih tako. Ostali smo pa prihajali 1 mesec po porodu in je bilo fino.

_____________________________

Kaj naj rečem...srečna sm!!!

Js v bistvu nisem nič kaj o tem razmišljala. Takrat smo še živeli pri mojih starših in sem imela pomoč skoz pri roki. Ta je bila na začetku res dobrodošla in kar ne vem, kako bi na začetku vse sama zmogla. Dragi je namreč kmalu šel v službo.
Meni so bili obiski takrat v sprostitev in ne v nadlogo. Sem jih bila zelo vesela.

Lp


_____________________________

Ponosna mamica dveh navihanih zakladkov, Nika in Vite.

Meni so bili vsi obiski ful naporni, tako v porodnisnici kot doma. Je pa res, da je imela ta mala krce in se je zverinsko drla cele dneve, tako da sva bila z mozem cist hin. Prava psihoza.
Ce pa ni krcev, je po moje cist kul, da pride folk za kaksne pol ure, ampak ne vec kot npr. 5 obiskov v prvem mesecu.

Jaz bi pomoje ponorela,da se mi najavijo na počitnice po porodu-no edino če bi bili na drugem koncu sveta doma,pol se strinjam da prespijo kakšen dan,mogoče dva...če pa gre tukaj za par ur vožnje, pa ni govora! kar se tiče obiskov imam rada tašne, kjer se počutim sproščeno-prijatelji, bližnji svojci...vsi ostali bodo pač mogli počakat par tednov, predno bodo prišli! No ja sicer pa me že vsi dodobra poznajo, pa vem,da bodo tok kulturni in nas pustili na miru! Jaz bi jim povedala, da rabim mir, in da nimam nič proti  če pridejo, ampak da počitnice pa odpadejo!

Verjamem, da je pred teboj zelo težka naloga. Predlagam ti, da sprejmeš na obisk samo svoje starše in partnerjeve starše. Ostalim pa povej, da bi bila zelo vesela, če se oglasijo malo kasneje. Mogoče je fino, če bi si že pred porodom naredili kakšne take vizitke. Nanj bi napisali, npr: Danes sem pokukala iz maminega trebuščka in vas lepo pozdravljam Lara Hojc, 52 cm 3450 g. Z mamico se bi rada najprej zelo dobro spoznala in preizkusila, kako se obnaša novi očkia. Vse ostale pa pričakujem, ko bom stara 1 mesec.

Zdaj sem se pa res nekaj razpisala. No to je samo predlog. Upam, da boste zbrali dovolj moči in poguma in poskrbeli, da vam bo vsem lepo.

Jaz sem bila po porodu tako zanič. Hemoglobina sem imela 89 in sem komaj prisopihala od postelje do wc-ja. Ker stanujemo nad mojimi starsi, mi je pri kuhanju in likanju pomagala mami (vse je postorila v svojem stanovanju in pri nas le odložila), pri ostalih stvareh pa možek. Ne vem kaj bi brez niju, ker se mi je občasno od utrujenosti kar kravžljalo.

Potem pa smo, ko je bila mala stara točno 7 dni, dobili na obisk taščo in svakinjo. Sem mislila, da bom kar umrla. Sedeli sta v dnevni 4 ure in čakali, da se mala zbudi. Ves ta čas, pa sem ju stregla in se z njima ukvarjala.

No, in potem se je čez teden dni zgodba ponovila. Spet tašča in svakinja, pa še od svakinje fant in od tašče mama. Sedeli so na kavču kot prikovani, spet 4 ure, ker je mala spala. Na vsak način so jo hoteli videti, kakšna je ko bedi. No, in spet sem jih stregla, pa se lepo držala, čeprav sem kuhala od jeze...in še isto noč fasala vnetje. No potem pa sem poleg tablet za železo jedla še antibiotike, pa kapljice za luščenje maternice....Sem bila tako jezna, da sem možeku zabrusila, da nočem nobenega na obisk še vsaj 2 meseca.

In je to spoštoval. Vsem obiskom je razložil, da naj še malo potrpijo in da jih bomo povabili, ko mala malce zraste. Ko pa sta prišli tašča in svakinja, pa sem naslednjič odigrala utrujenost ali pa sem si izmislila, da moram dojit ali pa sem enostavno rekla, da je škoda dneva in da grem na sprehod. Pa sta se spokali domov prej kot v 4 urah.

Hotela sem povedat, da smo mi prva dva tedna bili tako zaposleni sami s seboj ( nama je res obrnila življenje na glavo), da enostavno nismo bili zainteresirani za obiske.

Je pa seveda odvisno od mamice kako se počuti. Jaz sem bila prvi mesec kot cunja in sem res potrebovala pomoč, potem pa je bilo vedno bolje. In ko je prišel prvi obisk, se nisem nič obremenjevala s čistočo, ampak sem lepo razložila, da pri nas čistimo po potrebi in da je na prvem mestu, prah pa tako ali tako počaka. Pa se ni nihče pritoževal, razen svakinje.  To je pa že druga zgodba ....

pa še kako boš utrujena, oba s tvojim in pomoč bo zelo prav prišla. punce, ki se bojite navala staršev, sester,....same jih najbolje poznate al so v pomoč al v breme. dvomom, da bi vaši pričakovali, da jih boste pedenale.  mame najbolje vedo, kako je po porodu. vmes bodo one spedenale ostale obiske .

ko sem rodila smo živeli pri mojih. vsi so nama pomagali. jaz sem bila zmozgana, utrujena ... ni mi bilo potrebno delati nič drugega kot dojiti in previjati. vsak si je vzel en teden dopusta, tako da prvi mesec sploh nisem bila sama. ker moj mož dela tudi popoldan, je moj oče nosil pupo in ji pel  celo obdobje krčev.
včasih se vprašam, kako bom zmogla, ko se bova odločila za drugega otroka, ko bom sama doma. no, sigurno si bodo moji spet vzeli dopust.

< Sporočilo je popravil mika -- 5.1.2007 22:45:52 >

Ni bilo potrebno neko posebno opozarjanje, glede tega, so bili vsi toliko prijazni da so nam dali prve tedne mir nato pa so prej poklicali kdaj laho pridejo pogledat  . Na obisk sta prišla na začetku samo tašča in svak, ampak to me niti ni motilo, samo da ni bilo gneče v stanovanju.

Je  prav da jim to poveš svoje želje da naj še  malo počakajo, mogoče  pa bodo tako prej poklicali .

_____________________________

7.3.2006 je štorklja končno dostavila prvi paket...

8.9.2007 pa še drugega :)

Po mojem je vse odvisno od tega, "kakšni" so obiski, ki jih pričakuješ-jaz npr. za svojo mamo vem, da bo ona tista, ki bo pedenala mene, mi pomagala in mi bo zarad njenih obiskov samo lažje...enako lahko rečem tudi za taščo, svakinjo,...ostali bodo pa itak prišli za krajši čas in če bi se slabo počutila jim bom to lepo povedala, kavico bo pa takrat že  skuhal...

LP!

Počakaj, da se otroček rodi in boš videla, kako se boš počutila in kakšne ter koliko obiskov si boš želela in zmogla.

Imej v mislih tisti stari rek, ki pravi, da si šest tednov po porodu z eno nogo v grobu. Takrat so (dobronamerne) želje tvojih bližnjih drugotnega pomena. Naredi tako, da bo tebi prav, ampak res prav. 

Ti obiskom že zdaj povej, da prvih 14 dni ne hodijo. Po porodu si čisto zanič, pa če si ne vem kakšna fit mamica. Če si šivana te še boli, da niti sedet ne moreš normalno, če stojiš ti kri nabija, pa spet boli. Mene so še kosti bolele, da sem hodila kot ena stara tetika. Pol so se mi pa tete nalimale, pa je bil edini dosežek ta, da sem fasala virozo in mastitis. Da je bil hudič še hujši, so povedal mtki da pridejo ne men, ker jaz bi jim že povedala. Pol sem pa rekla, da naj ne hodijo in na vhodna vrata malo za šalo malo zares napisala: Gojiteljem in prenašalcem bacilov vstop do nadaljnega prepovedan . Je zaleglo.

Jaz bi na tvojem mestu prestavila obiske vsaj za 14dni - jaz sem se že v poronišnici jokala, ker enostavno nisem imela miru - mali je čutil to, se nisva mogla OK podojit, atek je bil v službi, in sem bila na robu ž.zloma -> ko so obiski šli sem padla FUL v jok...enako je bilo pa prvi dan, enaka fore kot jo je pa opisala že ena pred menoj - so hodle od mojga 'tetike' na obisk (saj so ful prijazne), napovedale so se pa tašči - potem pa ne domov. No, hvala bogu je moj naredil mir pri hiši
Ampak ti res priporočam, da razen staršev, ki ti bodo dejansko lahko pomagali in razumeli, da potrebujeta z veliko počitka in skupnega časa, da se navadita druga na drugega, ne sprejemaš koga drugega. In ljudje to dejansko razumejo, verjemi...

Jaz sem se pred porodom soočala z enakimi težavami, ker so vsi bli čisto iz sebe kdaj bo prvi vnukec. Pa tudi prijatelji so se napovedovali že kar v porodnišnico. Pa sem jasno inglasno povedala, da v porodnišnici nočem nikogar drugega kot starše in moža. No kljub temu eni niso tega spoštovali, zato sem jih pač bolj na distanco sprejela. Sama sem v porodnišnici ful trpela, se me je zgleda hotal primit ena poporodna depresija. No pa je minilo. KO pa sem prišla domov, je Anej samo spal - zbudil se je na dve uri za dojit, možek je vse porihtal, kuhal, pospravljal in po enih treh dneh sem sama poklicala bližnje prijatelje in sorodnike da pridejo na obisk. Je pa res, da sva bila z mojim oba doma skoraj cel mesec. In en obisk na dan je bil čisto dovolj.
Skratka ti in tvoja nova družinica ste najpomembnejši, jasno in glasno povejte kaj želite in koga. To je tvoja pravica.

Jest sem vsem naokoli povedala da 1 mesec nočem nobenega videti, tudi v porodnišnici ne. Sem pa povedala zraven, da pa če se bomo dobro počutili pa bomo že sporočili, če lahko kaj prej pridejo.

Se mi zdi res pomembno, da daš sebi, partnerju in otroku čas, da se navadite drug na drugega in na novo delovanje v družini.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Uf, sem ob nekaterih odgovorih kar podoživela svojo kalvarijo prvega meseca. Pri naslednjem otroku se bom absolutno bolj potegnila zase in si zagotovila več miru kot prvič.

Nič ne imej slabe vesti, če boš zavrnila obiske, če si jih ne želiš. Tudi mame! Raje si zagotovi, da se ne boš obremenjevala s stvarmi kot so nezlikane cunje, nepospravljena soba, neskuhano kosilo... Če imaš pa res razumevajočo mamo/taščo, ti bi pomoč lahko prišla prav. Samo vprašanje, koliko lahko njena stalna prisotnost vpliva na tvoje počutje. Jaz zase vem, da ne bi zdržala, pa čeprav je bila mama še edina razumevajoča od vseh obiskov. Mlada družinica mora biti po moje vsaj prvi teden sama. Ti bo že tvoj dragi pomagal... Še enkrat pa ponavljam: ne se obremenjevat!!! Ker boš res kot cunja in ti bo še nasmešek na ustih težko na silo držat.

Kar se pa tiče obiskov z virozami, so me pa najbolj razkurili. Jaz sem bila pa butelj, da sem jih še vljudno pustila kihati in kašljati.  Frufru, super ideja ta z napisom pred vrati. Jo bom drugič kar še jaz prakticirala.    Po obiskih sem se ponavadi vedno razjokala in začela zapadat v depresijo. Pa še ena ironija je bila. Ko so bili obiski, je tamala spala ful več kot običajno. In jaz sem vsako minuto samo o tem razmišljala, kako bi zdaj lahko mirno počivala, če ne bi bilo čvek na obisku. No, ko so pa odšli, vsi v pohvalah, kakšnega tihega angelca imamo, se je tamala ful drla. Očitno je občutila vso mojo napetost, ki se je nabirala.

Joj, sem na dolgo zatežila. Kapica, upam, da se boš prav odločila!

Tudi najini starši živijo cca 75 km stran in smo zadevo rešili takole: V porodnišnico sva jih vabila, da naj le pridejo pogledat, ker je tudi meni pasalo, zato ker mi je v porodnišnici vedno grozno. Potem sva pa vsem povedala da želimo prvi teden imeti mir in ne želimo obiskov, zato da sva se sama navadila na otročka na ritem itd... Obojni so to upoštevali in ni bilo nobene zamere. Pač nisva rabila nobene pomoči, ker je mož skrbel za gospodinjstvo.
Če bi pa zdaj rodila, ko imava že dva nagajivčka doma, bi pa prav prišla vsaka pomoč ;) tako da bi verjetno prišla na pomoč tašča. 

_____________________________

May you be strainghtened by yesterday¨s rain, walk straight in tommorow¨s wind and cherish each moment of the sun today.

SE strinjam. Mame/tašče so ti v tistem času lahko v veliko pomoč, ki jo boš absolutno potrebovala. Če drugo ne, da ti kdo skuhala ali malo pospravi. Seveda pa je odvsino, če sta takšni. Nekatere mame/tašče so takšne, da pridejo na obisk, se vsedejo in se pustijo streči.  V tem primeru je bolje, da vsaj kakšen mesec ne hodijo k vam.

Za ostale obiske je pri nas veljalo, da nis prišli vsaj 2-3 tedne k nam, raje kasneje...

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Hvala za odgovore in nasvete punce, jaz pa sem se vedno malo zmedena . Vem da je pomoc vsekakor dobrodosla , ampak ce sem iskrena , bi me zelo motilo, da mi nekdo drug kaj po stanovanju dela. Sploh moja tasca, ko ima ze po naravi taksen glas, da je joj, skoz je nekaj zivcna, pa vem da ne misli kaj slabega. Tako da bi me kr motlo, ce bi bila ona tukaj, in mi kao pomagala. Za mojo mamo pa ne vem, bi mi sigurno prav prisla, ampak da je cel dan tukaj in nekaj dni zaporedoma, pa bi mi bilo sigurno prevec.
Ne vem no, sem studirala, da bi bilo mogoce fajn, ce pridejo vsi takrat, ko sem jaz se v bolnici, ko pa pridem domov, pa naj grejo. Tako vidijo vsi dojencka, so malo z mojim mozem in to je to.

V glavnem z mojim mozem se se nisem pogovorila, sploh ker on ze nacrtuje cago, ze celi dve lti odkar sva se trudla zanosit. Tako da ga tudi razumem da si zeli takrat to z vsemi deliti on pokazati svojo sreco.

No, saj imam se nekaj casa, nekaj bom ze pogruntala, tako da mi bo prav . Upam.

_____________________________

Sedaj nas je pa pet!

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]