Pozdravček vsem!
Moram nekje izlit vso jezo, ki jo imam v sebi. Pred tremi tedni sem imela ss. Ko so minili tisti dnevi žalosti, so se pojavili drugačni dnevi... dnevi polni jeze. Se mi zdi, da ko vidim nekje kakšno srečko , me popade takšna jeza. Niti slučajno, da ne bi privoščila drugim, da so noseče, bog ne daj, jezna pa sem vseeno. Pa sploh ne vem zakaj ... Kaj se je vam to tudi dogajalo? Spet kakšen drugi trenutek, pa sem jezna zaradi drugi stvari... kar ne morem več poslušat, ko mi kdo razlaga, da to ni nič takšnega. Da bom že še zanosila. Da bo že prišel drugi ... Groza!!! Ljudje sploh ne razumejo, kako sem si to želela... Uh, kakšna jeza me ima! Ko mi kakšna  to pravi, si mislim lahko je njej, ki bo pravkar rodila. Prej sem bila jezna, ko so me ljudje iz dneva v dan spraševali, če že je kaj, zdaj pa mi jeza iz ušes piha, ko mi pravijo, da bo že, naj se ne sekiram...
Drugi me jezijo, ve pa tukaj puslušate. Sem se kar preveč razpisala, ne...

Jaz sem bila ista ko mi je oče umrl. Jezna na ves svet. Ko sem na cesti videla kkšnga starega pijančka mi je kar pritisk dvignil. Sam je minilo. Tudi pri tebi bo. To je pač izguba. Zate je ta otrok obstajal in žaluješ za njim. Kdor tega ni doživel ne more razumet. Jaz sicer nisem splavila, vem pa kako je ko nekoga izgubiš.

Tvoj vas pa gleda in bo pazil svoje bratce in sestrice k bodo prišli na svet.

Vem kako ti je. Tudi jaz sem mela ss pred malo več kot tremi leti. Takrat sem mislila kr vse nekam puslat. Ampak se je potem vse uredil. Zdej mam pa 3 princeske in mi je prov fajn , čepreav vseeno pogrešam tisto pikco, k nas zdele od nekje gleda.

Za vsakim dežom posije sonce.

_____________________________

Nina - 18.9.2004,
Lara in Sara - 6.11.2005,
Žiga - 8.10.2007

Vem. Poznam te občutke. Ko je par mesecev po mojem ss, moj dragi dobil od kolega sms, da je njegova punca rodila, sem jokala kot dež. Pa ne od sreče, ju sploh ne poznam. Hudo je. Ali bo bolje? Bo, počasi. Vendar povsem dobro ne bo nikoli, še danes mi postane hudo, ko se spomnim, pa imam od sebi najbolj čudovito deklico, ki pa je verjetno ne bi bilo, če se takrat ne bi tako zgodilo. Torej je res, da je vsako gorje za nekaj dobro.
 Tudi tebe to enkrat čaka, le verjemi!

Jeza je normalna faza (2.) v procesu žalovanja. Ko mine, naj bi prišla na vrsto globoka žalost in šele potem pomiritev oz. sprijaznenje z izgubo. Na žalost ljudje ne razumejo, da moraš žalovati tudi za otrokom, ki ga oni niso videli, a je vseeno obstajal in rasel v tebi. In ker mislijo, da ti morajo nekaj reči, govorijo pač neumnosti. Najbolje, da ti ne pridejo do živega, če zmoreš. Drži se!

Mala pikica,
Kmalu bo leto dni, od kar sva zvedela, da bo treba prekiniti nosecnost, ampak kmalu bo tudi cas,da se nama pridruzi najina pikica. Tako da ti pisem kot nekdo, ki je dal skozi prekinitev v 14 tednu in kot nosecka.

Obcutki jeze so popolnoma normalni, jaz sem bila jezna na cel svet, tudi na mojega, da se je to moralo zgoditi, da sem morala jaz cez to,  da je ostala praznina, sploh ko sem dojela, da je vsega konec. Prvi teden sem zjutraj samo odprla oci in so mi solze lile v potokih. Drugi teden se sestavljas in pocasi se poberes, ker drugega ti ne preostane. Moras naprej. In scasoma ostane le se slab spomin, ki pa ne bo nikoli izginil. Se vedno ostanejo v glavi datumi, misli,  da bi moral imeti ... Ampak s casom ne boli in ne reze tako globoko v srce. S casom sprejmes bolecino in gres naprej. Edino tako lahko prides do tiste tako zelene pikice. Nosecnost po ss je prepletena s strahom, da se ponovi, upanjem, da rata in zmeraj vecjim trebuhom, ki te opominja, da pikica prihaja  

Glede ostalih pa je tako ... saj ne vedo, kaj bi rekli, kako reagirali.. Razumejo in vedo reagirati vec ali manj le tisti, ki so to dali skoz. kaksne sem poslusala - "najboljsa" reakcija je bila ta, da pa morda je prislo do ss, ker se nisem pripravljena bit mama  Sem v mislih zenski odbila glavo, ampak zdaj se mi le smili, da je sploh izjavila kaj tazga. Sej bo, saj sta se mlada,..bla bla bla.. naj ti gre v en uses not, druzga ven. Ali pa povej direkt - jaz sem svojim prijatljicam, da tega ne zelim slisat in naj mi za bga ne govorijo takih neumnosti. Reakcije ziher niso take, ker bi nam zeleli skoditi, nas prizdeti, ampak so pokazatelj nihove nemoci in nevedenja, kako cjo reagirat.

Sama pa si tista, ki bos morala prebroditi skozi vse obcutke, zalost in praznino, ki pridejo po ss. Verjamem, da si tok mocna in upam, da imas partnerja, ki ti bo stal ob strani. Meni je zelo pomagal on in moja mami. Definitivno pa smo tukaj tudi me zate, ko ti bo tezko, da se lahko izpoves, vprasas.

Ko bo preteklo dovolj solzic, vedi, da te tam zunaj caka nasmeh, da se vrne na tvoj obraz - ko bos pripravljena. Ne pozabi tega in zelim ti, da se cim prej najdeta

 Vem,kako boli in tudi sama sem se počutila natanko tako kot ti.Po moje je to čist normalno.Jaz imam za sabo 4 ss in pred skoraj dvema letoma UPN. Tako zelo sva si želela otročka,pa sem žal morala  prekiniti v 21t. Tako zelo me je strlo,bilo je tako znenada in moje srce je krvavelo.Moja punčka je imela kromosomsko napako.
Takrat sem se počutila tako samo in nemočno.Težki časi so to,a počasi sem se začela pobirat.Ja,bolečina je nekoliko manjša,a pozabiš tega nikoli.Sedaj nosim vse svoje izgubljene pikice v svojem srcu in tu bodo ostale z mano za vedno .Ko grem v park zvončkov in naši punčki prižgem svečko,jo prižgem tudi vsem ostalim mojim izgubljenim pikicam. Počasi se pobiram in poizkušam zanositi ponovno.Sedaj se trudiva že 21 mesecev,a upanja še nisem izgubila.

Tebi,želim res veliko,veliko moči in objem zate.

_____________________________

Kjer je upanje,je tudi pot...

hoj,

mala pikica poznam tvoj občutek saj sem tudi jaz imela SS in sicer 31.1. v 14 td, mislim da bo to moj najbolj žalostni dan. Ko se je to zgodilo sploh nisem mogla verjeti, da je res kar nekako se mi je zdelo, da vse skupaj sanjam. Tudi jaz sem bila prve dni jezna na cel svet oziroma mislim da je jeza v meni še prisotna, ampak se borim, da vse skupaj prebolim in da grem naprej. Bil je šok saj ni nič kazalo, da bi bilo kaj narobe samo puf in vsega je bilo konec. Tudi sama dobivam taka spročila iz okolice, da sej bo, da če je moralo tako biti je pač moralo, sej bosta imela še otročke bla bla. Najhuje mi je bilo ko je soseda oziroma "prijatejica" dva dni po mojem SS, veselo se pod mojim oknom smejala, zganjala cirkus(ko sem jaz v svoji sobi jokala) - spomnim se občutka, da ni manjkalo veliko pa bi šla ven in jo ...(toliko jeze sem imela v sebi).

Trenutno jeza pri meni popušča, vem, da ni noben kriv za to ampak teško je- teško.

Meni trenutno najbolj pomaga, da berem podobne izkušnje oziroma punce katere so imele tudi SS. Njihove zgodbe so prav tako žalostne kot moja. Najbolj me pa veseli ko  prebiram njihov optimizem in voljo do . Od njih tudi dobijam novo energijo katero res potrebujem. Sej z možem imava veliko pogovorov ampak ni isto je drugače.

Upam za obe, da bo jeza pošla....

Tudi jaz sem doživljala oz. doživljam podobno kot vse ostale punce. Po UPN v 20. tednu se mi je sesul ves svet, prva dva tedna sem samo jokala, cele noči in dneve sem prejokala. Potem pa pride ta faza, ko si jezen na cel svet. Ne prenesem pogleda na nosečke, na dojenčke, ob vsakem filmu se zjokam in še bi lahko naštevala...

In nato je prišel dan, ko sem morala v službo. Saj slišiš vse sorte besed, ampak lahko povem, da je mene doletelo nekaj zelo, zelo hudega. Ko sem srečala enega sodelavca, mi je rekel: "Hja, ti si se pa hitro tega rešila!". Si predstavljate, kako mi je bilo... Ampak potem sem se sama sebi rekla, da tudi taki, bolani ljudje obstajajo in to je njihov problem in ne moj. Večina jih sicer ne misli slabega, vsi bi te nekako radi potolažili, ampak na žalost v večini primerov uporabijo napačne besede, ki te prizadanejo.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Punce, hvala vam, predvsem za to, da me razumete. Ste verjetno edine, ki veste, kako mi je. Res ne vem, kam naj z vso to jezo. Jaz upam, da bo čimprej minila in da nama bo čimprej uspelo zagledati . Tudi za vse vas podobno upam in vam pošiljam . Pa za srečo še .

Zdravo!!

Tudi jaz se srečujem z nekakšno jezo. Ko vidim kako nosečnico postanem slabe volje, ko vidim kakšno mamico z vozekom se raje stran obrnem.
Tudi od mojega fanta sodelavec je dobil otroka (ki sta ga čakala cela 4 leta).
In sem mu jaz jasno povedala da ne grem gledat malega, kr bom potem še celi mesec slabe volje in ni vredno tega.
Tako pač je ko izgubimo nekaj kar smo si tako želeli dobiti.

Sicer pa sem jaz optimistka in vem da bom kmalu spet zanosila in upam lahko samo na to da se zdaj srečno konča. Kar verjamem da se bo.
V današnjih časih splav sploh ni nič nenavadnega. Pri G to ne povzroča nobenih skrbi. Se pač zgodi in je drugič bolje.

Upam za vse ki pričakujete  da se vam to čimprej zgodi!!!

Se vam pridružujem.
Žal mi je, da ste tudi ve morale dati skozi to.
Jaz sem lani konec januarja imela UPN v 20tednu, potem pa konec novembra še ss v 8 tednu.
Dabes pa izvem, da je sodelavka noseča. Verjemite mi, SKORAJ ME JE KAP.
Pa še dve sta na porodniški.
Saj sem vesela za njih, ampak....
Ko je ena rodila (imela je rok 2 meseca za mano)

Se opravičujem. Bila sem prehitra.

sploh nisem mogla pogledat.
Drugim sem se zdela čudna kako se ne morem veselit z njo.
Mene je pa to tako bolelo.
Ne niste čudne, ker ne prenašate nosečnič.
To boli. Tisti, ki da to skozi bo vedel. Za druge sem se pa jaz nehala sekirati.
Jih vzamem bolj tako, tako.
Pa vso srečo in držite se.
Niste same!!!

Tudi jaz te razumem. Nikoli nisem zanosila in tudi nikoli ne bom (sterilizacija iz zdravstvenih razlogov). Tudi mene večkrat popadejo občutki jeze.

Zelo sem vesela ko vidim kakšno mamico v pričakovanju ali pa z malo štručko - ampak samo na daleč.
Občutek jeze se pojavi vedno, kadar mi kakšna nosečka dobesedno moli trebuh pod nos ali pa otroka v naročje. Nisem pripravljena na takšne stvari. Dovolj težav imam sama s sabo in z dojemanjem tega, da sama ne bom nikoli v njeni koži.  

ja, res je, to kar občutiš je čisto normalna faza v procesu žalovanja. Tudi sama sem po IMN občutila podobno. Najprej žalost in praznino, nato jezo na dojenčke in nosečke (prav prepričevala sem se, kako jaz tega nočem, ne rabim...da bom raje prej naredila magisterij do konca...), sedaj po skoraj 1 letu pa se počutim kolikortoliko okej.
Pripravljeno na novo (če mi bo uspelo kaj kmalu). Bolj sem sprejemljiva do nosečnic in dojenčkov, vem, da jim moram privoščit da so vesele. In seveda tudi jim.

So stvari na katere lahko v življenju vplivaš...in stvari na katere ne moreš.
SS je definitnivo ena od stvari na katere NIMAŠ vpliva. Zgodi se mnogim (že sam RR je dokaz)- je pač igra narave. Meni še všeč Pušenjakova prispodoba, da je tudi pri SS podobno kot v naravi: jablana ima spomladi 100.000 cvetov, ampak jeseni je pa gor samo 100 jabolk.
Meni je v vmesnem času pomagalo, da sem dala negativno energijo ven iz sebe: s telovadbo, usmerila sem se v magisterij (po 1,5 leta po vpisu sem skoraj konec) pocartala sem se z dobro knjigo, čajčkom, sladkarijo, revijo, filmom, kakšno cunjico ali kozmetiko...Res moraš naredit kaj zase, si pomagat, da se rana zaceli. In si dati vellliko časa. Meni je pomagalo, da sem se izogibala situacij in dogodkov, kjer so bili mali dojenčki in nosečnice (prav mučno mi je bilo hodit na kakšne takšne stvari). ampak mi je res pomagalo, da sem prišla iz "najhujših" trenutkov.
Res je, da nihče, ki se mu to ni zgodilo, ne more vedeti kako hudo ti je lahko. Ko zanosiš je tudi tista mala mini pikica zate že otrok (za moške običajno še ne...) in žaluješ za njo kot bi za vsakim otrokom.
Rekla ti bom: srečno. Vzemi si čas.

Jaz te popolnoma razumem.
Imam punčko ki bo čez dobre 3 mes imela 3 leta in je moj zakladek.
Sem pa imela prejšnji teden SS v 4/5 tednu.
Tako da ti govorim kot mamica in kot sotrpinka.
Čeprav sploh nisem vedela da sem noseča,sem po končani ,čez teden dni dobila rjav izcedek in krče ,šla k ginek.in ta je ugotovila da sem noseča ampak da plod odmira tako da je šlo za propadlo nosečnost.Niso me čistli ker je rekla g.da bo šlo najbrž samo,tako da sem čez par  dni dobila  zelo močno  .Zdaj je konec in jutri grem na pregled in ultrazvok da se prepričajo če je šlo vse ven. Čeprav nisva še načrtovala drugega in nisem vedla da sem noseča me je ful prizadelo.
Prvi dan je še šlo pol pa ko veš da si v sebi imel pikico ki bi čez 9 mes.ratala je hudo.
Tudi mene prizadane ko vidim kakšno ,pa še svakinja je noseča tako da ko pride na obisk in veselo govori samo o  in  bi najraje zginla.
Čeprav sem ponavadi za vsako vesela zdaj trenutno tega neprenesem in te popolnoma razumem.
Tako kot si rekla najprej žalost pol jeza in zdaj kriza ker me čaka služba.
Službe se veselim ker mi bo normalen ritem življenja pripomogel da se prej skuliram.
Bojim se pa prvega dne ravno zaradi sodelavcev ki te z raznimi izjavami hočejo potolažit te pa spravijo v še slabšo voljo
Srečno

se strinjam s povedanim in čisto razumem. Sama sem bila najprej ob pogledih na vse mamice z vozički malo nevoščljiva že takrat ko nama po 1 letu ni ratalo.

Sama sem imela IMN in moram reči, da je ne glede na težavnost na mene delovala bolj pozitivno v tem smislu (se malo tolažim na svoj način)
- kakšna sreča, da se ni zgodilo najhujše (notranje krvavitve)
- sreča v nesreči, da mi dr. ni odrstranil jajcevoda
- hkrati so mi pri operaciji odstranili nešteto zaraslin, ki so nastale zaradi hudij vnetij (mogoče pa je bil to vzrok da nama ni uspelo,....)

Po drugi strani pa ne morem, da ne bi razmišljala o tem, kaj bi bilo če bi bila pikica na pravem mestu. Danes bi bila še srečka . Tudi v trgovinah ko gledam mamice in mlade družinice, si mislim, pa ravno nama se to dogaja, večini takim in drugačnim, starim in mladim, hecnim in malo manj hecnim, sosedom, sodelavkam,... pa kar rata. Razmišljam zakaj se to dogaja ravno meni oziroma nama? Saj vem da enkrat bo, ko bo ampak do takrat bomo pač malo čudne za nekoga, ki nikakor ne razume, da je to problem - ki ga ne moreš kar odmisliti. 
Velikokrat si tudi očitam, zakaj se za  nisem odločila prej (sem že čez 30), saj se mi niti sanjalo ni, da bi to lahko bil problem. Včasih sem mislila, najprej faks, potem služba pa prostor pa še kaj - zdaj bi pa vse to zamenjala za eno  - na koncu je vse skupaj že malo smešno. Pri tem nas seveda naša boljša polovica niti ne razume, kaj šele, da bi se o tem pogovarjali, saj me itak vse "preveč zares jemljemo".

in zato
imamo takšne forume , da se malo izlijemo in vse hitreje mine.
Vsem želim, da bosta čimprej mimo tisti dve  in bomo kmalu spet srečke  in nam ne bo treba čudno gledat naokoli.


p.s. Pa še nekaj malo za šalo: imela sem IMN in sedaj mi ßhCG počasi pada (ohranili so mi namreč jajcevod), dobila pa sem že tri inekcije metotreksata. Danes sem zelo srečna ker mi je ßhCG padel na 42,3. Nikoli si nisem predstavljala, da bom kdaj tako zelo vesela zelo nizkega ßhCG oziroma negativnega testa.  Se malo hecam in pravim, da skoraj nisem več nosečka he he .