Naš mali bo decembra star eno leto. Zanima me, koliko zmore povprečen otrok. In sicer, star leto in pol koliko lahko prehodi? Pri kateri starosti je zmožen sam iti na nek hrib (recimo 500m višinske), če ma katera kak link bi bila tut vesela, še najbolj pa vaših osebnih izkušenj kaj zmore 1,5 leta star in npr. 2 leti star. Zanima me za pohodništvo, izlete, kjer je treba peš.
Pa še nekaj, tisti ki uporabljate nahrbtnik za otroka, pri kateri starosti pride najbolj prav.
Za odgovore bom zelo hvaležna.

_____________________________

čakamo že drugi zakladek

mi hodimo v hribe že od začetka. imam nahrbtnik do 22kg. 2 leti star otrok bo najbrž zmogel ene pol ure hoje. nahrbtnik pa vzameš sabo, da ga potem prestaviš noter, ko ne more več.

naš je bil že 6 let zaporedoma na Ratitovcu (1666m), pa je star 5,5 let. prve dvakrat smo ga nesli gor, tretjič je šel že sam (mi pa s praznim nahrbtnikom gor in dol)

Naša Tjaša bo stara decembra 2 leti, odkar je shodila, zelo rada hodi in je zelo zelo rada zunaj. V nedeljo dopoldne smo bili na sprehodu, hodili kakšno uro in pol. prehodili pribl. 3,5 km, in je ves čas hodila, razen vmes sem jo enkrat malo nesla, ene 2oo metrov, pa en sokec in mala čokoladka za mal več veselja.

Mi bomo pa februarja stari dve leti, pa noče nič kaj preveč hodit. Si sploh en predstavljam, da bi kam tako šli z njo. Tudi če že hodi, gre to po zelo polžje.
Se mi zdi zdaj brezveze, da neki načrtuješ kam boste hodili spomladi v hribe, ker je to odvisno od otroka.
Iz lastnih izkušenj ti povem, da bi pa 3,5 letnico šli lahko že povsod.

Nam je nahrbtnik za nošenje zelo dobro služil od takrat, ko smo ga kupili (se pa sploh ne spomnim kdaj  ) pa do danes (otrok star 2 leti). Če bi vedela, da je ta ko super, bi ga kupila/začela uporabljat takoj, ko je začel otrok samostojno sedeti. Mi gremo kar radi v hribe, samo mali zdaj ne zdrži več tako dolgo v nahrbtniku, sam bi pa ponavadi najraje šel v drugo smer, tako da se na kakšne daljše ture ne podajamo, upamo pa, da bo vedno lažje  . Po besedah izkušenih mamic pa je pri otrocih ponavadi bolj stvar motivacije kot zmogljivosti.