Ja, moja me je naštimala. Upam, da drži, da se vse vrača, vse plača; seveda edino za ta primer.
Zakaj sem šel? Ker Jančika ni bila proti (še hotela je) in ker bi se zunaj porodne sobe počutil zelo neumno, bodisi na hodniku bodisi na kakšnem žuru. Pa tudi bi me večno zanimalo, kaj se je dogajalo notri, čemur navkljub bi težko poslušal Jančikine detaljne opise dogajanja, ona pa moje pomanjkanje pozornega poslušanja. Stokrat rajši vidim razmere kot poslušam njihove opise. In seveda, pomagati sem ji hotel in do mere mi je uspelo.
Kako je bilo? V seštevku zelo lepo in popoldne sem se sam, na kosilu z mojim očetom, prvič počutil očka. Lačen, kot sem prišel s poroda, sem se ob tistem počutil zelo dobro. Med porodom je nekaj tudi moških naporov - lubika ti trpi, pa ne moreš kar popraviti vse. Še najboljše se mi je zdelo, da ji nudim oporo s pravočasnimi dotiki in redkimi, smiselnimi besedami. (Ja, moja piška je stvarna in fajna tudi po tem načinu.) Da bi bila koristna tudi glavna med. sestra, sem ji naročil, naj nama prinese kozarec hladne vode in primakne stol. Dete sprva ni baš prijemljivo, ker je vijolično in namazano s tisto mastjo, se pa razbarva hitro, tako da očkom odleže. Moje priporočilo možem pa je, da jim ni prav potrebno prerezati popkovine, ker nisem zmogel opaziti kančka simbolike, le zateglost tkiva in namerno, varnostno topost škarij. Ko so končane te stvari, in ko je ženin presredek zašit, lahko začneš strmeti v malega drekca.
Da pa bom pravičen, moram omeniti še en pristop, ki ga nekateri moški zagovarjajo. Menda je odlično, če s prijatelji med rojevanjem opravljaš pivsko turnejo po gostilnah, saj na koncu nimaš težav z kopico bankovcev in parkiranjem avta. Si dobesedno free, čeprav že očka. Neverjetno!
