Dragi starši,
argumenti za/proti spanju novorojenčka v svoji sobi ali v spalnici skupaj s starši (v svoji posteljici?)


Hvala,


Kranjčanka

Moje mnenje: ne! 

Prvič: otroka bo treba ponoči še nahranit, in kaj je lažjega, kot ga samo prestavit k sebi, podojit, pol pa zaspat tako al pa prestavit nazaj v njegovo posteljico. Dojenčki se ponoči še itak zaradi miljon drugih razlogov zbujajo, treba tolažit, božat, karkoli... kdo bo ustajal?!? Pa še to: mislim, da smo vsi kar malo prestrašeni kako otrok diha, pa da se ne obrne itd... če ga maš pri sebi vse slišiš, recimo .. in ne rabiš raznih baby phonov, angel carov itd.

Govorim na začetku, ko se to vse uredi in če vam ustreza, pa prestavite v svojo sobico. Mislim da ni panike, da bi dojenčka "razvadli" če bo spal pri vas na začetku...

Sicer smo mi imeli sobico že prej pripravljeno, z vsemi pritiklinami itd., ampak mi je bilo že prej jasno, da bo vsaj na začetku spala pri nama. Imela sem jo najprej v košku pri moji postelji, ko ga je prerasla (par mesecev) pa v otroški posteljici ob moji postelji. Spanje vsi 3je na veliki postelji nam ni dišalo, smo se preveč motili med sabo... OK, včasih sva obe zaspale med dojenjem, do jutra. Noč je prespala kar kmalu, samo pol je vedno blo kaj, da se je zbujala...

Pol sva pa vidla, da jo motiva, ko prihajava spat pa če kdorkoli kašljal itd. smo se vsi zbudili... Mislim, da sva jo pri 6m prestavla v svojo sobo, vrata odprta, da sem slišala če je rekla A... Itak če je bolana al karkoli narobe (zobki), pride k nama, al pa jaz k njej (ima še eno normalno posteljo v sobici).. tako da se nismo čisto ločili. Ampak nam tako ustreza, vi boste pa vidli kako bo vam Vsekakor se ne sekirat, če ti bo kdo težil, da kaj imaš otroka pri sebi...

Jaz ga imam v njegovi sobi, vendar imam elektronsko varuško, tako, da ga slišim, če joka ali kaj drugega.

Odvisno od otroka. Mi smo ga dali v svojo sobo pri 2. ali 3. mesecih in če bi vedela, da ne bo nobenega, ampak res nobenega problema, bi to naredila že na začetku. Jaz sem ga hranila po steklenički (mogoče je pri dojenju res bolj komot, če ga imaš pri sebi), zbujal se je od začetka na točno 3 ure, po nekje 3. mesecih pa je ponoči že spal po 6 ur. Ponoči se je precej premetaval in naju (sploh mene, ki imam rahel spanec) zbujal, predvsem mož pa je predramil njega, ko je zjutraj vstajal - naj je vstal še tako potiho, vedno je tamali zaregistriral.  Spanje v skupni postelji - parkrat je kot majhen dojenček spal pri nama in to je bila nočna mora zame - jaz sem spala po 15-20 minut, v bistvu sem bolj dremala, to ni bilo nobeno spanje. Ko je bil že večji, je bil parkrat ponoči pri nama, ko je imel težave z zobki ali pa je sanjal - ojej, midva nisva imela nič od spanja, ker se je samo premetaval in mahal z rokami v spanju. Mož je šel raje na kavč, da je vsaj malo spal.  Je pa pred kakšnim mesecem ponoči nekaj sanjal in je hotel k nama in je bilo precej boljše, kot pa prej kot je bil majhen - presenetljivo bolj pri miru spli kot pa prej, kot je bil manjši. Ampak še vseeno se prav vesela, da s spanjem nimamo težav in da lepo spi v svoji posteljici. Stiskamo in cartamo se podnevi, noč je pa za spanje in da si odpočijemo - vsi trije.

< Sporočilo je popravil Katy78 -- 4.7.2011 18:30:07 >

Tudi jaz bom imela otroka že od začetka v svoji sobici, ker, če se otrok zbudi, moram vstati, če je v svoji sobici ali pa, če je zraven naju... Imela bom elektronsko varuško in tudi otroška sobica ni daleč od najine spalnice, tako, da ni panike, da otroka ne bi slišala...

Prva je bila pri nama 18 mesecev, zaradi prostorske stiske, potem smo se selili in je bila v svoji sobi. Ta mala pa je od 9 mesca v svoji sobi.

Jst sm proti, da bi bil novorojenček že do začetka v svoji sobi, pač strah me je, tako kot je ena omenila zgoraj, če diha, če se je obrnil it...Sta vedno spali v svoji posteljici, redko med nama. Drugače sta pa obe odkar sta prišli iz P, spali celo noč, ponoči nista jedli, pa sem vseeno raje videla, da ju imam tako blizu.

< Sporočilo je popravil Ploha -- 4.7.2011 18:43:36 >

proti...meni je to grozno, da bi otročka, ki ga devet mesecev nosim v sebi, dala kar takoj v drugo sobo...mogoče sem čudna, vendar bi verjetno še slabše spala, če bi bil drugje, kot če bi slišala vsak stokec in jokec če bi spal v posteljci v isti sobi...moje mnenje... Pri nas imata vsak svojo sobo in smo resno selili oba nekako pri dveh letih...Do dveh let je vsak spal v svoji posteljici v najini spalnici...je pa res, da imava kar veliko spalnico in je bila njegova posteljca v enem kotu, najina pa v drugem...Sicer pa vsak po svoje s svojimi otročki..

proti-ker ni lepsega kot to, da ni treba vstajat ponoci, da se nahranita. prvi mesec to se pocenjas z nekim entuziazmom, potem ti pa zacne rahlo presedat...
jaz sem mela kinderpet ob postelji s stranico dol, da je bila vse ena sama velika postelja-milina


_____________________________

Elias je pridrvel k nam 11.05.2010 ob 11.07
11.05.2010 - 2070 g 45 cm
07.10.2011 - 9960 g 80 cm

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

mislim da dovolj pove že to, da ima svojo posteljo poleg najine 3 leta....in kolikor jo poznam ji to ogromno pomeni, pa je drugače zelo samosvoja

Ob sebi sem ju imela. Ne bi mogla dat otroka v drugo sobo, ker sem ju mogla skoz gledat. 

Absolutno z vama v sobi. Po možnosti še v vajini postelji. Vsaj nekaj mesecev. Moje mnenje je, da je to nekaj najbolj naravnega in prvinskega na tem svetu. Kje pa bi otrok hotel spati drugje kot pri svoji mami... tam se čuti varnega, v zavetju, na toplem, prsi so le obrat stran, skratka, če bi otrok lahko izbiral, bi bil pri tebi. Pa ne mi spet kake mame težit s tem, da če bi otrok lahko vse izbiral, bi bilo potem vse bolj tako tako oz. bi hitro imeli doma razvajeneža. Tukaj govorimo o novorojenčku. In ta potrebuje neposredni stik s telesom svoje mame/očeta kolikor veliko je le možno. In ja, v prvih mesecih odgovarjamo le na otrokove potrebe in smo mu nenehno na voljo. Ker tako majhen otrok ne more biti razvajen. Skrbna bližina in nega (pa tudi skupno spanje) pa nanj deluje pomirjujoče, krepčilno in sploh najbolje.

Ko pa bo star nekaj mesecev, ga dajta, če že morata, v svojo sobo.

Ne vem, meni je enkrat rekla ena prijateljica: "Še živali imajo svoje mladiče nenehno pri sebi. Kako ga jaz ne bi imela, ko lahko to bližino utemeljim ne samo čustveno, ampak tudi intelektualno". In prav je imela - vsaj po mojem mnenju.

roberta, zelo lepo napisano

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Nekaj najbolj naravnega je spanje dojenčkov ob mamici. Kljub vsem elekt. varuškam, se mi smilijo malčki, ki morajo takoj v svojo sobo. Saj smo ja ljudje no! Zame je nenaravno in grozno imeti dojenčka v drugi sobi. 9 mesecev sem ju nosila v sebi, se ju veselila, vsak dan božala trebušček in se pogovarjala z njima, hrepenela po njunem prvem dotiku, si želela stiskati in do onemoglosti cartati z njima...sin je do rojstva hčerke, 4.5 let spal z nama v zakonski postelji. Še vedno ga pogrešam....Hčerka vseh svojih 22 mesecev spi ob meni, in še dolgo bo. Ker je to neprecenjivo in najbolj naravno.

Ah dajte no pretiravat, lepo vas prosim!
Kot da pa zdaj odvržemo otroka, če ga damo v svojo sobo spat!
Saj je res, da eni otroci potrebujejo več telesnega stika kot drugi in vsak ravna po svojem občutku.
Naša je bila prvih 5 mesecev z nama v spalnici v zibki. Potem pa smo jo preselili v svojo sobo in je vedno spala celo noč brez zbujanja in je popolnoma vesel in zdrav otrok in ne čuti nobenega pomanjkanja bližine itd. Podnevi se igramo, pogovarjamo, žgečkamo... Ponoči pa je v svoji sobi, kjer se čist fajn počuti in se vsi krasno naspimo. Razumem tiste, katerih otroci imajo krče, veliko jokajo kot dojenčki, rabijo crkljanje... Tam se ravnaš po občutku in ga imaš seveda ob sebi, ker ga to pomirja.
Naša pa je že v štartu spala skoraj celo noč oz. se je samo enkrat zbudila za hranjenje in ker sem vidla kako lepo spi, ni bilo nobenih problemov s spanjem v svoji zibki oz. kasneje v svoji sobi.
Meni in možu tudi veliko pomeni, da se ponoči vsi naspimo in da konc koncev tudi midva ne pozabiva drug na drugega... Nam pač tako paše, pa vsi fajn funkcioniramo. Vsak po svoje, torej. Ne morete pa obsojat enih ali drugih. Enim paše, da so vsi v eni postelji tut 4 ali več let.... drugi pa si glede na karakter in skupne potrebe pač uredijo drugače.. Jaz v tem ne vidim nič narobe, če so le vsi zadovoljni.

ZA. Naš je bil, vse od rojstva. V njegovi sobi sem imela gugalnik, tam sem ga ponoči tudi dojila. Naspali smo se lepo vsi, nikoli v 6 letih nisem imela nobenega problema z njegovim spanjem, ne čez dan, ne čez noč, ne pri babi, ne na dopustu. Ni me skrbelo, kako ga bom prepričala, naj gre pri 5 letih končno v svojo posteljo pa še z možem sva imela svojo posteljo zase, kar je tudi pomembno ... Kolegice namreč imajo te težave.

_____________________________

Meni nebö odprto se zdi,
kadar se v tvoje ozrem oči,
kadar prijazno nasmejaš se,
kar sem prestala, pozabljeno je.
(F. Prešeren)

Prvorojenca smo imeli par mesecev v svoji posteljici v spalnici, ker so vsi rekli, da je tako "najbolje" in oh in sploh ( - se ne strinjam), sčasoma je mami vedno večkrat zaspala med dojenjem  in z njo tudi otroček in tako se je otroček po naravni poti preselil v ta veliko posteljo  . Sicer jaz od nikoli ne pomnim, da bi bila sploh kdaj utrujena zaradi dojenčkov, ampak ko je enkrat začel spati pri meni, je bilo pa kratkotrajno nočno zbujanje zgolj podzavestno, tako da sem se vsako noč naspala kot nekdo brez novorojenčka. Sin še danes (3,2 leti) spi v zakonski postelji, svojo ima prislonjeno na zakonsko, ker smo tekom starševstva nekako prišli do zaključka, da naj gredo otroci v svojo posteljo, ko bodo to želeli (ampak je v bistvu sploh še nismo naštimali  ). Nam tako super odgovarja, edino očka se je za en lep čas na svojo željo preselil na kavč, ker se je sinu skos umikal in se tisočkrat zbujal in baje nič naspal (jaz pa sploh ne porajtam, da se kaj stiska). Zdaj že nekaj časa sin bolj mirno spi in večinoma na svojem delu postelje, tako da je tudi očka bolj kot ne dobil nazaj bolj udobno posteljo .

Ta drugega sina sem imela prve tedne v zibki, ampak zato, da ga ne bi ta starejši ponoči ponesreči potalčil, butnil ali kaj podobnega in prve tedne sem še vstajala in hodila dojit na kavč , amapk sem zdržala samo kakšne tri tedne, večkrat že zakinkala tudi na kavču, tako da sva se potem oba preselila v zakonsko posteljo.

Ker je vseeno malo gužva oz. bo gužva še malo večja, ker pričakujemo še enega otročka, bomo do nadaljnega v otroški sobi nametili na tla (na letvice) še dva jogija (180 x 200), kjer bom spala jaz z drugorojencem in tretjerojencem, če se ne bo priplazil še ta starejši .

Skratka, pri nas je zabavno in smo vsi bolj ali manj zadovoljni, no, očka nekaj časa ni bil deležen glih najbolj udobnega ležišča, ampak je vseeno šlo. Ni bilo pa pri nas nikoli tega, spalnica je samo za starše in da rabiva prostor in čas zase - ga imava in najdeva, ampak ob primernem času in na primernem mestu .


_____________________________

Dva čmrljčka in ena čebelica - brneče kot v panju :)))

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

sem zagovornik svoje sobe. sploh če je blizu spalnice. nič ne odtehta miru in kvalitetnega spanca otroka in staršev. tisti čas ko je treba ponoči vstajati pa tako hitro mine. in še težav s privajanjem svoje sobe ni, ko so večji.

Daj ne ga, da se lepo izrazim , sračkat. Dva otroka nista enaka in vse je odvisno od otroka samega. Moj je prvi mesec samo jedel in spal (na 3-4 ure), okoli 3. meseca pa je ponoči že spal po 6 ur v kosu. Krčev ni imel, ko je pojedel, je enostavno zaspal in jaz sem ga samo odložila v posteljico in je spal naprej. In, kaj naj bi po tvojem? Ga imela v naročju do naslednjega hranjenja ali pa ga jemala iz posteljice in ga stiskala k sebi na posteljo samo zato, ker je to super truper naravno in oh in sploh vez z mamico in spomini na udobje iz maternice? Lepo vas prosim no, prilagoditi se je treba otroku. Seveda so bili dnevi, ko ni zaspal drugače kot pri meni v naročju ali pri meni v postelji, ampak to je bilo zelo redko - pač takrat, ko sem videla, da to potrebuje, je to tudi dobil, in sicer brez kakršnega koli pomisleka. Pri nas ni bilo nikoli jokanja in puščanja otroka da se sam pomiri. Še danes je tako - če se ponoči zbudi, gre direktno k meni v posteljo ampak ne bom pa se pretvarjala da nisem zadovoljna ker se to zgodi samo na vsake kvatre - tudi jaz rabim počitek, on pa tudi in stiskanje na zakonski postelji vsekakor ni kvaliteten počitek za nikogar. Če smo imele nekatere nezahtevne dojenčke, nas ni treba tukaj na pol obsojati, da smo silile otroke v svoje posteljice in svoje sobe in da so se morali ubožci mali s tem pač sprijazniti. Jaz tudi ne obsojam nikogar, ki ima otroka še pri npr. 3 letih v svoji postelji - kakor komu pač paše oz. kar kateri otrok potrebuje.

tut js sm mela načrt kako bo moja dojenčica spala z nama v postelji pa ji to enostavno ni ustrezalo. Če je spala pri nama (mimogrede takrat jaz nisem spala, ker imamo malo posteljo in sm napol visela dol z nje, ker me je bilo strah, da je ne bi pomendrala) se  je zbujala, jokala... Če je spala v svoji posteljici zraven najine pa je spala celo noč že od začetka (z enkratnim hranjenjem ponoči)...

tko, da mislim, da se je potrebno maksimalno prilagajat otroku (ne samo lastnim željam in vizijam)!


_____________________________

Naj tvoje srce razposajeno zazvončklja,
kot mu je usojeno!

Mi2 sva imela prvega otroka v spalnici zaradi pomanjkanja prostora - je bil v svoji posteljici zraven najine postelje. Vendar glede na to, da je zelo nemirno spal in se ponoči zbujal tudi na 2 uri, je ponavadi pristal kar pri nama v postelji. Tega se drži še zdaj, pa je star 6 let - no, ampak zdaj prikolovrati zjutraj, ko se zbudi, da se pride malo pocrkljat Ko smo se preselili v svojo hišo, ni bilo nobenih težav s tem, da je začel spati v svoji sobi in v svoji postelji. Vendar sem mu morala vedno reči, da lahko še zmeraj pride k nama, če se bo ponoči zbudil. No, nekajkrat je od začetka, potem se je pa navadil in zdaj spi v svoji postelji že lep čas.

Mali (6 mesecev) pa tudi spi pri nama v svoji posteljici, saj mi je bolj priročno. Spi sicer celo noč, ampak če se zbudi ponoči, se mi ne ljubi hodit na drugo stran hiše k njemu v sobo, zato je pri nama. Se mi zdi dosti bolj praktično. Res pa je, da ga ne moti nič in spi brez problema, ne glede na to, kaj se dogaja v spalnici (kašljanje, pogovarjanje itd.). Res pa je, da noče spati s kom skupaj v postelji. Ne vem, ali se je tako navadil, saj ga nisem niti jemala k sebi v posteljo ali mu že po naravi ne paše tako. Čeprav včasih bi mi zelo prav prišlo, če bi hotel pri meni spat, pa lump noče Se mi pa prav fajn zdi, če ga čez dan pripravim do tega, da mi zaspi v naročju - žal je to zelo poredko še. Od začetka mi je vsak dan tako zaspal, zdaj pa mogoče 1x mesečno, če mi to uspe, sem že vesela

Drugače pa - odvisno od otrokovih potreb. Če ga ne moti, da spi v svoji sobi in če je s tem zadovoljen, potem v redu. Drugače pa jaz vem, da naš bo po moje tja nekje do 2. leta spal pri nama oz. dokler bo v mali posteljici. Potem bo šel pa v svojo posteljo.

_____________________________

V meni živi vitka ženska, ki bi rada prišla na površje. Običajno to kozo lahko utišam samo s piškoti.

kakor koli boš naredila bo ok, če vam bo odgovarjalo. Jaz sem že od začetka govorila da v najini postelji ne bo spal, to pa zato, ker se to spanje rado razvleče iz mesecev v leta, kar je potem za moje pojme razvada in ne potreba. Od začetka je spal v svojo zibki ob najini postelji brez joka ali drugih težav. Imela sva ga v svoji sobi ker se je ponoči dojil in se mi ni zdelo smiselno letat iz sobe v sobo, po cca 1 mesecu je prespal skoraj celo noč, ampak sva ga pri sebi obdržala do 3 meseca in potem je šel v večjo posteljo (140x70) v svojo sobo in brez problema spal tam. Če bi pa tamali ponoči skos visel na meni, se zbujal, jokal... ali kaj takega, bi ga verjetno tudi jaz spustila v svojo posteljo. Samo je zanimivo, ko je v svoji sobi se ponoči zbuja in kaj godrnja ampak to vsi prespimo, ko smo bili na počitnicah skupaj sva se pa midva skos neki zbujala, pol je še tamal ugotovil, da sva tam in razgrajal, na koncu smo vsi manj spali. Naš sedaj niti pod razno ne zaspi ob meni, hoče svoj prostor in svoj mir - včasih je pa tudi to lahko minus.