imela otrok.
Ta misel se mi vse bolj slika v moje srcu. vsevečkrat pomislim na to. In vse bolj verjamem v to. Pa nočem misliti tako. Nočem verjeti tega.Nočem. In vedno znova me zaboli, ko pomislim, da ne bom nikoli noseča, da v svojem naročju nikoli ne bom držala svojega otroka. Trga se mi srce vsak dan znova. Vsak pogled na otroke kolegic mi zabode nož v srce.
Počutim se izdano. Pozabljeno od vseh.
Bolijo me besede kolegice, kaj čakam? Boli me vprašanje, če mi je res kariera več pomebna od otrok. Bolijo me njene besede, da pojma nimam kakšno bogastvo so otroci.
Počutim se tako samo in pozabljeno od vseh. Pa niti jokat ne morem.

Se opravičujem, nekomu sem morala to povedat.

Prvo pravilo pri vsem tem je: OPTIMIZEM!!!! Nikar tako ne razmišljaj, ker te lahko to uniči. Če boš mislila pozitivno in optimistično, boš lepega dne ugledala . Verjemi v to...... moraš...... zase in za svojega , ki čaka nate nekje.......

Bodi močna!!!

Kako dolgo pa se že trudita?

Puppa. Posiljam ti eno vrtnico. Za moc in lepsi dan!

Hvala Seven.

Blacky mah niti ne dolgo glede na nekatere punce tu na RR, sam kolikor dolgo, vsekakor predolgo za moje živce.
Optimizem? kaj je že to?

Imam prijateljico, ki se je trudila 7 let. Zdaj ima krasnega sincka!  Nic ne skrbi. Tudi tebe caka sreca.

Za vsakim dežjem,posije sonce.
Pa pozitivne mislil,na prvo mesto.

_____________________________

Celemu svetu si le ena oseba,eni osebi pa si ves svet...

Ti kar strumno naprej! Boš videla, kako se bo sonce prikazalo izza temnih oblakov.

pa si pomislila, da bi prijateljici rekla, da pač ne gre tako preprosto. zato pa so prijateljice, če ti pa ne bo stala ob strani, je pa itak boljše, da veš že zdaj.
A si dala že kake preiskave čez ali samo domnevaš, da ne boš noseča. Obupat pač nima smisla, ene pač malce dalj čakamo na nosečnost kot druge, se zgodi, ni kaj. Bomo pa ravno tako čakale na prve brcike, na porod, na prve korake, besede, samo malo bomo počakale.

Puppa, te čist razumem. Sem se srečala s kolegicami, pa potem dolgo časa nič, celo leto je minilo, pa so me spraševale, no a je že kaj? A si noseča al si že rodila? Jaz pa še kar nič. Tako dolgo je to trajalo, da sem že skoraj sama sebi dopovedala, da itak ne bom zanosila in se niti ne bom več sekirala. Mal še počakam, pa grem k zdravniku na preiskave. To sem odlašala in odlašala in glej kaj se zgodi. Že mesec dni sem noseča, ko naredim test. Vse znake sem imela, pa sem si rekla, ne ne, še mal počakam, pa bom dobila M, škoda denarja za teste. No, pa me je na koncu moj dragi prepričal pa sva šla po test.

Ponavadi tud sama zelo optimistično gledam na kakršnokoli stvar, ampak tukaj mi nekak ni šlo. Pa vržeš puško v koruzo in evo, končno .

Vem, da boš zdej rekla, ja ja, lahko je teb govorit, ker si končno noseča, kaj pa jaz? No, vsaj tako sem si jaz mislila.

Nič drugega ti ne bom rekla kot to, da te jaz tu čakam, na tvoj post, ko nam boš sporočila zgodbico o !

Pozdravček

KOt so ti že druge rekle : ne obupat, kar se pa raznih "butastih" komentarjev tiče, pa mislim, da je treba ljudem povedat, da so taka vprašanja in komentarji neumestni.
Že od nekdaj ne sprašujem punc, zakaj še nimajo otrok, ker težav z zanositvijo ni malo. Ko pa sem bila lani na odstranitvi maternične pregrade, sem pa tam od ostalih pacientk slišala tooooliko žalostnih zgodbic, da če ne bi že prej tako razmišljala, bi pa takrat začela.
Ko se najde kaka super mamam in teži, zakaj še nimaš otrok, ji je potrebno samo povedati, da se očitno ne zaveda, kakšno srečo ima in da otroci pač ne padajo z neba...

ne vem kako si o tem tako zelo prepričana? a so ti vse vn pobral? so ti to naši vrli dohtarji rekl? si dala že vse preizkave in vse emetne oploditve skos al kako? če si in če si res močno želiš otroka bi lahko poskusla še s kakim alternativnim zdravljenjem recimo homeopatijo, ki zna fajn pomagat!

ne obupej preden ne poskusiš resnično vsega!

Razumem te, da si trenutno čist na dnu kar se naraščaja tiče.
Vendar, kako veš, da ne boš nikoli noseča? Kako veš, da ne boš nikoli v naročju držala svojega otroka? Ne smeš razmišljati tako črno, da se ti ne bo resnično to uresničilo.

Ne vem, koliko časa se že trudita. Če je od začetka manj kot eno leto, sploh ni razloga za take misli. Ne delaj še panike. Če je več kot eno leto, upam, da sta s partnerjem šla do G in na preiskave in vesta, kaj je razlog za neuspeh. Medicina danes dela čudeže in jaz ne verjamem, da ne boš nikoli noseča in ne boš nikoli v naročju držala svojega otroka.

Proč s pesimizmom, ker ti (vama) bo samo škodil.

LP, GoYa

ne bodi tako žalostna,tud jaz si želo želim pa mi ne uspeva,včasih tud imam dneve ko mi je tak hudo sploh pa mam čisto vse kolegice ki že imajo otoke te veš kak mi je teško ko sem edina,ki nimam!!vem kak ti je teško,zato sočustvujem s tabo----ampak ne smema obupat ne jaz ne ti enkrat boma tudi midve vidle ,samo probaj bit bolj optimistična!!!!vso srečo tega sveta ti želim!!! lp sanika

...nikoli ne reci nikoli...



_____________________________

Ne metat puške v koruzo, ker se lahko pokvari kombajn :P

Hvala punce za vzpodbudo. Res je bil včeraj en tak grd, grd in zamorjen dan. Pa je udarilo ven. No zdej sem prespala in grem z novim optimizmom naprej.

Hvala vsem!

Ja, ti verjamem, da pride kdaj kak dan, ko si čisto na tleh in si misliš, da bojo vsi noseči, sam ti ne! Jz se glilh pobiram iz tega stanja! In kot za nalašč so vsi okrog noseči! Moja sestra je prejšnji teden drugič rodila, pa čeprav sta se pred prvim trudila skoraj 6 let, sedaj pa kr dva eden za drugim skor! Drug teden pa ima svakinja rok! Ani to nekaj ful lepega?
Ampak, kljub temu da si ful vesel in jima privoščiš, pa tako boli, ko ju gledaš s tistim velikim trebuhom, kako racata, pa ko primeš dojenčka v roke, ko ga ne bi dal več nazaj! Pa si misliš, pa zakaj za boga midva nimama tega, kaj hočejo od naju, a res nisva dovolj sposobna!? Pa se mi zdi da mama porihtano med sabo, nek dober, čvrst odnos, tudi en zdrav pogled na vzgojo in življenje imava! Pa še vedno nič!
In vsakič si mislim, pa ne, ne bom živela samo za to, ali bota  ali ne! Se bom pa še vrgla v izpite, službo, dala vse od sebe, da bom vredu žena, hčerka, sestra, snaha in prijateljica! Si mislim, še vedno sem lahko fu8l dobra teta! Pa se nekako zamotim in poskušam ne misliti na to, pol pa pridejo tisti dnevi in sem že par dni prej čisto na koncu z živci, če bi si pustla in se ne bi malo kontrolirala, bi se lahko kra tresla in lajala na vsakega,...! Pol pa razmišljam, sej ni panike, če ne bom mela otrok, bova pa kako drugače, pa tudi ni panike, če bom zanosla šeke pri 35 ali 40! Sam koliko mesecev je še do takrat! Ko pa na to pomislim, se mi pa zdi, da bi me lahko kr v Vojnik pelali in se mi zdi, da tega ne bom mogla prenest!
Po drugi strani pa se zavedma tega, da imam to srečo, da imam super moža, ki mi stoji ob strani in vsaj to vem, da bi lahko zaradi njega se sprijaznila tudi s tem, da boma mogoče ostala sama!

Vem, da je medicina napredovala in da se da vse mogoče naredit! Sploh ne gre za to! Ampak meni veliko pomeni, da si lahko predstavljam, da lahko imama uspešen zakon brez otrok in da boma znala ga vzdrževat tudi brez otrok in ne da bi bil to edini najin cilj, ker bi se preveč odtujila in bi potem vsak po svoje skupaj živela!

Sej pravijo, da te take stvari samo krepijo! Morda pa je za nekaj dobro, čeprav mogoče sedaj ne vem čisto točno za kaj bi lhko bilo!

hy!

Jaz sem tudi pred leti imela splav, vendar se s tem nisem obremenjevala. Potem pa sem lani pri 34 rodila fantka,letos pri 35 bom punčko. Tako da to res niso taka leta, da ti ne bi uspelo.

Tebi se to zdaj zdi daleč, a važno je, da ti vedno lahko uspe in ti imaš pred seboj še dovolj časa. Sicer ne vem koliko si stara a jaz sem z lahkoto kasneje zanosila in ti lahko poskušaš vsa ta leta

VSO SREČO TI ŽELIM

puppa!
vse , ki se zdravimo prestajamo isto krizo...vedno to čakanje ali bo ali ne...pa maš upanje, zdaj je pa res uspelo, a ko narediš test ...vem, da je hudo... sama se zdravim že 2,5 leta pa mi je že skoraj zmanjkalo baterij, a sem si jih vedno napolnila.....medicina dela čudeže in iz nič naredijo malo , tako, da ne se obremenjevat  z ... počni stvari, ki  jih rada počneš, čimveč v družbi kolegov in kolegic , da malo pozabiš....veš poznam osebo, ki se je zdravila nekje 9 let, pa ji je uspelo in malo še  in bo stiskala svojega , tako, da vse bomo enkrat ponosne mamice...ene prej, druge kasnej


smo pa vse tukaj na istem....


držim pesti za vse nas, da nam čimprej uspe priti do ...

Poznam te trenutke, ko bi samo jokala... Dve leti se že trudiva, vsak mesec si kot nora želim, da bi zagledala .
Včasih sem bila še bolj pesimistična; podobno kot ti. Zadnje čase pa poskušam gledati na zadevo malce drugače in si govorim, da bo tudi zame prišel čas in bom zanosila. Predstavljam si sebe in dojenčka, našo družinico...
Pravijo, da ne dobimo želje brez moči, da bi jo izpolnili. Včasih je pač potrebno malce počakati...

V upanju, da tudi midve, in vse upajoče bodoče mamice, kmalu zagledamo čudežni črtici, te lepo pozdravljam!

Se pridružujem nanini
Vse ki še vedno čakamo in upamo, moramo biti strpne in predvsem močne. Tudi midva se trudiva že 2 leti in kar ne zagledava te težko pričakovane . Vsak mesec se sprašujem zakaj, zakaj ravno nama ne uspe in pol vidim, da nas je veliko preveč takšnih, ki si iz dna duše želimo  in ga "še" ni. Verjamem, da bo in to zelo kmalu. Čeprav že danes samo  ker čutim da prihaja ta hudičeva .
Punce dajmo en lep  na obrazke in preživimo en nepozabni W.

 teira

Jaz ti pa pravim NIKOLI NE RECI NIKOLI!!!!! BOŠ zanosila in BOŠ imela otročka. Boš videla. Ko boš najmanj mislila na to, boš zanosila. Srečno in NE obupaj. Prosim

Tudi jaz imam tak dan, da sem skoraj že obupala. Ne vem, sem tako trmasta, da se ne morem sprijaznit s tem, da mi ne uspe. Čisto sem na tleh, sploh se ne morem več pobrat. Sploh ne upam razmišljat, kako bom preživela še kakšno zavrnite,2,3... Nobena spostitev ne pomaga več, ensotavno bom rabla pomoč, če ne bo boljše. Najrajše bi kar nehala s tem, sploh nimam več volje.
Se opravičujem, ker jamram, ampak enostavno moram to dat ven. Mene srce res boli in mi več ne pomaga bit optimistična in si govorit da sej bo.

naty1989, koliko časa pa se že trudita?
Nikar ne obupaj, le odmislit poskusi. Saj vem, da je težko. Tudi jaz stalno razmišljam ali bo ali ne bo, trenutno spet čakam. Najhuje je pa seveda, ker so okrog tebe sami trebuščki. Ko grem ven, vsi z vozički ... si mislim, bom tudi jaz enkrat šla z vozički.
Enkrat nedolgo nazaj sem nekje prebrala, da ni važno kdaj se mi odločimo za otročka, ampak da se nekako otroček odloči za nas. In pa še ta mi je zelo všeč in optimistična: Življenje nas velikokrat preseneti, vendar nas ne more presenetiti, če to pričakujemo, ker potem ni več presenečenje torej se bomo morale nekako sprostit in odmislit in bo, ko bo čas za to

Hey!

Ko sem to sporočila pisala sem bila čisto na tleh, zdaj hvala bogu je boljše. Ampak saj veš, nekomu moraš zaupat, ko ti je najtežje.
Zdaj je bilo 5 krogov, 6 je zdaj. Pa tolažim se s tem, da še ni tolko, da še imamo čas. Čeprav je včasih ta neučakanost prevelika in pride do takih stvari, da moraš dat iz sebe. Ampak ja res se je treba sprijaznit, da smo se mi že odločili za otroka in da se mora še otrok za nas. Sam saj veš da smo včasih preveč trmasti in preponosni da bi to kr dojeli in se sprijaznili. Pač pričakovanja delajo svoje. Včasih si ne moreš pomagat, da ne bi bil jezn na ves svet, pa na take, ko jim rata takoj... Samo sej niso oni krivi, tako kot tudi mi nismo.

No trenutno pa sem se nekako odločila, da grem naslednji mesec na dopust, in se bom probala vreči v to, pa zaenkrat je veliko dela še pred tem, pa se malo zamotim... Potem pa da vidimo, kako bo.

Nekaj sem tudi prebrala o tem, kako so punce želela zanositi, pa so komentirale o tem, kako jim to mora uspet, da bojo potem izpopolnjene, pa srečne, da bo njihovo življenje postalo smiselno... No potem pa je ena gospa komentirala, da to da se to da si starš preveč dviguje v nebo, da si potem ne vem kaj če rodiš otroka...da pa tisti ko niso pa so manj vredni...potem pa da pri marsikateri ženski pride do tega da je razočarana ker ni pričakovala da bo tako hudo in jo bo preveč izčrpalo. Rekla je, celo da si marsikatera sploh potem ni več tako želela biti mama kot prej... Da narava že da priložnost vsakemu in da če kumu ne da priložnosti že ve zakaj... pa v glavnem o tem, da moramo poiskat srečo v sebi, v drugi stvareh, ne v tem da zanosimo in rodimo... malo kruto je povedala, ampak je imela kr prav. Ne smemo si dopustit, da nas to preveč povleče v ta začaran krog, da drugega smisla več ne vidimo. Samo žal, te to vleče in vleče nezavedno vedno bolj in ne prideš več iz tega ven.

No veliko bi se še dalo rečt na to temo, ampak mislim da je to to zaenkrat.