Niti slučajno ne vem kako dati naslov tej temi...tudi tega ne vem kako naj na kratko napišem, kaj se dogaja v moji notranjosti.

Če bi morala nekaj napisati o sebi  bi me najbolj opisal stavek: "Sama sebi največji sovražnik!"

Na zunaj imam vse in mnogi mi zavidajo... znotraj pa sem kup nesreče.

Mož me ljubi in tudi jaz njega. Le da on mene danes sprejema več ali manj tako kot sem, jaz pa bi iz njega rada naredila tisto, kar bi meni najbolj odgovarjalo. Seveda vem, da se to ne da in da je to narobe, pa si vse eno kar naprej ustvarjam probleme iz tega naslova.


Seveda bi bilo dobro povedati tudi, da sem se sama  v preteklosti tudi precej stvarem odrekla zato, da sem sedaj z njim. Živim v njegovi državi, kjer nimam prijateljev, tudi si jih ne iščem, če sem čisto odkrita...

Bi mi pa ob takoh dnevih kot je tale danes zelo prav prišla kaka prijateljica...

Ne vem kaj naj še napišem, saj sploh ne vem zakaj pišem?

Enkrat sem že takole preko foruma rešila en trapast nesporazum, danes pa verjetno pišem samo zato, ker bi pač rada nekomu povedala pa nimam komu: " HUDO MI JE!"

Včasih se počutim kot, da si sama delam probleme tam kjer jih sploh ni... in če bi samo malo zamižala na eno oko bi ti problemčki šli neopazno mimo. Toda ne, jaz trmasta kot mula moram delati po svoje in si zaradi tega naredim iz problemčka problem...

Potem znotraj sebe premlevam in premlevam in na koncu ponavadi sploh ne vem več zakaj se je kreg začel, zavedam se samo vsega tistega kar moj mož ni pa bi jaz rada da bi bil in tako naprej...

A sploh kdo tole razume, kar pišem?

Ja razumem. Včasih pač pride takšen dan, ko ti niti lastne besede, da poglej okoli sebe in videla boš, da imaš vse kar hočeš, rabiš... niso dovolj. Tak dan pač mora miniti sam od sebe. Jutri bo bolje.

Če te toliko motijo potem morda niso problemčki. Jemlješ jih kot problem. Če pa ti logika pravi, da so nepomembni problemčki, potem je morda vzrok v tem da imaš preveč časa. Poskusi se zamotiti s kakšnimi dejavnostmi, tam boš tudi srečala ljudi in sklenila prijateljstvo.

Če se je potrebno kregati zaradi velikih stvari, potem je bolje da nismo skupaj. Nikoli se ne kregamo zaradi velikih stvari. Vedno se kregamo zaradi majhnih, nepomembnih stvari.

Včasih se skušata partnerja prevzgojiti, drug drugega, saj se oba zavedata da bosta skupaj celo življenje, zato si želita ustvariti takšne okoliščine, kot so jima najbolj všeč. Vsak svoje. V mislih imata, če sedaj ne bo tako, bo vedno tako in bom moral to prenašati stalno. Pa ni tako.

Ljudje se spreminjamo s časom, ne vedno na slabše. Nikoli pa se ne spremenimo zaradi kreganja. Zelo lahko pa se spremenimo zaradi ljubezni do drugega. Torej pogovor o občutkih, kaj doživljaš in kako razumeš njegovo "napako", kaj misliš da ti s to svojo "napako" sporoča, ... to zna spremeniti stvari. Ker ne moremo vedeti, kako si nekdo naše dejanje razlaga, pa tudi če gre samo za "puščene štunfe na stolu".

Objemčke ti bodo pa punce poslale.

l.p.

Hvala vama za objeme... bom poskusila malo bolj podrobno razložiti:


Naprimer moj mož je deloholik in ga posledično ni veliko doma.

Ko grem z otrokoma na igrišče in tam vidim družinice in pa predvsem očke z otroci me to potem prizadane in mu kasneje očitam.

Verjetno bi morala samo pomisliti, da pač moj mož ni na igrišču z otroci ker dela in ne, ker poseda nekje z prijatelji... in potem, bi morala svoje misli naprej v tej smeri bogatiti... Kako sicer res, da zamuja odraščanje otrok ampak pač drugače ne more...

Ne, jaz pa razmišljam, kako slab oče je in mu potem to tudi očitam...


Sedaj ko sedim in razmišljam o vsem skupaj mi sploh ni jasno zakaj to počnem?!

Saj z takim razmišljanjem in dejanjem škodim sebi in nikomur drugemu!


_____________________________

moj nick name ni v povezavi z mojim počutjem... je le navdih nekega točno določenega momenta.

Mislim da je zadnji čas da si poiščeš svoje prijatelje.



Podpis.


_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Tehnofil:

Hvala... tvoje besede so mi dale misliti. Prebrala sem dvakrat in dejansko imaš popolnoma prav.

Dejstvo je, da imam preveč časa in pa tudi vse ostalo imaš popolnoma prav.

Hvala!

_____________________________

moj nick name ni v povezavi z mojim počutjem... je le navdih nekega točno določenega momenta.

Osamljena, absolutno imaš preveč časa! In to je tvoj glavni '''problem''! Če ima človek preveč časa, mu gredo misli svojo pot...velikokrat kontra realnosti. Primi se kake zadeve ki te zanima, izpopolnjuje in osmisljuje. Celoten pogled bo zelo hitro mnogo bolj optimističen. Torej orenk premislit česa se lotiti in poročaj tule kako se počutiš 

Grega


_____________________________

...and once you have tasted flight, you will walk the earth with your eyes turned skyward, for there you have been and there you long to return. -- Leonardo de Vinci
AMEN!

Vsi ugotavljate, da je glavni problem to, da ima osamljena preveč časa. V to sicer dvomim, ker vem, da je ob dveh otrocih in gospodinjstvu, kjer si za vse sam, ker partner cele dneve dela, težko imeti preveč časa.

Meni se zdi srž problema to, da se tvoj mož zateka v delo in posledično ne preživi nič časa s svojo družino.

Kako to rešiti, pa ti žal ne znam pomagati.

Če "pozabimo" na moža - imaš 2 krasna otroka s katerima preživljaš svoj čas zunaj - tam kjer so tudi drugi otroci, mamice in očki. Vsi imate isti "interes" - vsi imate otroke! Izkoristi to, napelji pogovor in si ustvari krog prijateljev. Boš videla, enostavno je! En sam: Koliko je pa vaš star? Je v vrtcu? Kako mu je pa ime? Kako dobro vozi kolo! Si lahko sposodimo lopatko? .... In že ne moreš nehat 

_____________________________

Žiga, 27.02.07
Gašper, 22.5.10

Glej, jaz sem na istem, vendar mi ni hudo, ker vem: da dela in v tem času ne gostilnari; ko ima čas, je vedno z nami (čeprav poredko); ker sem zrasla v obrtniški družini, kjer smo delai cela družina in je sedaj podobno, le da pač delamo ločeno - on v poslovnih prostorih, mi pa doma. In tako je: sprijazni se, pa ti bo lažje. Vedi, da če mu očitaš in ga pri delu ne podpiraš, ga pehaš stran od sebe.  Pomagaj mu, njemu je lahko še težje kot tebi: ti vsaj si z otroci, njega pa delo tera v drugo smer, če se pa tega trenutno ne zaveda, se pa še bo, verjemi mi. Odkar imamo našo najmlajšo, pa je stara štiri leta, bi lahko celo vikende preštela, ko je bil doma: njegov delavnik je svetek in petek, dokler ni podelano, ne neha; čez teden je ob osmih zvečer zelo zgodaj Ampak ko smo pa skupaj, se pa veselimo teh trenutkov in jih izkoristimo. Med dopustom je pa cel mesec samo naš Srčno ti želim: razumi ga in ti pomagaj njemu, pa saj ženske itak 4 vogale podpiramo, saj veš!!! In eno dobro prijateljico-podpornico ti želim!!! Ja, pa nekaj za svojo dušo najdi, ni važno kaj: telovadba, ročna dela, humanitarnost-dobrodelnost, rožce, kuhanje, pečenje, ma karkoli, kar te bo napolnjevalo!

< Sporočilo je popravil Luni -- 24.11.2010 17:28:25 >

_____________________________

Ne preveč.
Ne razumem, kje je problem? Mož, ki preveč dela - to ni težava, ker nas večina dela preveč.

Kje ti konkretno občutiš problem? Kaj ti manjka?

Saj piše: Osamljena je. Pogreša partnerja.

Kaj pa vem...mene tole spominja na tisto oddajo o zdravnikih, ki delajo lepotne operacije, ne vem če kdo gleda. Tisti dr. Rey ali kako se že piše. Ima eno simpatično, (sicer najbrž anoreksično) ženo, ki ima krasno hišo in otroke, vendar je skoz sama za vse. In mož jo zanemarja. IN njej se vidi, da je nesrečna. Želi si njegove energije, družbe, vsaj občasno, pa je nima skor nič. NJemu je služba pred ženo in jasno se vidi, kako je nesrečna in vidi se tudi to, da jo zanemarja.
Medtem ko recimo kakšna druga žena, katere mož ravno tako dela enako število ur kot tale dr., razločno čuti pri vsakem moževem dejanju, kako je njemu ona vseeno prva, pa družina tudi oz. vsaj enako pomembni so mu kot služba. Take drobne reči to dolačajo in se izražajo v vedenju posameznika- se pravi v tem primeru moža. V bistvu čutiš da si srečen ali pa čutiš, da nisi srečen. Če nisi srečen ni nujno, da veš, kaj točno je vzrok temu, ampak vendar...si nesrečen. Če bi bil srečen, bi ti bilo vse ostalo postranskega pomena. Čist na izi bi si ona našla družbo in mogoče še kakšno honorarno službo. Po moje pa vse izvira iz njunega odnosa, ne iz gole osamljenosti ker nima ženske družbe za filat se z žensko energijo - kar si mora sicer tudi omislit, ker to je vendarle tudi pomembno....ampak ne toliko, kot partnerski odnos. Tega mora začutit. Ker zdaj ga ne čuti. osamljena je. Pogreša partnerja. NO, bo sama povedala če imam prav, ampak od daleč mi tako vibrira.

Moj problem je kako pristopam k stvarem, ki se mi zdijo problematične.

Ko enkrat že zanetim prepir in je tista negativna energija v zraku potem  začnem trezno razmišljati in vidim da sem trapasta. Da bi lahko bila bolj razumevajoča...

Zakaj za vraga ne znam tako razmišljat predno naredim zgago??

Zakaj moram vedno najprej narediti sranje, biti jezna in žalostna in nato ne govoriva kak dan se zvečer obrneva vsak na svoj konec postelje... v zraku napetost, prav gotovo tudi otroka to čutita...

Zakaj?

Ko pa potem v tisti noči brez objema in pa dnevih tišine lahko trezno razmislim in vidim, da tako pač je in to z razlogom in da bi bilo bolje, da sem mu v podporo kot pa da težim...da pač moj mož tak je in da ne dela nič napačnega in da nas ima rad.

Ne gre se samo za to, da je premalo doma. To sem samo omenila kot en primer kako jaz narobe reagiram, pa si ne znam pomagati.
Zato sem zgoraj napisala, da sem sama sebi največji sovražnik.

Jaz sploh ne rabim nikogar, da mi greni življenje, to namreč obvladam najbolje kar sama.


.......

Recimo da ne bo samo to, da ga ni nič doma...

Ker je namreč res, kar nekaj malih stvari...ki bi jih samo morala sprejeti, da on pač tak je, jaz pa kar naprej nekaj razmišljam in si umišljam in pa predvsem imam točno izdelano predstavo, kaj bi on moral narediti v določenem momentu ali pa kaj bi moral reči.

Bedasto!! Res totalno sem trapasta.

Sedaj seveda se tega zelo zavedam, toda pridejo taki dnevi in na žalost jih je kar veliko, ko enostavno ne znam razmišljat in me kar žene neka sila...

No recimo, da povem še en primer.

Moj mož je bolj hladen tip, kar se tiče fizičnega - telesnega izkazovanja ljubezni.

Kaj to pomeni?

Cel večer lahko gledava tv pa se mu ne zdi, da bi me poljubil... Jaz moram iskati njegovo bližino in seveda me on odprto sprejme v objem. Ampak zakaj za vraga se ne more sam spomniti, da bi naredil prvi korak?

Tudi v besedah ni kaj prida...naprimer:

Jaz se zrihtam, ko greva ven in sem včasih še sama zadovoljna nad tem, kar vidim v ogledalu ( sicer redko, ampak se zgodi)  in ko mu tako pristopim seveda , da čisto po žensko pričakujem kak ljubeč stavek na to temo.

Recimo :" Miška kako si sexsy... muca danes si pa še lepša kot vedno..."

In tako narej, pač... besede, ki nam ženskam grejejo srce.

Moj mož pa na žalost ni dober v teh stvareh. Jaz trapa pa namesto, da bi se s tem sprijzanila, saj mi na sto drugih načinov kaže ljubezen pač iz tega kar naprej delam probleme.

Moj problem je da me, kar nekaj obsede in takrat pozabim na vsa lepa darila ( on pač največ izkazuje ljubezen z dragimi darili ) pozabim na potrpežljivost, ki jo premore, kadar imam svoje muhe, pa se verjetnona znotraj jezi na zunaj pa mi kaže nasmeh, pozabim na to, da se ta moj mož nikdar , ampak res nikdar ne pritožuje nad ničemer ( pa naj bo lačen ko volk in jaz sem bila cel dan doma pa ga morda zvečer nič ne čaka za jest, še več niti se ne spomnim vprašat ali je jedel... sicer ponavadi je v službi ampak včasih pa tudi ne ), ne pritožuje se nad res NIČEMER... in jaz trapa vse to pozabim, ker imam idejo v glavi, kak bi on poleg vsega dobrega, kar je še mogel biti...

Pa pišuka saj sem res nora no!! Danes, ko trezno razmišljam in znam na vse lepo realno pogledati vem, da sem res jaz tista, ki dela probleme iz stvari, ki jih je treba vzeti v zakup...

Sicer moj mož vedno nato, ko mu rečem, naprimer zvečer:" ja a mi ne boš rekel lahko noč in me poljubil..."

Odgovori:

"Ja zakaj pa ti tega ne narediš in z veseljem ti bom vrnil poljub in vočšilo lahko noč..."

Ja ampak res, zakaj jaz tega ne naredim?

Zakaj imam v glavi, da mora to priti od njega in če ne, ker pač nima teh stvari v krvi potem je pa vse narobe...

Sedaj ne me narobe razumeti... sploh se ne gre za te malenkosti, ki bi jih jaz morala samo nekako sprejeti, gre se zato, da me obsede en hudič in se mi te malenkosti zdijo problemi in to ogromni ...

Pa potem kasneje vidim, da sploh niso.  Ampak najprej se morava pa skregat.

Pa kako naj si pomagam, da tega ne bi počela?

Res je, da imam precej prostega časa in da zato preveč razmišljam in analiziram te zadeve. Rada bi spremenila svoj način razmišljanja, da bi bil vse skozi realen in da bi znala vse skozi trezno gledati na zadeve in biti hvaležna... ne pa da me kar nekaj popade nek hudič in dejansko se takrat sploh ne zavedam, da delam sama problem in da s tem škodujem predvsem sebi...

Hvala vsem, ki se vam da ukvarjati z mano, to mi res veliko pomeni. Sem namreč v tujini in tu nikogar nimam ... pa tudi nikakor se ne morem vklopiti med te ljudi. Po resnici povem, da če ne bi bilo mojega moža ne bi tu ostala niti en sam dan...

Ne bi šla v podrobnosti ampak sem na drugem kontinentu tu veljajo drugačna pravila... imam res super moža tudi njegova družina je dobra do mene, materialno mi je res vse dano....morda sem na momente osamljena, ampak najbolj me moti to, da enostavno sem, kot bi imela dvojno osebnost in tista skrita, ki včasih udari na plano enostavno ne dovoli, da bi bila srečna...in išče vsako malenkost, da naredi problem, tudi tam kjer ga ni.

Kaj naj sama seboj?

< Sporočilo je popravil osamljena -- 24.11.2010 20:59:33 >

_____________________________

moj nick name ni v povezavi z mojim počutjem... je le navdih nekega točno določenega momenta.

Pojdi v bolnišnico, obišči koga, ali dom starejših, do nekoga, ki je bolan in nima sorodnikov...ali pa samo pojdi tja in pozorno opazuj en dan.

Večkrat obiščem kot donator ustanovo, ki ima 130 zapuščenih otrok. Lahko bi se reklo sirotišnica vendar to ni, ker je več kot pol teh otrok "prizadetih".


Verjemi mi, da točno vem kaj si želela povedati... ampak jaz si vse eno ne znam pomagati. Kot sem rekla to je nekaj v meni in tega bi se rada rešila.

Trenutno sem trdbo na tleh in lahko razumem tvojo pobudo naj začnem ceniti vse kar imam od zdravja pa do materialnih dobrin. Ampak ko pride tisti moment mi nič ne pomaga, ker se ga sploh ne zavedam dokler ni mimo in sva z možem že skregana za kak dan.

Bojim se, da me bo imel en dan pol kufer, ker jaz bi že imela njega, če bi on to počel. Moram biti pač odkrita...



_____________________________

moj nick name ni v povezavi z mojim počutjem... je le navdih nekega točno določenega momenta.

Aha, potem potrebuješ samo iskrene pogovore.

Z možem, prijateljico, psihiatrom, ne vem, kakšne možnosti imaš.

In, kaj te takrat zagrabi, kakšen strah, kakšna agresija, kakšno čustvo? Govori o tem, ker dokler boš držala v sebi, tako dolgo bodo čustva držala in omejevala tebe.

Sori, večkrat citiram.

To ni žalostno, da si odkrita.

Oprosti, da bom kr direktno povedala...ampak ženska, ti moraš najprej razčistit sama s sabo in počistit svojo predsobo, da boš lahko resnično živela. Predlagam ti, da vzameš v roke knjigo Življenje je tvoje od Louise L. Hay.  - You can heal your life je originalen angleški naslov, če ti je bližje. Knjiga ne stane veliko, ti bo pa pomagala, da boš najprej spoznala, da moraš imet rad sam sebe in začet pozitivno razmišljat, potem se ti bodo tudi začele dogajat pozitivne stvari. Dokler pa ne boš s sabo premislila, pa boš še naprej stopicljala na trenutnem zafrustriranem mestu in se smilila sama sebi, namesto, da bi nekaj naredila. 

Nimam pojma kaj me obsede. 

Recimo sem na igrišču in vidim očke in mamice z otroki, pa namesto, da razmišljam kot sem sposobna sedaj , da pač dela, ker ima veliko ciljev... da so vsi cilji povezani z družino, da pač rad dela in da hvala Bogu, da ima veliko dela...
da ne sedi nekje na kaviz kolegi, da si ta ubogi človek nikdar nič ne privošči in ga vedno skrbi samo, da smo mi uredu...

Vse to...( mislim sedaj jokam ) vse to mi takrat ko me nekaj obsede ne pade na pamet. Vsega tega kot da ni!

V moji glavi je samo, da bi moral tudi on biti z nami, da posel ne more biti bolj pomemben od družine, da je zaradi tega ker je v službi in ne z nami slab oče (mislim kot, da je to, da je v službi  njegova izbira, pa seveda ni)

Potem se mi vse te negativne misli, kar stopnjujejo in jaz se tega sploh ne zavedam...

Ko pride domov, mu začnem najedat... on sicer pove kako je ampak v tistem momentu jaz sploh nisem sposobna razumeti, da ima prav. Samo nek bes in jeza v meni nanj...

Potem se počiva, ker jaz enostavno tisti moment mislim, da imam prav in da to tako je in pika, da je on slab oče in tako naprej...

Potem pa pride tišina in začnem spet razmišljat in se mi kar kot bi mi se odprel nov svet pokaže resnica.

Joj, kako mi je potem vedno žal in hudo.

Pa se mu opravičim, on pravi, ma saj ni hudega sem te že navajen... pa mi potem še obljubi, da bo kljub vsemu le poskusil biti več doma in potem če le utegne tudi je več doma...

In tako se mi dogaja z vsemi zadevami, ki jih imam jaz v glavi kaj naj bi moj mož bil.

A ni to bedasto!!

Pa on je svoj človek pa ni robot, da ga naredim popolnoma po svojih načelih in tudi če bi ga... pa to bi bilo potem verjetno čisto preveč dolgočasno, če bi za vsak moment vedel, kaj bi naredil in kaj rekel ( ker bi seveda ubogal moje misli).

Jaz se tega vsega sedaj zavedam...

Ampak pridejo dnevi, ko se kot druga oseba, ki nčesar ne ve in...naredim sranje. In to za brezveze!

A je to morda res tema za psihiatra? A si lahko jaz nekako sama pomagam in se imam v oblasti vse skozi?

_____________________________

moj nick name ni v povezavi z mojim počutjem... je le navdih nekega točno določenega momenta.

Ne vem, nisem zdravnik.
Ampak, mogoče je, da imaš kakšne težave s hormoni, ki se jih morda sploh ne zavedaš. Praviš, da imaš čas in možnost - torej obišči zdravnika, ker tako obnašanje ni zdravo.
Lahko v sebi nosiš neke hude travme, ki se kažejo na napačen način - ne vem..

Nehaj hoditi po sebi. Nehaj nase gledati kot na predmet. Koga prvazprav prericujes, da se nimas v oblasti in da delas bedarije...??


_____________________________

Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje. Gospodar se menja, bič pa ostane, in bo ostal za vekomaj; zato, ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!
(Ivan Cankar)

Ma, ne vem no, jaz še vedno mislim da si moraš najti družbo, svojo družbo, prijatelje... Ker potem na igrišču nimaš časa razmišljat o takšnih stvareh ampak se o tem pogovarjaš s prijateljico in ti je takoj lažje...

Jaz sem tudi v tujini, sicer ne tako daleč, ampak te čisto razumeme. Jaz sem bila prvo leto obupana, mož veliko dela, prvi otrok majhen, nikogar nisem poznala...Prej sem povsod hodila z možem potem pa zaradi otroka nisem več mogla. In je bil kaos - točno iste misli kot jih imaš ti...Ampak sem videla da tako ne gre, da če hočem da vse funkcionira si moram najti svojo družbo, da ne bom odvisna od moževe. Ker njega ni cel dan in jaz lahko ravno popiz... če se cel dan ne bi s kom odraslim pogovarjala..Pa vsaj enkrat na teden s kakšno prijateljico, da ji malo pojamrama, pa ona meni in gre življenje naprej.


_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

nauci se (in sprejmi) njegov jezik ljubezni.

pies: knjiga ima naslov pet jezikov ljubezni

_____________________________

Elias je pridrvel k nam 11.05.2010 ob 11.07
11.05.2010 - 2070 g 45 cm
07.10.2011 - 9960 g 80 cm