Naš 4 letnik je zadnje čase nemogoč. Ne uboga in ne posluša. Kaki očesni stik, ne pridem do njega, samo smeji se in nagajivo gleda. Midva sva zelo striktna in dosledna, če nekaj rečeva se tega drživa. Ampak on poskuša v nedogled. Problem je pri vsaki stvari, za obut copatke, za pospravit, za nehati divjati, ko preseže mejo dovoljenih dirk ki lahko ima, itd.. Sedaj sem par dni morda res dva-tri krat prosila in šele potem šla bolj na hard, ampak še takrat si najde kaj da mora še prej postorit. Naprimer mu rečem da si obuje copatke, se naredi da sploh ne sliši. Mu povem še enkrat da vidim da me sliši, si izmisli, da mora še avto parkirat, ok če bi to trajalo par sekund, ne on bi si vzel 5 min, samo da pokaže kdo je šefe, ampak tretjič mu moram pa že grdo strogo povedat da naj si gre obut copate. In če ima dober dan gre, če ne moram spet grdo, da si obuje copate. Je zelo svojeglav otrok, tudi če ve, da nekaj ne more, poskusi, ga ne izuči, da ga kaznujemo, ne s sedenjem, ne z jemanjem igrač. Ne z zvezdicami, skoraj vse možnosti smo že izčrpali kako bi ga pomirili. Ima res zelo močno svojo voljo. Tudi v vrtcu imajo z njim težave, saj ko ne posluša, tudi pridni otroci nehajo poslušat. Imamo pogovore, sankcije, pa nič ne pomaga, oblubi kako bo priden, pa je drug dan spet vse po starem in jovo na novo, kazen, pogovor, obljuba. Morda je res le obdobje poskušanja do kod so meje in izrazitev njegove lastne volje, ampak sem že čisto obupana. Zelo bom vesela kakšnega nasveta kako ga pripraviti do tega da prisluhne in uboga. Naj povem še to, da je bil prej priden in poslušen večino časa, sedaj se je pa obrnilo. Pa ni bilo nobene spremebe v njegovem okolju.

Povedala ti bom dve stvari:
1. Otroka se ne prosi, ampak se mu ukaže - no, reče.
2. Morda je samo faza, če pa ni, pa upaj, da bo tak karakter znal v svojem življenju dobro izkoristiti

Mi imamo tudi 4,5 let starega sinčka. Je zelo priden, vendar včasih vseeno moramo desetkrat nekaj rečt, preden se zgodi - ampak on je sanjač, ne dela tega zaradi trme (kaj je večje sra..., ne vem ).

V takšnih primerih poskušamo najt njegovo šibko točko: če si ne bo obul hitro copat, se bo pač prehladil in ne bo šel z nami na smučanje - bo ostal sam doma in pazil na našo hišo medtem ko bomo mi smučali. Če ne pospravi copat, mu jih bo pač muca copatarica vzela. Če se oblači in obuva pol ure, ko smo že vsi fertig, mu pač rečemo, da mi gremo v avto in bomo vklopili alarm - in če bo sprožil senzor (ker bo edini še v hiši) in bo alarm tulil, si bo pač sam kriv. Potem je v trenutku oblečen in v avtu. Zraven se seveda včasih dere kot šoja, pa mu rečem, da če se bo še drl, mu pač ne bomo mahali v vrtcu. Pa utihne.
Vglavnem, tudi naš ko je drugačen karakter, si pusti stokrat rečt ene in iste stvari. Mislim, da je to do neke mere normalno. Drugače pa - poskušajte najt njegove šibke točke, ki ga bodo prepričale, da te bo ubogal. Treba je pa napovedano kazen tudi izpolnit in predvsem - ne prosit otroka, da nekaj (za sebe) naredi.
Pri nas je tudi tako, da bolj ravnodušno kot ukažemo, večji je učinek.

Takle je, da tole obuvanje je še najmanjši problem, ki je nastal zadnje čase, nekako se ga ne da zmotivirat, da bi pridobila njegovo pozornost. Včeraj je bil naprimer dober dan, morda bo spet boljše in se bilo vse samo ena faza.

Brbs ravno zato sem odprla temo, ker zadnje čase sem delala samo to, grozila, postavljala pogoje, če ne boš to, bo to (torej kazen) in tega res nebi rada počela za vsako stvar. In upala sem, da se najde kdo ki ima doma takšnega lumpa in ima kakšno dobro rešitev. Tehnofil tale mi je bila všeč z napovedovanjem...vem da sem se je posluževala ko je bil še majhen (2 leti) ko sva naprimer šla v trgovino, sem mu opisala ves postopek, kje bova vzela voziček, kaj bova kupila in je res pomagalo, če sem mu napovedala je bil priden, če ne, je norel. In to bom spet poskusila, pa da vidimo.

Prestroga...morda sem, morda nisem, poskušam nekako tako, da bo ok njemu in ok meni, seveda sem pripravljena vložit trud in na lep način uredit stvari, ampak včasih je preveč. Glede na to, da so v vrtcu pojamrali, da je to moteče, sicer po drugi strani si mislim, da so zato tam da si naredijo red, jaz ne vem kako se on tam obnaša in več kot pogovorit z njim o tem se ne morem) si mislim, da sem morda premalo stroga. Pač nekako vedno poskusim najti neko zdravo mero.

hm, mislila sem malo drugače - ne v smislu, da bo sledila kazen ampak bolj kaj bo posledica - torej da se bo prehladil, da mu bo copatarica skrila čevlje, da bo sam ostal v hiši itd

vem da ni dobro, da za vsako stvar, ki jo od otroka zahtevamo, obljubljamo kazen ali pa nagrado (sploh za hrano!). Mi našega bolj želimo naučit, kaj se lahko zgodi, če nas ne bo ubogal, seveda pa včasih zagrozimo tudi s kaznijo - če prej nič druga ne zaleže.

Upam, da ti uspe.
LP

Vidim pa tudi to, da pri našemu veliko bolj zaleže razlaga zakaj nekaj zahtevamo kot pa samo zahteva - čeprav morajo otroci ubogat tudi brez razlage. Spomnim se svojega očeta pred leti, ko je zunaj sekal drva, jaz pa v pižami ven in mi je rekel:"Idi noter". Jaz pa:"Zakaj?" In se je zadrl: "Ker sem jaz tako rekel!"

pa je imel čisto prav...

Ja sej sem razumela kako si mislila, ne kot kazen,ampak kot posledica, ampak ta posledica je potem tudi kazen in ker naš lump dejansko velikokrat raje strmari po svoje, moram zelo paziti kaj rečem da bo posledica, ker se moram tega potem držati, če me razumeš.

Razlage imam rada, če mu rečem da nekaj ne sme, mu vedno tudi povem zakaj ne sme, ampak recimo pri stvareh za katere ve da kako je prav naprimer da naj sedi mirno pri mizi, naj si obuje copate, naj ne poliva vode ko si umiva roke, naj mi ne vleče oblačil iz stojala,....itd, mu pa ne bom 100x razlagala zakaj ne dovolim da to počne.

LittleSun, zelo podobno je pri nas, imamo 4,5-letnika, ki tudi ne uboga in bi ga lahko (če ne bi vztrajala) stokrat prosila, naj nekaj naredi. On tudi ne bi umil rok pred jedjo, obul copat, zjutraj se hitro oblekel ipd. Za nekatere stvari ne težim, npr. če noče obuti copat, mu dam pač gor termovke. Za umivanje ni debate. Zjutraj se bo treba pa malo prej vstat, ker vidim, da ga potem preveč priganjam. Otroci imajo drugačen občutek za čas in njim se ne mudi. Mi pa potem zamujamo v službo, če se obirajo. Problem je, ker hočem, da se sam zrihta, ker zna, in to potem traja. Ampak nočem ga jaz, naj bo samostojen, jaz le pomagam, če se mu kje zatakne. Tudi v vrtcu vidim, da nekateri starši veselo sezuvajo svoje malčke in jim obuvajo copate, čeprav to znajo sami. Raje par minut pozneje pridem v službo, kot pa da to opravim namesto njega. Drugače je pa težko, če ga moraš za vsako stvar prosit oz. mu reči prvič, pa drugič in potem ukrepat. Jaz enostavno pridem do njega in ga primem za roko ter odpeljem v kopalnico, če se noče umit, ko mu rečem. in seveda se ob tem dostikrat vrže na tla, naj ga vlečem. Zjutraj je tudi težko, velikokrat se na vrhu stopnic ustavi, ne gre dol, se začne kaj brez veze trmat in misli, da ga bom čakala. Potem pa traja obuvanje in oblačenje. Je hudo, če imaš otroka s takim karakterjem, ki te skoz preizkuša in se za vsako stvar strma, če ni po njegovo. Mi imamo kar hude izpade, veliko, ker sva mu z možem očitno preveč pustila. Zdaj delava na tem, da ne bo obveljala njegova. Je pa smotano, ker se ti zdi, da ves dan samo obljubljaš kazen, če ne bo tega in tega naredil. Upam, da bo kmalu bolje, ker bo večji in bo več stvari možno urediti s pogovorom. Dotlej pa potrpljenje in doslednost.

Mogoče še to: mi za razliko od LittleSun nimamo težav z otrokom v vrtcu. Ko sem se zadnjič pogovarjala z vzgojiteljicama, sta mi rekli, da govorim o drugem otroku, ko sem opisovala, kakšne težave imamo doma. V vrtcu je priden v vsakem pomenu besede: ne izstopa, uboga, ko mu kaj rečeta, sodeluje, skratka, ne izstopa po grdem obnašanju. Doma pa očitno uveljavlja svojo voljo (oziroma jo želi) in morda tudi kakšne frustracije.

No pri nas je sedaj že drugi dan bil super, poskušam s tem napovedovanjem kaj bomo naredili in to zelo pomaga Da bo le tako ostalo