Kako naj pomagam svoji hčerki, da bi vzljubila vrtec? Sicer nikol ni kej preveč rada hodila (še najboljš je blo prejšnje leto, ko jo je imel njen najljubši vzgojitelj), sam to, kar je pa zdej, je pa groza...vsak dan joka, ko jo oddam, vsak dan zvečer mi pravi, da ona jutri ne bi šla v vrtec, itd...
Letos je zamenjala vrtec (ni blo druge izbire), vzgojiteljice in večino sovrtičkarjev, tako da jo po eni strani razumem...in komej se je mal navadla, so pršle počitnice in zdej je spet vsa razštelana...
A ima katera kej izkušenj s tem...kako naj ji pomagam, da ji bo lažje? Se mi zdi, da mi jo je blo lažje zjutraj oddat ob uvajanjuv vrtec (prvo leto) kot pa zdej...
A mislite, da jo s tem, ko jo včasih pustim doma (če imam možnost), še bolj zmedem in ji je potem še težje?
Hvala za vsa mnenja...


_____________________________

Indijanska prerokba: Šele, ko boste posekali zadnje drevo, zastrupili zadnjo reko, ulovili zadnjo ribo, šele takrat boste spoznali, da denarja ne morete jesti.

.......ja to da jo občasno pustiš doma je sigurno narobe, če jo že želiš imeti doma le glej da je to petek da ne občuti da je sredi tedna doma
....... kar se pa tiče tega da ne hodi rada, pa prašaj samo sebe ali se ti vzgojiteljice zdijo vredu... ker če imaš ti odpor do njih ga ona zazna in to še poudarja
...... prigovarjaj ji kako luštni in prijazni vzgojiteljice ima in koliko novih prijateljic bo spoznala skratka poskusi ji pričarat vrtec čim lepši
...pa pogovor z vzgojiteljico tudi ne bi bil slab da se malce bolj potrudi z njo

SREČNO

Meni se zdijo vzgojiteljice fajn, sploh tista, ki jo ima tut tamala najraje in nasplošno imam dobro in pozitivno mnenje o vrtcih. Menim, da nisem preveč posesivna in je nikoli nisem pretirano priklepala nase, vedno sem jo dala drugim v roke (kot dojenčka, mislim), itd.
Je pa tak bolj občutljiv karakter, vsaka sprememba jo vrže s tira (so mi tut vzg. to povedale, da sam ko menjajo igralnice, da jo že to ful vrže iz tira (pri skoraj 4ih letih)...je bolj taka cmerava, sicer živahna, navihana, ampak hitr ji je hudo; če se udari, je takoj jok, ima nizek prag bolečine (pa je nikol nisem zavijala v vato)...Če pomislim, mi je kar podobna kar se tega tiče...:/



_____________________________

Indijanska prerokba: Šele, ko boste posekali zadnje drevo, zastrupili zadnjo reko, ulovili zadnjo ribo, šele takrat boste spoznali, da denarja ne morete jesti.

veliko se pogovarjajta in naj ti pove zakaj ji je bed. debatirajta o tem in skušajta najti rešitve, kaj bi lahko bilo v njeni moči da bi se mela fino. tko, imejta debato na izi, ko gresta skupaj ven (sami) na kak sok ali sladoled. probaj to čimvečkrat izvest in premlet dele ki jo matrajo. npr. tako kot se ti pogovrajaš z otrokom ko ima problem v vrtcu in ga mora sam rešit (npr. naša ma navado da se ne obuje in obleče dokler niso vsi že zrihtani in to je problem), samo to je diametralno nasprotno, popravljata počutje in ne behavioristične navade - tukaj mora po moje ona kaj narest da to počutje popravi. zvedet moraš kaj jo moti in zakaj, potem pa to skušata izboljšat - poiskat kake rešitve da bi ji bilo bolje (magari jo vprašaš kaj bi bilo njej bolj všeč kot (vstavi tisto kar jo moti). zdej, ne past v zanko a la - bi drugo vzgojiteljico. morata rešit kako se s to v redu zmenit in zastopit. zato pazi kako sprašuješ in formuliraš stavke. mogoče na koncu celo povedat vzgojiteljici kaj imata v planu, da sodeluje in bo vse lažje..

< Sporočilo je popravil mateyka -- 13.7.2011 23:10:50 >

ma čez poletje je tud pri nas kriza. letos sicer ne joče ampak samo prosi da bi ostal doma. lani pa je vsak dan jokal zjutraj. mož, ki ga zjuraj vozi pravi da kar velik teh ta malih zjutraj joče. eni se težko prilagajajo spremembam in rabijo kar nekaj časa da se navadijo (moj je že tak). so pa zdaj tri skupine združli v eno in vzgojiteljice je trenutno na dopustu, drug teden pa gre še pomočnica, tako da ga bojo imele čez vzgojiteljica in pomočnica iz ene druge skupine. nekak je vse zmešano čez poletje in verjetno tud tvojmu te spremembe niso všeč. verjetno bo na jesen spet bolje.

sama ga pustim včasih doma še v ponedeljek ( zato k mam običajno ponedeljke fraj, sobote pa delam) sicer pa nima izbire kot da gre.
pri nas imamo možnost da ga za en mesec izpišemo in tako bo avgusta z mano doma k grem na porodniški.


_____________________________

Če imaš možnost, jo imej čim več doma, sploh sedaj poleti. Naš je tudi jokal, ko je šel z 11 meseci v vrtec. Jokanje ni prenehalo. Jokal je, ko je šel v vrtec in ga je prevzela pomočnica, vzgojiteljici je šel brez problema. Jokal je, ko so se selili v drugo igralnico, ker je vedel, da bo zoper zadnji!!! ki bo šel iz vrtca! Še sedaj se mi trga srce, ko vidim ta prizor...sam v igralnici, s flaško v roki, stoli že na mizicah, vzgojiteljica v kotu po svoji torbici nekaj šarila, ...Veliko je bilo takih stvari in se mu je enostavno zamerlo.
Pa smo ga izpisali, je bil nekaj mesecev pri babici in dediju, potem smo se pa tako preselili v drugi kraj in v drug vrtec. Kjer spet nismo imeli največje sreče z vzgojiteljico, ampak vsaj jokal ni. Nekega veselja do vrtca ni bilo, ko pa je predlani dobil drugo vzgojiteljico, pa nikoli več ni rekel, da ne bi šel v vrtec.

Sicer vem, da ne moreš otroka povsod varovat, da bodo vedno ljudje, ki mu ne bodo po volji, ampak otrok tudi raste, lažje razume, se lažje prilagaja, ...

Če imaš možnost se zmenita, glede na to, da je že dovolj stara, da bo občasno doma. Probaj pa seveda na lep način sploh izvedeti, zakaj vrtca ne mara. Jaz sem v vrtu imela tudi enega fanta, ki me je rad pretepal, pa sem se ga bala.


_____________________________

tudi naš en čas ni ravno z veseljem hodil v vrtec. kot je mateyka rekla, pogovor marsikaj reši, razpre situacijo in ji da možnosti za nadaljne razvijanje. če ne v prvo, pa spet... ampak glavno je, da otroka ne zapiraš v svoj svet. naj se nauči, da so problemi, ki imajo vedno neko rešitev.

in pogovor z otrokom in z vzgojiteljico. da vidiš 2 zorna kota, kaj se pravzaprav dogaja, da tvojemu otroku vrtec (skupina) ne ustreza. seveda pogovor kot pogovor ne kot kakšno drezanje pa zahtevanje,...

skupaj poiščite razlog in rešitev.

Imamo enak problem. Naša je sicer zelo družabna deklica (doma ima veliko prijateljčkov, s katerimi se igra, je sproščena - pa jih pozna od letos marca, ko smo se na novo preselili), v vrtec pa hodi od marca lani (torej leto in pol) in vrtec dobesedno sovraži. Težave z jokom zjutraj že itak od prvega dne, če hodi v enem kosu vsaj 14 dni v vrtec, se nekak navadi, s tem, da pa vseeno, tam ne uživa. O vrtcu noče govorititi, edino v smislu, da noče tja. Po dalji odsotnosti se joče tudi cel dan in več dni zaporedoma. V vrtcu tudi ne govori, pri skupinski igri sodeluje, kako pa so prepuščeni sami sebi, pa se osami in joče. Si lahko misliš, kako se počutim, ko jo vsakdan peljem v pekel (vsaj zanjo)? Po mojem mnenju je to krivda vzgojiteljic. Ena je sicer pokazala skrb in interes, da smo se na sestanku dogovorili, kako naj bi jo vključila v igro, druga pa kot da je iz Lune. Njen edini kometar je, da je ona pač jokajoča deklica...Halo? Če bi bila tudi doma asocialna in se ne bi znala vključiti v skupino otrok, bi še ji morda verjela. Rešitve ne vidim, ker na žalost ni na nas (ki smo ji vrtec zmerom predstavoljali kot nekaj čudovitega, kjer se imajo otroci lepo, se igrajo, vzgojiteljice pa jih imajo rade), pač pa na vzgojiteljici, kako bo motivirala otroka.