Se opravičujem, ker pišem to tu, toda moram, res moram. Lahko prezrete ta post, obsodb ne rabim, ker mislim, da se dovolj sama obsojam. Nimam več razloga za živeti. Venda moram napisati to zgodbico. Ker me res duši, kakor sem jaz nekoga drugega,.....


GOODBYE MY ANGEL
Prišli so dnevi. Utrujena sem. Slabo mi je. Le kaj mi je. Ljubim svojega fanta. Obožujem ga. Ljubila sva se. Spomnim se, ko sva se strastno ljubila in bila eno, da sem si zaželela, da bi trajalo večno.

Upanje in strah. Le kaj mi je. Nekam čudno se obnašam. Hmmmm pomislim. Ojoj, strah, veselje, sreča, ljubezen, strah, vse to me je spreletelo. Kaj pa le, če sem,.... Kaj pa le??? SREČA, STRAH, LJUBEZEN, STRAH, VESELJE, STRAH, ŽALOST, STRAH. Ali sem noseča ali nisem se sprašujem? Kupiš mi test, jaz ga v strahu naredim. Tako si želim, da bi bila, kajti najina noč, najina ljubezen je obrodila sadove. Nato pa kot strela z jasnega, kaj pa če........ strah in žalost me prepolovita. Naredim test. Sekunde, ki jih čakam so dolge celo večnost. Tako si želim, ampak se bojim. Ne, bodi samo ena črtica, ne dve. Ena se je pokazala, upam, da sem, želim si, da sem, vendar trenutek resnice vse zbriše. NEEEEEEEEEE, ne sme priti še ena črtica. Ostani pri tej. Sekunde tečejo, jaz se bojim. Zaenkrat je še ni. Odleglo mi je, in preplavil strašanski občutek praznine. Zakaj ne?

Sekunde minevajo, strah se stopnjuje. Črtica prva je, druge ni. Sreča in žalost. Srečna sem ker te ni, in žalostna ker te ni. Le kdo bi me razmel. Pogledam še enkrat, vsa mešanih občutkov ko jo le vidim. Ni le črtica, si točno to, kar si želim. Veselje, strah, sreča, žalost, veselje, strah. Joj, le kaj zdaj. Nisem imela poguma, povedati tvojemu očetu. Vem kaj si, to kar si želim. Vendar so me preplavile misljoni misli. Kaj pa, če me bo sovražu? Kaj pa, če me bo zaradi tega pustu? Vem, da ne bo vesel, ko mu povem novico. Vsa mešanih občutkov primem telefon v roke. Kot bi prijela obsodbo tvojo. Pokličem osebo, ki ji najbolj zaupam. Povem novico. Razočaranje sledi. Obsodba, kako se je lahko tako zgodilo, da zdaj ni primeren čas za tebe. Da vem, kaj je najbolje narediti. Da te ne bo. Jaz na drugi strani pa jokam in jokam. Tako se te želim, a se bojim. Kako in kaj? Kje in zakaj? Želim si te iz celega srca. Imam pa strah. Nisem dovolj močna, da bi se jim uprla. Oprosti moj angelček.

Tvoj očka zve resnico. Strah in žalost. Ni več veselja med nama. Ne želi se te. Mene krivi. Meni pa srce poka po šivih. Imela bi te. Res bi te. Ker vem, da te ljubim, čeprav te še ni. Želim si te. Toda vest drugih me je premagala. Tudi jaz sem si delno želela, ker ni pravi čas. Res ni pravi čas. Toda vseeno, bi prebrdoili, karkoli že je. Prideva k doktorju, ta naju pregleda. Pove koliko si star/a, kako si velik/a. Napiše na list papirja tvojo smrtno obsodbo, ki sem jo jaz izrekla. Ne želim si imeti tega otroka. To je bilo dovolj. Srce pa mi poka po šivih. Grem ven, polna žalosti, solze mi tečejo po ličkih. Ubila bom angelčka, ki ni nič kriv. Moram, ker drugače ne morem živeti. Nisem dovolj močna, da se uprem vsem okoli mene. Grem na tvojo zadnjo pot. Dobim tabletko. Spijem jo. Dobim navodila, da se vrnem čez par dni.

Srce mi poka. Ubijam te. Tako se te želim. Tako se te želim. Solze tečejo mi. Srce mi poka, življenje ustavilo se je mi. Drugim ni nič mar. Le da opravila bi. Srce me boli. Slišim misli drugih. Obsodba, če obdržala bi te. Joj angelček moj. Tako rada te imam. Ne želim si te zgubiti. Vsi okoli mene so hladni. Kot da to ni nič takega. Seveda da za njih ni, ker te moram jaz ubiti.

Pridemo nazaj, v belo mrzlo sobo. Pregledajo me. Opa, vidim, da malo zrastel/la si. Srce mi poskoči. To je trenutek slabosti. Zakaj se le veselim, če na smrtno obsodbo sem te dala. Čutim te. Eno sva. Res sva eno. Teh par sekund sva bila povezana/ni. Rečeš mi, av mami to boli. To je tabletka, ki odpravila te bo. Še vedno si živ /a. Nebi smel bit. Čakam v mrzli sobi, da minejo mim. Moraš iti iz mene ven. Ne želim si te, si mislim. Srce pa me boli. Srce joka, imam krvave oči. Kri, kri, kri. Odhajaš ljubezen moja mala. Žal mi je. Zelo mi je žal. Pravijo, da te več ni. Toda jaz čutim te. Vem da si. Nevem kako, vendar vem da si. Pridem domov, vse hladno je okol. Nihče se ne zmeni. HALO, UBILA SEM. UBILA SEM ČLOVEKA. UBILA SEM SVOJO LJUBEZEN. UBILA SEM      S E B E. Nihče se ne zmeni za to. Lajf goes on pravijo. Jaz pa jokam. Delam se pogumno, toda v sebi umiram. Umiram, ker obsodila sem te na smrtno obsodbo.

Čutim te. Vem da čutim te. Čeprav krvavim. Grem na urgenco. Tebe videti ni. Ne več tako lepo, kot prej. Toda še vedno si. Nisi se prepustil/a usodi. Oklepaš se za zadnjo bilkico. Želim si te. Res močno želim. Toda zvem. GOSPA, TUDI ČE BI GA ŽELELI IMETI, GA NE MORETE. BI BILO PREVEČ OKVAR. kajjjjjjjjjjjjjjjjjj. se vprašam. vseeno se te želim. res se te želim. ti si tisto, kar človek čaka miljon dni. ti si moja sreča in ljubezen. angelček moj. žal mi je. žal mi je, ker sem ti storila toliko hudega. boli me. res me boli.

le zakaj nisem dovolj močna oseba. zakaj sem pustila, da drugi vplivajo na to. ljubim te, vedi angelček moj, ljubim te. solze mi tečejo, vriskala bi. tako me boli. ljubim te, edina moja sreča. rada te imam. oprosti mi. oprosti mi za dejanje, ki sem ga storila. dejanje, ki je tebe stalo življenja. in naposled odšel si, odšel si angelček moj. srce me boli, duša me boli, vsa razpadam, ker te ni. drugi  živijo dalje, v meni te ni. tako se te želim.

solze mi tečejo. jokam non stop. zakaj nisem močna. zakaj , zakaj. duša mi razpada. nimam smisla več. nikoli več ne bo isto. nikoli več. ti edini si moj angelček. ti si mi vse. oprosti mi, res oprosti mi. nisem vredna oseba življenja, le trpljenja.
GOODBYE MY LITTLE ANGEL, YOUR MUMMY LOVES YOU.


Žal mi je. Obžalujem vsako sekundo svojega odločanja. Nisem dovolj močna, res nisem. Se opravičujem temu postu, ampak mislim, da si moj angelček zasluži biti tu, čeprav mu je mama morilka.





_____________________________

Bodite v cvetju in mir z vami.

ne obsojaj se tako hudo! Kaj pa če mu kot mati samohranilka nebi mogla omogočiti, takšnega življenja kot bi si želel! Vsaka slaba stvar je za nekaj dobra!In kot ti je rekla gospa, da bi imel preveč okvar, po mojem ni hujšega, kot če živiš in si omejen! Imam svaka,ki je umsko čist ok, ne more pa hodit, sam jest, se umivat, iti na zrak, itd...ker se je pri porodu nekaj zakompliciralo in so ga čist polomli! Tako je tudi meni težko, ko pride njegov rojstni dan, človek ne ve kaj bi mu kupil, če stvari še v roke ne more prijeti, gleda avtomobile po tv in sanja, kako bi ga on rad fural, želi si punce itd.....

Ne sekiraj se, mogoče mu ni bilo usojeno, da preživi, pravijo, da bog k sebi vzame ljudi z razlogom, pravi da bi bili predobri za ta svet in jih ima za angele!

In še nekaj za dežjem vedno posije sonce, s tabo smo, pa čeprav samo v mislih in s srcem!
lp

Sem se komaj zadrzala da nebi jokala-sem na sihtu! Drgac pa, sm mela cist solzne oci, jih je par porajtal!
Jaz bi ga pa mela, pa ce tudi sama. Sama sva ostala, ko je bil star 5 mesecev-bi bilo bols, ce bi prej sla narazen. Ni lahko, ampak GRE...

Naslednjic pa poslusaj svoje srce!

Tudi meni tečejo solze ob tvoji zgodbi. BODI SEDAJ MOČNA IN POSKUŠAJ PREŽIVETI in naj ti ta huda izkušnja da moč reševati probleme in težave ki pridejo v življenju, s svojo glavo, s svojim srcem!!!

Ja, osebno bi mi bilo veliko tezje gledat otroka kako trpi...

tudi jaz sem  ob branju posta, tako čustveno si to napisala.
ne bom te obsojala, ti pa pošiljam velik

_____________________________

****************************************
najin sonček Matia je posijal 27.2.2007 ob 12:59

****************************************

za svoje odločitve odgovarjamo sami. In samo ti boš s tem živela celo življenje... ne tvoj partner, ne tvoji starši...ne obsojam te ker si to storila.   Naslednjič pa le razmišljaj trezno, s svojo glavo in ne podleži vplivu drugim. Strah lahko človeka ohromi ampak vedi da ima slednji moč le do tam od koder sledi neizbežno. Bodi močna.

_____________________________

Hvala angelom, ker so z mano zaplesali, in hudiču hvala, ker mi ni porezal kril.

za srečo moraš iztegniti roko

to da se tako počutiš samo pomeni da si oseba s čustvi in sigurno boš nekaj časa žalovala za otrokom samo ne se obsojat, tvoja odločitev je bila po mojem mnenju pravilna, bo pa ta izgubljeni otrok vedno s teboj

Samo jokam lahko s teboj... Bodi močna, svoj davek si že plačala. Naj ti bo v bodoče življenje milostno. Srečno!

_____________________________

..... Poljubi me nežno, ko drugi hitijo, povabi me v mesto, ko drugi že spijo.... Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi, ljubezen ni reka, ki teče po strugi.....
F. Lainšček

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Ob takih mailih ti marsikateri vsakdanji problem postane banalen, brezpomemben...Pravijo , da je vest najhujši sodnik...verjetno je res tako...Poskušaj si ne očitati...ne več...sedaj je pač kar je.....mogoče je tako moralo biti...kdo ve....Včasih smo pred takšno odločitvijo, ki ji nismo kos...upamo, da nas na tej brezupni poti čaka nekdo, ki nam bo pri tej odločitvi pomagal, nas usmeril, nam svetoval...morda prevzel nase del odgovornosti...ti si bila sama...Hudo mi je zate...ne zato, ker si pač to storila, temveč, ker si tako očitaš in si očitno na tleh....Ne vem kaj naj ti rečem...mogoče to, da bo bolje takrat, ko boš sama sebi odpustila, takrat ... ko boš spet opazila, da sije sonce ...da so nekje ljudje ki jim ni vseeno zate...da življenje teče naprej...

te razumem.
hudo, hudo in hudo!
ampak pocasi mine. verjemi! in ko bos imela otroke (zive, zdrave in vesele) , se bos spomnila samo vsake tolko (predviden RD in mu prizgala svecko v svojem srcku)

ne bos pozabila. nikoli. bos pa prebolela. in cez toliko in toliko let, si bos priznala, da je le pa mogoče bolje tako.

obcasno pa bo zabolelo. ampak se bos navadila  bolecino sprejemat z nasmeskom na ustih. (da mu je tam pa mogoce bolje) čeprav....



lahko pises na ZS. vem o cem govoris

ja... pa jokaj in izjoci zalost.


_____________________________

******************************************************
....v glavnem.....komaj čakam poletje!!!!!!

*****************************************************

Danes sem ponovno prebrala tvojo zgodbo grozno ti mora biti. Sama sem imela spontani splav in sem morala na abrazijo. Čeprav sem vedela da mojemu angelčku ne bije več srček sem se počutila kot da ga sama zapuščam ker dovolim da mi ga vzamejo. Tako sem poseg s katerim bi mi ga vzeli prestavljala, čeprav sem vedela da je umrl v meni in mu ni več pomoči.

o in kako dobro poznam te besede life goes on...žalost pa ti trga srce in dušo. Ne vem zakaj si podlegla pritiskom drugih in strahu v sebi in na koncu to niti ni več pomembno. Upam da boš v prihodnosti našla mir v svoji duši in sprejela misel, da imaš sedaj angelčka nad sabo ki te čuva.

Če želiš pogovor mi lahko pišeš na zs. Meni so punce tukaj na RR v času žalovanja zelo pomagale prebroditi najhujšo krizo. Hecno kako ti v težkih trenutkih bližnji ne stojijo ob strani...hmmm life goes on


_____________________________

Hvala angelom, ker so z mano zaplesali, in hudiču hvala, ker mi ni porezal kril.

za srečo moraš iztegniti roko

powerwoman tudi tukaj je ena žalostna zgodba:

http://www.ringaraja.net/forum/2_otrok/m_5263996/tm.htm




_____________________________

Assumption is mother of all fuc*k*ups.