Sprašujem izkušene oz. tiste, ki imajo kakršnokoli povezavo s plavalnimi učitelji - "psihologi". Z 20.mesečnim sinom se komaj letos prvič  navajamo na vodo in sicer v krajevnem kopališču v bazenih.  Otrok prej pač ni imel še izkušnje z vodo, razen doma v banji. Pa je v nizki  vodi, njemu nekaj čez kolen pri hoji spodrsnil in in se za moment potopil v vodo - seveda tudi z glavo. Ati ga je takoj dvignil, otrok je malo ponovil mama, mama, jokal ravno ni, nobeden od naju ni pokazal niti malo panike, kot da to ni nič. To se je isti dan zgodilo dvakrat. Jaz sem v bistvu paničar in sem bila jezna na atija, da se je to sploh zgodilo, a on pravi, da je to sestavni del in naj ne bom tako prestrašena. Drugi dan pa je otrok samo hodil okrog bazenov in ni upal v vodo. Ne vem, jaz mu na obrazu berem strah, ati tega ne vidi. jaz bi rada, da gre otrok z atijem v naročju tudi v veliki bazen. A kaj ko samo nekaj tipa okrog bazenov. Sprašujem:
1. Ali je lahko tak zdrs v vodo povzročil toliko strahu pri sinu, oziroma bi tudi  brez padca v  vodo otrok tipal okrog nje. Ne vem, koliko je strahu od tega padca?
2. Ali je normalno, da z 20.meseci še ne upa z atijem v veliko vodo, da bi ga držal v naročju.
Jaz vidim, da se boji. Kako to odpraviti. Ali se tak padec ne bi smel zgoditi?. Saj tudi drugi otroci včasih tako zelo škropijo z vodo.....

Jaz ga ne bi silila. Bo že sam pokazal voljo ko bo pripravljen za spust v vodo. Mogoče se je res malo prestrašiv, vendar ga bo to minilo. Kaj pa če mu naredite bazenček. Mogoče se bo v njem počutil bolj varno, saj je primerljivo manjši od velikih bazenov.

Ne bom ti veliko pomagala, povedala ti bom le svojo izkušnjo, ki je zelo podobna tvoji.
Ko je imel naš fantek 7 mesecev je šel kar rad v vodo (kolikor veselja pač pokaže tako majhen otrok) in tudi v čolničku je užival. Ko smo bili zadnjič v tistem poletju na morju ga je, ko je sedel v čolničku, zalil val mrzle vode. Začel je jokati in nismo ga več spravili v čoln. Niti ga nismo več silili. Naslednje leto ni hotel več v vodo, niti v čoln, na pedolino je šel a z veliko previdnostjo. Popoldne, ko je bila voda res topla je šel a več od ritke si ni upal in je hotel čimprej ven. Tudi z atijem ali mano v naročju ni hotel v vodo.
Pozimi smo bili tudi v bazenu a užival je le na stopničkah, v vodi do gležnjev.
Sedaj je star 30m in v nedeljo smo bili na morju. Cel teden je govoril o morju in na plaži je komaj dočakal, da smo šli v vodo. Toda, ko smo bili tik preden stopimo v vodo si je premislil. Ustrašil se je valov in ni hotel noter niti v naročju. Ali so ga zmotili valovi ali vseeno ne bi šel ne morem vedeti. Potem se je na plaži večkrat spomnil, da bi šel v vodo a se je vsakič znova premislil.
Midva ga nisva nič slilila, saj menim, da bi mu s tem ulivala le dodaten strah. Ne vem, če je za to kriv dogodek izpred dveh let ali bi se vseeno tako odzival. Kar je je, a jaz se s tem ne obremenjujem. Prepričana sem, da bo prej ali slej premagal strah pred vodo, če ga bova le na primeren način navajala nanjo.
Čimveč lepih poletnih dni ti želim in ne razmišljaj preveč!
D.

Daria 78, popolnoma te razumem. Verjetno je to v otroku ostalo. Tudi naš govori o kopanju in pravi, da se bo šel kopat, potem pa samo hodi okrog bazena in vse drugo ga tam zanima - igrišče... Jaz bi ti svetovala  plavalnega učitelja - psihologa, ki ima s tem res izkušnje, pa da ne bi čakali s tem še nekaj let.

Ma ne vem, če je to potrebno, veš! Mislim, da bo kasneje stvar predelal razumsko, ko bo starejši in bo sam spoznal radosti vode. Sem skoraj prepričana v to. Drugi mesec gremo na morje in konec meseca ti bom poročala kako je šlo in če se je kaj premaknilo na +, prav?
D.

Ma kdo pa pravi, da mora voda biti vsem všeč. Eni je pač ne maramo preveč. No, naša trinajst mesečna trenutno prav uživa v bazenu...bi kar sama.... :-)

Meni so v razvojni prepovedali,da bi ga dajala v vodo...torej nismo sli prvo leto na morje...zej pri dveh letih pa smo sli najprej v catez...tamal prvic v blizini tako velike vode...v oceh se mu je videl strah..a ko je videl,da sem sla jaz v vodo,je hotel za mano...voda je bila topla, res enkratna...dala sem mu gor slauf in rokavcke in smo sli...prvi dan je bil zelo zadrzan, potem pa po cele dneve samo v vodi...a ne v tisti za otroke, v tisti,kjer je plavala lahko se mami :)....je pa tudi mene skrbelo kako bo pri dveh letih in prvic...a kaksnega posebnega doktorata nisem delala....ce bi vidla,da mu ni ok, ga pac ne bi silila...pa naslednje leto...psiholog mi se na misel ne bi prisel....sej otroci imajo svoja obdobja, svoje strahove in to prerastejo...veliko je odvisno od nasega ravnanja in kako jim predstavimo zadevo...

Ojla,

mi smo glede vode reagirali malo drugače. Mislim, da obstaja razlika med "siljenjem" v vodo in tem, da ga v vodo spraviš.

Naš recimo od vedno obožuje kopanje v banji (star je 25 mesecev), vendar ko smo bili letos na morju sprva ni hotel notri. Jaz sem ga potem stisnila k sebi, pa sva šla skupaj notri, pa mu še vedno ni bilo ravno zabavno (ni sicer jokal, ampak se me je držal kot klop). Potem pa ga je oči kar lepo prijel in se začel z njim igrati in smejati (vrtel ga je, pa dvigoval ven in spuščal nazaj v vodo in podobno) in po pol minute se je tudi mali začel smejati. Taka procedura (da smo ga kar odnesli v vodo, kljub njegovim protestom) je trajala dva dni, potem pa ga nismo več spravili ven. Je dirkal v morje, čim smo prišli na plažo.

Ko smo bili zadnjič na bazenu se je metal notri z rokavčki, se tunkal in bil čisto navdušen (od samega začetka).

Tako, da se mi zdi zelo pomembno, da pravilno oceniš ali se otrok dejansko vode boji ali pa gre samo za nekaj novega, na kar se mora navaditi. Če gre za slednje, "cincanje" ni ravno prava rešitev, pa tudi čakanje, da bo šel v vodo sam ni.  Take so vsaj moje izkušnje.

Pozdravček,

Mašinka