Ne vem, če sem ravno povezana mama, a se trudim...
Hčerka je stara 16 mesecev. Z možem sva prvič naletela na nestrinjanje pri vzgoji. Rada bi izvedela še vaše mnenje.
Hči je zelo spretna. Plaziti je začela pri 6m, ob opori je hodila od 8m dalje, shodila pa je, čeprav smo vsi pričakovali, da bo prej, normalno pri enem letu. Je pa bila zato, ker je dolgo trenirala ob opori že kmalu zelo stabilna in ji razni robniki, večji kamni ipd. ne predstavljajo nobenih težav. Je tudi prava plezalka. Na dokaj visok tobogan po lestvi (ne po štengicah) spleza sama (seveda jo še lovim).
Tri dni nazaj sem na trip-trapu odstranila zaščitno ograjico in ji 1x pokazala kako naj zleze in se vsede. Takoj je osvojila in celo dopoldne trenirala (seveda sem jo pazila). Naslednji dan sem ji pokazala, kako naj zleze dol in tudi to je takoj zakapirala. Težava je v tem, da ko sedi na stolčku, pozabi, da ni ograjice in se tako zvira, da moram biti nujno zraven. Možu pa to niti najmanj ni všeč - da ji odstranim ograjico in ji omogočim plezanje. Češ, da lahko pade. In dejstvo je, da je pasti s triptrapa že dokaj velika višina, tu mu ne morem oporekati.
Včeraj pa je res padla. Ni bilo kaj hujšega. Ena buška na čelo. Situacija je bila prav komična, ko sem crkljala njo in jo tolažila, hkrati pa poskušala čimhitreje vstaviti ograjico, da mož ne bi posumil, da je padla s stola . Pa pride on v stanovanje, nič ne pogleda stola, samo reče: A je padla? A s stola?... Seveda mu nisem mogla lagat .
Jaz si celotno situacijo razlagam - ok je pač padla. Nič ni bilo hudega, dobila je lekcijo. Če ji ne bom omogočala in jo bom vedno jaz posedala v stol, kako naj se nauči? Saj je ne silim, le kadar se mi zdi, da je čas, ji pokažem. Mož pa pravi, da je še premajhna in, da zares ni dobro, da se tako pogosto udari v glavo (seveda, kadarkoli se udari, se v glavo...)

A naj mu bo... namestim ograjico nazaj.

A glej ga zlomka. Danes še preden sem se zavedla, ona zleze V stol! PREKO ograjice. (No, zavedla sem se moment prej in jo šla lovit, ampak z eno nogo je bila že čez ograjico). Popila je malo mleka nato pa vstala in počakala, da sem jo dala dol. In potem znova gor. In tako naprej še 4x, potem sem stol postavila na mizo, ker moram še kaj postorit in ne morem stalno čepet zraven nje in jo lovit.

Kakšno je vaše mnenje? Naj ji prepovedujem plezanje, naj ji onemogočam plezanje, ali naj se trudim in jo lovim? Ali je mogoče res še premajhna? Toda, če je premahjna, potem najbrž ne bi sama želela početi teh reči? In, če naj ji onemogočam, prepovedujem... kdaj naj potem rečem: no, zdaj pa le plezaj? Ne bo zato mogoče še bol nerodna?

Prosim, ne obsojajte me, da delam iz muhe slona. Mogoče res. Gre se zato, da sem v tem trenutku malo nesigurna vase, ker z možem nisva na istem bregu, kar se mi sicer pri vzgoji zdi silno pomembno in nama sicer tudi še kar uspeva.

Hvala za pomoč!

eh, točno tko je - je pač padla. še velikokrat bo, ja eni bi es najraj vidli, da bi otroka kar zvezali nekam, al pa skoz po rokah vlačli, da je nebi padu
drgač pa tole s striptrapom mamo mi isto prej smo meli antilopa, pol pa taprvi dan, ko sem triptrapa privlekla domov, ona hop in je notri. z ograjico nisem vedla a sem blesava al kaj, ko sem jo zagledala notri, ker sem bla skor ziher da sem jo dala na tla in ne v stol, pa ker je blo zjutri sem dopuščala možnost da sem jo pa le v stol dala. in jo dam ven in spleza nazaj notri. pa sem jo pač pustila, bila zraven da je natrenirala in me ne skrbi da bi padla. je pa res da ven pa ne zna splezat, ker tam ji je pa ograjica napoti, pa je niti ne vzpodbujam, ker ko je enkrat notri, mi čist paše da tam tudi ostane
jo pa tudi jaz vzpodbujam, da lazi vsepovsod, pa ji kažem kako, in tudi nonstop poslušam kak bo padla in ne vem kaj še vse. čez eno uho notri, čez drugo ven. sicer je res, da ne od partnerja, to je res sranje, če on teži.
sem pa čist živčna, ko je tamala na dvorišču in tašča nonstop tuli za njo - pazi da nauš padla, laj ko boš padla, ne to k boš padla, ne tist k boš padla pa sem že miljonkrat rekla ja bo pač padla, se bo pa pobrala tud, sam ne skapira nekak

in otrok more vedet tud to, da lohk pade, da se udari, da to boli, da pridobi mal straha, mal rešpekta, da se ne požene brezglavo iz vrha stopnic al pa iz kake škarfe in podobno. in če nikol ne pade, če se nikol ne udari, kak naj ve? lohk sledi katastrofa.
tak da po moje maš čist prav. z možem se pa pomeni malo.

To sem pa jaz vedno po kmečki logiki presodila. Mama, lahko skočim s škarpe? O.K., morda je malo visoka, ampak ubiti se ne more, torej lahko. Mama, lahko s te stopncie skočim? O.K., morda je malo visoka, ampak ubiti se ne more. Mama, lahko splezam na drog? O.K., ne bo panike, če padeš dol. Vedno po tem principu in je mali spreten ko veverica.

Nekaj pa mi ni jasno pri tvoji, praviš, da vedno, ko pade, s udari v glavo? kako pa to? Ponavadi otroci refleksno gor držijo, da ne butajo z njo ob tla. Če že pade, se ponavadi prestreže z rokami, no, ne rečem, kdaj pa kdaj, da se v glavo, ampak ti praviš, da se tvoja vedno v glavo butne? Potemtakem le ni tako zelo spretna, kot se ti zdi? In ja, če bi se moj butal v glavo pri vsakem padcu, bi verjetno tudi bolj premislila tisto, kar sem napisala v prvem odstavku.

Ne, ne Volga, ni tako hudo, kot sem mogoče napisala. Pri navadnih padcih (se npr. spodtakne) se ne udari v glavo. Ampak marsi kdaj pa - npr. v kopalnici, ko je bosa pritekla na mokra tla, pa jo je spodneslo (joj, takrat je tes grdo padla) se je odzadi v glavo udarla. Enkrat mi je s postelje padla je bla tudi buška... (joj, saj me bo še sram, k pišem o njenih padcih), buške na glavi so tudi od roba mize,vogalov ipd (čist po mamic, jst tud vse vogale oberem). Skratka pri bolj konkretnih padcih je buška. Tudi včeraj, ko je padla s stola je bila .
Včasih se mi zazdi, da je tako močno butnila z glavo, pa sploh ne reagira - nič joka. Zadnjič sva se šli "buc", pa je čisto nora! Kako to butne z glavo v moje čelo, da je še mene pošteno bolelo, ona se pa reži