Pozdravljene!!!!

Punce na danšnjem pregeldu sem zvedela strašno novico ki me je dobro potrla najini pikici več ne bije srček.
Jutri me moj dragi možek pelje v MB na abraziji.
Meni je tolk .

LP Mojca

_____________________________

Najin sonček Val, rojen 9 tednov prezgodaj v 31. tednu nosečnosti, velik 39cm in težak 1600g, z obsegom glavice 28,5cm.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

O Mojca tako mi je žal ,saj bo ne obupaj .

Kot sem že napisala zelo, zelo mi je hudo zate.

Kot sem že napisala,hudo mi je zate.

_____________________________

Celemu svetu si le ena oseba,eni osebi pa si ves svet...

Groza. Takšne novice ne privoščim nikomur. Poskusi biti močna in čim prej preboleti to strašno stvar. Ko bo spet posijal žarek, boš pa spet veselo spremljala kaj se s tabo dogaja.
Do takrat pa bodi močna. Žal mi je...

M.

_____________________________

Tia in Neli....moji mali zvezdici

Joj, drži se, pa poskušaj misliti naprej. Verjetno je bilo s pikico nekaj hudo narobe.

Lp.


_____________________________

Danes sem bila na nuhalni svetlini (bila bi naj v 12. tednu), kjer mi je G povedala, da tudi moji pikici ne bije več srček, plod naj bi odmrl že okrog 7. tedna. Moja žalost je neizmerna, pa toliko sem že prestala do sedaj, slabost, vse teste in preglede, utrujenost, pa tudi veliko srečo. Zdaj pa.... jočem! Jutri grem na abrazijo in zdaj ko prebiram vaše vrstice, me je še bolj strah, saj očitno to sploh ni tako mala stvar in okrevanje je daljše, kot sem si mislila. Zanima me, ali moram kaj nesti s sabo v bolnišnico jutri ali kakšen drugi napotek, ki bi mi prav prišel?



Ko sem že mislila, da sem srečno prestala skoraj tri polne mesece........

Draga Mojca ter MR,
zelo mi je hudo za vaju. Vem, kaj prestajata, saj sem tudi sama dala zal kar dosti hudega skozi. Pri prvi nosecnosti je tudi mojemu soncku v 4. mesecu prenehal biti srcek. Za tem sem rodila zdravega sincka, ki mi je vse na svetu. Pred 2. mesecoma pa mi je umrla hcerka. En teden pred rokom poroda je tudi njej prenehal biti srcek. Bolecina je velika, vendar gre kljub temu zivljenje naprej. Zal pa se vedno drzi pregovor, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Nasi angelcki so tam zgoraj in pazijo na nas. Bodita pogumni, za vse nas bo se posijalo sonce.
Vsem ostalim bodocim mamicam pa zelim eno krasno nosecnost brez tezav.
Lep pozdrav, Ana

Iskreno sožalje. 

Ana, zelo mi je hudo zate! Verjetno ti je težko govoriti o tem, ampak vseeno me zanima, ali je bil tvoj otročiček kaj bolan, ali kako se je lahko to zgodilo? A so ti zdravniki dali kakšno pojasnilo?
Jaz sem se malo ze potolažila, bolečina pa ostaja, šele jutri grem na čiščenje, hočem se samo vsega čim prej rešiti.

Mi je res hudo zate.
Jaz sem leto dni nazaj doživela isto. V devetem tednu ni bilo srčka slišat in sem morala na abrazijo. Smo jokali in žalovali. Potem pa to nekako prebrodli, preboleli verjetno ne bomo nikoli. Po abraziji ni treba dolgo čakat za poskus ponovne zanositve (meni so rekli tri cikluse) tako, da pogumno naprej in glejte na abrazijo kot na potrebno neprijetnost, ki vaju pripelje do nove pikice.
Mi sedaj spet cakamo ka bi prinesel naslednji teden a bo  al pa .
Drzim pesti, da boš močna.
Cao

Pozdravljene!

Že nekaj časa spremljam vaše pogovore, tudi prijavljena sem že nekaj časa na tem forumu, pišem pa šele sedaj, ker do sedaj nisem znala!!! Ampak res. Ja, tudi blond sem (verjetno ste se to vprašale). Nisem se za vsako prijavila in se nisem mogla vključit v pogovor.

Tudi moja zgodba je podobna vašim. Septembra sem bila na prvem čiščenju. Plod se je v osmem tednu prenehal razvijat, le da smo to ugotovili šele v 12 tednu. Mislim, da me je to najbolj potrlo, da sem nosila v sebi en mesec mrtev plod. Ker mi beta HCG ni dovolj padel, sem morala v oktobru še na eno čiščenje.

Ko sem mislila, da je slabega konec, menstruacije ni bilo od nikoder. Dokler me enega dneva niso zagrabile grozne bolečine. In sem mislila, da je to to. Ampak, šok za šokom, to je bil SS! Sploh nisem vedla, da sem noseča, pa sem že splavila. Po tem je že spet minilo dva meseca in spet čakam M, ki je še kar ni. SEdaj sem prenehala z jemanjem Dobrostrona  in upam, da sedaj pride. Sita sem vsega. Po eni strani me mika, da bi takoj, ko bi bilo primerno spet začela delat na bebici, po drugi strani se pa sprešujem, kaj slabega se še lahko zgodi!

Srečno vsem!

MR, hvala za sožalje, pa tudi vsem ostalim.
Ne vem, včasih se res zdi, da je težko govoriti o tem, čeprav se mi zdi, da ko nekomu poveš, je kar lažje.
Jutri bo dva meseca odkar sem izgubila mojo punčko.
Ko sem rodila, je bilo videti, da je z njo vse vredu. In ko sem jo prijela v roke, je bila tako lepa, da se mi je res zdelo, da ne more biti drugo kot angelček.
Čez mesec dni sem mogla nazaj v bolnico na razgovor, saj traja kar nekaj časa, da zberejo vse papirje od obdukcij, preiskav krvi itd. In tistih papirjev je bilo res ogromno.
In res, z njo ni bilo nič narobe. Je pa bila prirojena napaka posteljice, da se je v njej nabiral kalcij in ni bila zadostna, da bi zdržala do konca. Zaradi kalcija so se postopoma mašile žilice in ni več dobivala hrane. Rodila se je s težo 2600g, kar je bilo premalo (glede na to, da sem že rodila čez 3kg težkega fanta).
Najbolj grozno je, ko pomislim, da bi G mogla nekako videti, da moja punčka ne napreduje v teži. Kot kaže tega ni opazila. Tudi ne bom krivila nikogar, je že bila taka božja volja. Na žalost pa vseeno obstaja nek "če". Taka je ta zgodba. V porodnišnici so mi rekli, da bo pač v naslednji nosečnosti treba bolj pazljivo spremljat rast teže in v primeru, da ne bo kot je treba, bo potrebno sprožit porod v 7. ali 8. mesecu, ne glede na težo.
Upam, da vse to ne bo potrebno, niti ne morem razmišlajti, da bi imela še koga, čeprav sem si vedno želela 3 otroke. Pa bomo že videli, kaj bo prinesel čas.
Še enkrat želim vsem vso srečo,
tebi Surya pa: nikar ne razmišlaj negativno. Vse se bo uredilo tako, kot se mora. Samo optimistično glej naprej in se veseli vsega lepega, kar te še čaka. Sama vem, da ni lahko, je pa vredno poskusit.
Srečno vsem.
Ana

Punce!

Tudi sama imam za sabo zelo težko izkušnjo. V prvi nosečnosti sem v osmem mescu izgubila punčko.
Doma sem opazila rahli izcedek iz nožnice in takoj odšla h ginekologinji. ta me je pregledala in ugotovila da je vse ok. Iz preventive pa je rekla, da me bo poslala v bolnico na opazovanje. Ko sem prišla v MB porodnišnico sem cca, dve uri čakala na pregled. V tem času je moja punčka umrla. Takoj sem morala roditi (mrtvo punčko) saj bi lahko od močne krvavitev v maternici umrla. Prišlo je namreč do abrupcije placente.
Vem, da je splav zelo hud, ampak predstavljajte si osem mesec nositi otroka pod srčkom in nato roditi v porodni sobi, ko se vsi dojenčki jokajo ko pridejo na svet, ti pa veš da se tvoj ne bo ...
Skratka bilo je zelo zeloooooooo težko. Sedaj imam že skoraj dve leti starega sinčka in delamo že na drugem detetu, in priznam zelo zelo me jes pet strah vsega skupaj ...

Edino kar nam ostane je, da smo optimistične, saj tudi tako veliko pripomoremu k boljšemu rezultatu!

LP!

Sicer si ne znam predstavljati tvoje bolečine in žalosti, mi je pa vseeno zelo hudo zate.

_____________________________

Be the Peace and Harmony you desire...

Mineja in Ana!

Ko prebiram, kaj se je dogajalo vama, se mi moje težave zdijo tako nepomembne. Sožalje obema. Nekako pa bomo vse, ko se bo naslednjič izteklo vse v redu (kar se bo, ne!!!) znale to toliko bolj cenit.


Srečno!

Draga Mojca, vem kako je to. Meni se je to zgodilo leta 2002 (bla sem 28 tednov noseča) sm mislla da se mi bo utrgalo od žalosti . Vsi so me tolažili ampak dokler nisem sama tega sprejela, kot nekaj kar se je pač moglo zgodit (moja punčka bi imela zajčjo ustnico in volčje žrelo) in da je za mojo deklico bolše tko, me ni moglo nič potolažit. Seveda pa mi je ob strani stal tudi moj partner, ki mu je bilo ravno tako hudo. No potem sem mela še predlani en spontan splav (8 tednov) in ko sm že skoraj vrgla puško v koruzo in se vdala usodi, se nama je zgodil najin zdaj že 4 mesece in pol star sinko. Uglavnem hočem ti povedat, da ni vse tako črno kot se zdi, glej na to zadevo s svetle strani - vsaka stvar se mora zgodit zaradi enega razloga in je sigurno tudi za nekaj dobra, zato ne obupaj in probaj čimprej s tem zaživet (pozabila ne boš nikoli).
Lep pozdrav

Mojca hudo mi je za te , ampak ne obupaj tudi vama bo sonček posijal!

Drage punce!

Vsem in vsaki posenej iskrena hvala za tele besede.Samo jest mislim,da nisem na tem fortumu edina,ki se ji je to zgodilo niti ne pod mojim postom,so že izgubile otročke,...
Od te moje abrazije je že skoraj mesec in pol in moram vam vsem povedat,da sem se pač ne takoj vendar že sprijaznila in dvignila glavo gor takoj po enem tednu,ko se nama je tole kajti če še ne veste jaz hodim sedaj v MB kjer mi že doma tečejo priprave za IVF.Tkole,da marca kar epo pričenm z injekcijami in pač na aprila letos bom ponovno grela mogoče kar dve pikici naenkrat.Tkole,da je z mano že vse ok.Pozabiš pa takole ne nikoli,kot je ena pisala.

Obama ostalima puncama,ki sta se vključili v moj pst in prav takole tole doživeli kot jaz pa lahko samo rečem,da vem kaj preživljata,ker sem tudi sama in mi je iskreno žal.

LP Mojca

_____________________________

Najin sonček Val, rojen 9 tednov prezgodaj v 31. tednu nosečnosti, velik 39cm in težak 1600g, z obsegom glavice 28,5cm.

Moram še jaz nekaj pristaviti.
Danes sem spet po nekaj dneh prišla na temo Sponatani splav in ko sem prebrala tole tvojo temo, Mojca, sem kar zajokala.  Tako zelo mi je hudo za vse, ki se jim je to zgodilo... Vem, kako boli ta izguba. Moja pikica je odmrla v 10t, pa je bolečina tako velika, kako je šele drugim, ki... sploh ne morem razmišljat o tem.
Jutri bi morala na NS, pa sem se odjavila.  Zelo mi je hudo. Saj sem tudi jaz po enem tednu joka, besa in velike žalosti nekako šla naprej, ampak še ostaja žalost v meni.

Ena je napisala, da mora počakat 3 cikle, preden začneta spet delat na . Meni je G na kontroli rekla, da počakam samo na prvo M in lahko spet . Kaj pa ve mislite o tem? Je lahko kaj narobe?

Naja!


Ti kar lepo sproščeno in nato sploh ne misli,da bi bilo lahk kaj narobe.Mene sedaj v marcu čaka IVF in bom mogočle kar dve pikici grela aprila pod svojim srčkom in obljubila sem si,da če rata v prvo,da ne bom niti šla več gor na forum me je že takole malo strah,kaj pa če še vse to berem.

Tudi tebi veliko sreče.

LP Mojca

_____________________________

Najin sonček Val, rojen 9 tednov prezgodaj v 31. tednu nosečnosti, velik 39cm in težak 1600g, z obsegom glavice 28,5cm.

Mojca, želim vse naj naj in res upam, da boš grela kar dva  pod svojim srčkom. Sem pa tudi jaz že razmišljala, da bi za nekaj časa potem ko bom konec s , se poslovila od RR. Ker potem ko to berem skoz razmišljam, kaj pa če bo to narobe, pa to... Čeprav sem prav tako takrat, ko sem še bila  panično hodila na wc gledat, da nimam slučajno kakega izcedka kot druge punce, pa je pikica umrla, čeprav je bilo vse ok z mojim počutjem. Tako da to je narava in treba je biti čim bolj sproščen.

drži se in javi se še kaj.

Ana in Mineja

Občudujem vajin pogum, saj mislim, da sta dali čez eno najhujših izkušenj, ki jih lahko doživi ženska. Sama sem imela ss v 11t in čeprav je bilo hudo, ni niti blizu temu, kar se je zgodilo vama. Trenutno sem v 21t in trudim se razmišljati pozitivno. S svojim sončkom sem že izredno povezana, saj ga vsak dan čutim in počasi prepoznavam njegove reakcije. Če bi ga sedaj zgubila, bi bilo skoraj tako, kot če bi izgubila že rojenega otroka.

Želim vama vse lepo in naj se vama povrne, kar sta hudega preživeli!

Pa seveda sožalje tudi vsem ostalim, ki ste zgubile svoje pikice ter pogumno naprej.