Najbolj verjamem svojemu otroku in nato šele drugim, tole zadnja leta zelo pogosto slišim iz ust marsikatere matere, tudi danes je neka mati ostro   prekinila mojo pripoved s temi besedami. Vas sprašujem a ste pripravljeni zlasti pri neprijetnih dogodkih  vsaj poslušati še kakšno drugo verzijo zgodbe kot le otrokovo? Tudi jaz sem mama in to trem otrokom, se ne stinjam vselej z ravnanjem učiteljice, vendar poslušam zmeraj in nato šele povem svoje mnenje oziroma videnje dogodka. Iz mojih iskušenj bi rekla, da,če ni problematičen le otrok,ampak tudi starš, ustrežejo vsaki njegovi želji oziroma zahtevi, ga zagovarjajo, ne da bi sploh poznali zadevo, njihov nikoli nič kriv, vlijo krivdo na učitelje in ostale otroke, mu ne privzgojijo delovnih in učnih navad... tam se z vsakim letom problemi poglabljajo. Kadar pa gre za problematičnega otroka in so starši pripravljeni sodelovati pri razreševanju in ne lajajo predno sploh opišeš težavo, pa se sčasoma stvari začnejo premikati na bolje in se zmanšajo, če že ne izginejo.
Zelo bom vesela vaših mnenj.

_____________________________

Počni kar ti je volja, le poskrbi , da s svojimi dejanji ne prizadaneš drugih

Sem ena izmed tistih, ki hočemo slišat obe plati, ne samo otrokovo.
Res, da so naši sončki, samo tudi ti sončki se naučijo, kako nas vrteti okrog malega prsta...


_____________________________

Rea * 02.08.2008
Nia * 19.08.2011

Jaz moji vedno vse verjamem,vendar le tamlajsi

hello
mene so izkušnje pripeljale do tega da , poslušam vse možne plati in nato presodem kaj je res

Vedno poslušam obe plati. Hčera je znala že od malega vse obrnit v svojo korist. V osnovni šoli so se otroci vedno udeležili govorilnih ur in smo takoj vse razčistili saj niso mogli pred učiteljico zanikati. Mi je pa zadnjič ravno ena znanka povedala kako se je skoraj skregala v službi s sodelavcem o tem ali lahko vse verjameš najstniku ali ne. Je trdila, da njena hči ne laže in ji vedno pove resnico. On pa ji je rekel, da ne smeš najstniku vsega 100% verjeti, ker lahko hitro doživiš trd pristanek. Isto je on doživel pri svoji hčeri, ki so ji slepo zaupali in je bila vedno angelček v šoli in zelo pridna učenka. In je ona še vedno trdila, da njej hčera čisto vse pove in da si ful zaupata. Ko pa je prišla v šolo jo je pa skoraj kap, saj je imela njena hči same slabe ocene in ogromno neupravičenih ur. Se je to lepo nabralo saj, ni šla 2x na govorilne, ker ji je hči rekla da je v šoli vse OK.
Marcela tej mamici se bo njeno obnašanje maščevalo v srednji šoli. Tam ni več popuščanja in ponavadi tam starši doživijo trd pristanek na tla.

Tudi jaz poslušam obe dve plati zgodbe otrok ima svoj pogled na to posebej če je edinček kot moj vem, da si predstavlja, da so učiteljice ali vzgojiteljice samo za njega. Ga je pa enkrat en starejši fant udaril in smo naredili celo paniko v šoli ( kar cela familja) in je potem to izkoriščal - naenkrat so ga teple vse učiteljice, vsi otroci... drugače pa točno vem kdaj laže in kdaj ne pove cele zgodbe.

Moja se že zdaj pri 4 občasno zlaže, tako da jaz ne bi ravno tako trdila.

Najprej bom napisala, da mojemu prvošolčku kar "zaupam" in mi dosedaj še ni dal povoda, da mu ne bi. V navednicah sem napisala zaradi tega, ker vsake toliko časa njegove veleume preverim, povprašam v šoli, in on to ve. Pri vsakem dogodku sta dve plati in verjamem, da mali velikokrat dogodek doživijo iz popolnoma druge perspektive in ga tako tudi opišejo in se pri tem ne lažejo, le doživetje je drugačno kot pa bi dogodek opisala učiteljica. Seveda je nekaj odstotkov otrok, ki že pri teh zgodnjih letih obvladajo manipulacijo. Torej, pri nas se ve, da bom najprej poslušala njega in potem o tem povprašam še o šoli. Je pa tudi to res, da v šoli marsikdaj otrokovo resnico obrnejo proti njemu, češ a boste verjeli meni kot učitelju ali otroku, ki laže. Ja, to sem doživela v vrtcu, ko mi je vzg. rekla, da otroku itak ne morem in ne smem verjeti, ker vsi lažejo. In tisti trenutek, verjetno ne rabim poudarjat, je zgubila pri meni vso kredibilnost in ja, prej sem verjela svojemu otroku kot njej. V šoli tega sicer še nisem doživela in sva zaenkrat z učiteljico v dobri navezi. Se mi zdi, da ga je v tem kratkem času spoznala precej dobro, ve kašen je  in kako v določenem momentu odreagira in v skladu s tem tudi presodi kaj in kdaj je storil kaj narobe. In ja, ji popolnoma zaupam.

lp, mojca

Definitivno obe plati... Moj tastarejši škrat ima zelo bujno domišljijo....
Tako, da je vseeno potrebno preveriti... 

Imela sem primer z mojim otrokom ko je bil še v vrtcu ,ne spomnem se glih za kaj se je šlo v glavnem pa je bilo tako da sem jaz trdila da on ,moj laže .No in ker temu ni bilo konca sem šla do vzgojiteljice in je rekla da ni res da ne laže in da naj se kar navadim da je on (moj )v skupini eden tistih ki ne laže in je včasih še preveč pošten in da mu delam krivico ker mu ne verjamem .
No in sem potem kmalu spet naredila isto napako samo sem prej preverila in se je iskazalo da spet moj otrok ne laže in sem spet ga kmalu obtožla krivde .
Tako da sem se jaz kar navadla da njemu pač verjamem samo za vsak slučaj prej kot mu potrdim to zadevo parkrat pri drugih preverm ,ker sem res mu delala krivico ker sem mislila da mi laže . 

Naša tavečja bo junija stara 5let.Načeloma ji še kar verjamem ampak se mimogrede kaj zlaže, nebi rekla da gre glih za neko laž ampak si preprosto kaj izmisli.Če mi razlaga da se je nekaj zgodilo v vrtcu, pa se mi zdi skoraj nemogoče, ji vedno rečem da bom vprašala vzgojiteljico.Če reče naj je ne sprašujem potem zagotovo vem da se je zlagala.Se pa večkrat ko dobimo obisk kaj spričkajo in potem zvne krivdo na druge otroke, potem pa poslušam še drugo plat, ker vem da tudi moja hčerka ni ravno nedolžna, ko gre za prepire in podobno.

Pri našem sedeminpolletniku je enako. Mimogrede se zlaže, še večkrat se pa kar nekaj v tri krasne zmišljuje in napleta zgodbice, krivi so pa itak vedno drugi. Žal je tako ravnanje pripeljalo do tega, da mu ne verjamemo več na prvo žogo, kar seveda tudi ni prav, ker se je že zgodilo, da je povedal kaj po resnici, pa mu enostavno nismo verjeli. Čeprav  mu razlagamo, da si mora sam ustvariti naše zaupanje, žal ni haska.
Torej, jaz vedno preverim še drugo plat.

Marcela, to kar si napisala, jaz stalno govorim, oz. pišem. Tako da se seveda absolutno strinjam.

Kako pa odreagirate, če ugotovite, da se vam je otrok zlagal?