Pozdravljene,
ne vem a sem prišla po tolažbo, po vzpodbudno besedo ali po kaj, pa vendar, moram to deliti z vami...
Imam najboljšo prijateljico že od osnovne šole. So bili vzponi in padci, vendar takega pa še ne...
Noseča sem dobra dva meseca, omenjena prijateljica to ve in je izmed vseh prva izvedela. Sicer po naključju, pa vendar. Že takrat nad to novico ni bila pretirano navdušena, vendar se je veselila z mano- češ, saj sva le prijateljici!
Potem pa se je vse skupaj le še stopnjevalo. Jaz sem se preselila (le 3km starn) in s tem pridejo tudi nove obveznosti.. od nje pa ne duha ne sluha. Servirala mi je, da nimam dovolj časa zanjo (govorimo o roku 3h tednov), pa vseeno sva se dobivali skoraj vsako dopoldne na kavi, da me posluša, da ne vem kaj naj skuham in na vse zadnje, da jo ne zanima kako bom jaz menjala plenice med tem ko se njej žura in nori...

Sedaj, ko sem še enkrat prebrala kaj sem napisala, mi je vse jasno. Ji pač ni več do druženja in do tega, da bi stvari še vedno delili skupaj.
Pa vendar me boli- kako lahko tako "zavrača" MOJEGA bodočega otročka, kako lahko "obsoja" življenje, ki sem si ga izbrala in hkrati poleg vsega pričakuje, da bom jaz podpirala njo na njeni poti?
Res se življenje spreminaja, pota ločujejo, pa vseeno- če bi bili pravi prijateljici, bi kljub vsemu še našli skupen jezik, ali pač?!

Moja zgodba je podobna tvoji,samo da sm se jaz preselila na drug kones slo.Bili sva prijateljici 10 let,vse sva si zaupali,tičali skupaj,šli na morje....ko pa sem se preselila in dobila otročka,pa sm dobila od nje le čestitko..upala sem,da bo prišla na obisk,sej urco pa pol vožnje v eno smer tud ni tko hudo-če sam pomislim,da smo prej šle iz krškega v portorož na kavo ,zdej ji je pa težko pridet na gorenjsko...Se mi zdi,da sm šele takrat spoznala,da to pa res ni prava prijateljica.Sem bila pa najbolj presenečena,ko sta prišla k meni na obisk bivša sodelavka in moj prijatelj-ki ju res nisem pričakovala,ampak sta me lepo presenetila.Tudi pred 14 dnevi sta prišla k nam na moj rojstni dan,pa čeprav samo za dve urci ...to so zame pravi prijatelji.
Ne sekiraj se,raje uživaj ob tvojemu otročičku,ki raste v tebi

Vajine prioritete so se pač spremenile. Tvoje se sedaj vrtijo okoli dojenčka, nosečnosti, njene pa so iste kot prej. To je čisto normalno. 

Uf, poznam takšne zgodbice, tudi sama sem šla čez podobno..Ni lepo, ni fajn, na začetku boli, se sekiraš, kaj si narobe naredila, da ni več tako kot je bilo ipd. Ampak..če se je to zgodilo, potem pač ni bila taprava prijateljica, te ostanejo..in verjemi, da bo jo nadomestila druga, ki bo vredna tega naziva

Če bi bila res tvoja prava prijateljica bi se veselila s teboj - ne glede na to, da ima ona drugačen način življenja. Bi bila pač tvoja prijateljica še naprej, je pa res, da bi obe prilagodili način pogovorov: ker njo ne bi toliko zanimali pogovori o menjavanjih plenic, vnetih ritkah, izpuščajčkih, mleku itd.... tebe pa ne več toliko pogovori o žurkah, tračih itd.... Bi se obe pač nekako prilagodili, če bi bilo pravo prijateljstvo seveda.

Ker pa temu ni tako, je očitno, da je nekaj narobe. Mogoče tudi to, da pa ti mogoče malo zavida? Mogoče si v sebi vse to želi tudi ona, pa se na tak način brani oz. z jezo navzven in nesposobnostjo prave komunikacije dokazuje samo to, da je nekoliko nesrečna v svojem življenju?

poznano:jaz bom pri 26tih rodila 2. ,sem se poročila in živim v lastnem stanovanju...kolegica še vedno živi v svoji otroški sobi,misli le na žur in pijančevanje
tko pač je...spoznala sem druge punce,prav tako mamice,in dobila drug krog prijateljev

tudi sama imam tako izkušnjo, sem imela res, dobro prijateljico, sva bili neločljivi, še najina fanta sta bila prijatelja, povsod smo hodili skupaj, ko pa sem se preselila k njemu, in čez dobro leto zanosila, je prišla še 1x v 5 mesecu nosečnosti na obisk, prinesla igračo za otroka, pa še parkrat sva se slišale po telefonu, na zadne za novo leto 2010, od takrat dalje ne dviguje telefona, in tudi jaz je ne kličem več.

Sem mnenja, da pa ta tvoja prijateljica malo zavida tebi tvojo nosečnost, in si po eni strani tudi sama želi tega, ker pač twega nima se raje oddaluje, ker nje pač na zanima, kako se ti počutiš, zdaj, ko si noseča, kaj te boli, ali ti je slabo, ona živi, svoje brezkrbno življenje.

Ne sekiraj se, saj v življenju prijatelji pridejo, in grejo, tako to je.
Pa lepo nosečnost, in zdravega otroka! Mi pričakujemo čez dobra 2 meseca 3 otroka, in prav uživam v vlogi mame.

_____________________________

TJAŠA 11.8.1998 3050gr,52cm
MARKO LUKAS 6.9.2009, 3830gr, 51cm
MAJA LUCIJA 9.2.2011, 3800gr, 52cm

nisem brala vseh komentarjev, ampak bi rekla samo to - ti si se zmotila, ko si mislila, da je ona tvoja prijateljica. pravi prijatelj ne odreagira tako.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Očitno se dogaja to vsem. Pa meni se je tudi. Ko sem rodila, me je do takrat "najboljša" prijateljica prišla obiskat šele po dveh mesecih in še potem čez eno leto. Pa še to se je ustavila mimo grede za 15 minut in se ji je mudilo naprej  mah, brezveze.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

čudi me da imate take prijateljice. jaz imam dve iz otroštva, ki sta še samski, jaz pa z dvema otročkoma. nobenega problema ni bilo, da sem zanosila, obe sta se veselili z mano, poročala sem jima, kaj se dogaja, sicer eni bolj ker živi blizu, drugi manj ker je odšla v glavno mesto a še vedno kontaktiramo, s to ki živi v bližini se slišimo skoraj vsak dan, se pa zgodi, da tudi po 14 dni ne, ampak to ne štejem v slabo, ker tako kot jaz nimam časa, ga tudi ona nima, videvamo se bolj malo a si vsake toliko vzamem čas in grem na kavo, pijačko.. pa vidimo se na rojstnih dnevih, zvečer na kakšni pivi..obiski se omejijo na domače okolje, nič več zunaj..

življenje teče dalje in hvala bogu da jih imam..

_____________________________

polona 5.4.2007, 55 cm 3900 g
vili 19.10.2008, 57 cm, 3910 g

bila bi neustavljiva, če bi lahko začela....

Meni se je tudi zgodilo podobno z nekdanjo bivšo prijateljico.
Odkar sem rodila prvega otroka je šlo samo navzdol.
Saj se videvava, v sklopu širše družbe prijateljic, ampak to je zelo daleč od tega kar sva imele prej. Pa me še vedno boli. Ona je še vedno samska, nima otrok, moj starejši sin je že skoraj 6 let star.
Ne razumem zakaj, ampak tako je.
Sem pa z materinstvom pridobila novi krog prijateljic, ampak samo za eno lahko rečem, da je prijateljica v pravem pomenu besede.

Meni se je zgodilo isto, ostala sm še doma v bolniški, ležat sm mogla, umirala sm od dolgčasa, ampak nism bla več zanimiva, ker nismo šle več skupaj vn.
Mislim pa da se potem ko tudi one postanejo mamice, ponovno lahko vzpostavijo stiki, ker tud one več ne žurajo, pa skupaj začnete vozičkat...

Men se je pa ravno kontra zgodilo ... v gimnaziji sem imela eno sošolko s katero sva sicer bili prijateljici, samo nisva pa nevemkako skup viseli, potem ko sva obe hodili na faks ... tako da sem ji tut za nosečnost v bistvu povedal šele v 4. mesecu enkrat čist tko mim grede ... no pa je bila čist frapirana od sreče in od takrat naprej imava sigurno 1x na mesec babji večer in če to ni čvek pri men na kavču, greva pa v kino al na kako večerjo ... no pa sicer fanta ima, samo otrok pa še nima ... no in jaz sem glede tega razpleta presrečna ...

Je imela pa moja mami tako izkušnjo, da je imela ful dobro prijateljico, ki pa ni mogla imet otrok... no in sta imeli čist ok odnose po tem ko je mami z mano zanosila  ... po tem, ko je zanosila z mojim bratom so se odnosi rahlo ohladili, ko pa je zanosila z mojo sestro, je pa prijateljica povsem pretrgala stike in se od takrat še nista slišali, pa bo sedaj tega 19 let.

po prebranem ugotavljam da sm primerek dobre prijatelce 
ko mi je moja najboljša prijatelca povedala da je noseča sm bla čist navdušena, ker sem vedla kako si želi ustvariti družino. do takrat nisem imela še nobenega bližnjega z otročičkom, zato nisem imela blage veze kako nosečnost poteka, kako se plod rezvija, kake preglede ima... in ker sem želela da še naprej ostaneve na "isti valovni dolžini" sem začela brskat po spletu in se vsaj malo seznananjati skozi kaj gre. in mi je blo super, ker sve se lahk pogovarjale o nuhalni svetlini, morfologiji... pa še jst sm ogromno zvedla, kar mi bo, ko se bom odločla za otročička, koristilo. ko je rodila sm pa kot tetka ponosno hodila 2 metra nad tlemi
zdaj sve narazen okrog 100 km, in se posledično vidve manj, ampak si pa redno izmenjujeve novičke in rada spremljam kako se njen čmrlj razvija. in to, da ima čisto drugačno življenje kot sva ga imele prej in kot ga imam sama še zdaj, si štejem v prednost, saj si prek nje širim obzorja tudi na področja, v katerih trnutno nisem.

Pravi prijatelji so tisti, ki tudi če jih ne vidimo, vemo da so.... Takšnega imam sam samo enega, oba eden za drugega veva, da če bo treba prideva na konec sveta. Lahko se pa tud po mesec dni ne slišiva.

Živjo punce,

jooooooj kako ste mi pomagale. Včeraj cel dan nisem uspela prit do raučunalnika, sem pa ves čas mislila na vas
Sem prebrala vse, kar ste napisale, in imate vse tako prekleto prav!
Le da ste mi mogle napisat in jaz prebrat, da sedaj veliko bolj dojemam. Da vem zakaj je tako...
Ima sigurno tudi njena zgodba svojo plat, pa vendar, kar mi je povedala, so le izseki, pa še to po sms-u. BRUH!
Je pa še prej- sicer med vrsticami priznala, da njej ne gre vse tako po planih kot meni (jaz imam fanta, s katerim se odlično razumeva, novo stanovanje, noseča sem), ona pa ima sicer fanta, na katerega je samo navezana, živi doma itd...
Samo še zmeraj pa ne bom razumela- saj se je za tako življenje odločila- kaj ji torej ne gre po planih..? Oh, mislim, da je škoda živcev
Aja pa še to- najbolj ji ne gre v račun, da sem stara 22 let, imam končan fax, redno službo v kateri uživam in novo stanovanje za katerega sem garala, ampak je - moje
Punce še enkrat hvala za vse spodbudne besede! Zakon ste!

no, samo da se boljše počutiš. in kaj pa veš, mogoče bo tako, da ko si ona "uredi" življenje, lahko ponovno navežeta stike. možno je, verjemi.
lepo nosečnost in še naprej veliko razumevanja s fantom. to je največ, saj to je tvoje življenje, prijatelji pa so le oz so še dodatna smetana na tortici.