Zanima me - žensko firbčno -  ali pri svojih otrocih prakticirate nagrajevanje za "posebne dosežke". Pa ne zdaj tega izraza narobe razumeti  
Za najinega 5-letnika sva že pred časom uvedla "zvezdice", ki jih zbira z določenim namenom. Včasih za vožnje z mini jetom, včasih za kakšno igračko, posebno majčko itd. Dogovorimo se, koliko zvezdic mora zbrati. Dobi jih, ko opravi kakšno delo, za katero se sam javi (posesa sobo, odnese smeti, pobere perilo, pomaga v kuhinji,...), ko se kje posebej izkaže z lepim vedenjem in podobno. Kot primer: prejšnji petek je prosil, če lahko gre k babici, ki jo boli zob, da ji bo posesal stanovanje.
Seveda zadeva deluje tudi v negativno smer. Če ga posebej pokrona, zvezdico brišemo.

Jaz tega še ne prakticiram ( jutri bo star 2 leti) , se mi pa zdi lep način vzgoje. Vendar, da se res cel dan ne vrti samo okoli zvezdic, pa je ok.

A da se je sam javil, da bo sesal? Priiiiiiden!!! Daj mu še eno zvezdico v mojem imenu.

_____________________________

To je pa res dobra ideja! V bistvu sam zbira za nekaj. Se trudi

Drugače moja je stara šele 10m, ampak sem morala pohvaliti tvojega dečka in fajn idejo!

Jaz sem tudi že razmišljala v tej smeri, še posebno, ko sem zadnjič gledala na TV oddajo Varuška, na pomoč. Tam so imeli tudi podobno idejo (s frnikolami v posodo). Kdaj ste pa vi začeli s tem nagrajevanjem? Naš je star 2,5, pa se mi zdi še malenkost zgodaj...morda pa tudi ne. Se pa def strnijam tudi z odvzemanjem, brisanjem nagrade v primeru kršitev.



Se pritružujem čestitkam za pridnost! Priden fantek!!! Res!!!

Smo prakticirali- (dokler si nista sama "na črno" risala zvezdic

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

Za domača opravila ne nagrajujem (ne z dobrinami in ne z denarjem), ker mene tud nihče za ta opravila ne plačuje/nagrajuje. To pač spada k družini in pika. Naš mulc odnese smeti (to počne že enih 5.let), pospravi posodo iz pomivalca (zadnji 2.leti) in po potrebi posesa. Ter seveda pospravi svojo sobo.

Plačam oz. nagradim pa ga, če mi v službi kaj pomaga (npr. kaj sfotokopira, spne, preluknja... kakšno kavo skuha ).

Upam, da si razumela kaj sem hotela povedat.

Začela sva tam nekje okoli 3. rojstnega dneva.
Tudi jaz sem pred časom gledala eno oddajo iz serije Varuška, ko so imeli za ta namen frnikule oziroma nekaj podobnega. Samo da so jih tam delili vsak večer in so otroci morali oceniti, ali si jo za tisti dan zaslužijo ali ne.
Najin maxi pa je ne dobi vsak dan, zato rečeva, da so za posebne dosežke. Zdi se mi, da je za 5-letnika že en tak dosežek, če se spomni, da bi bilo dobro pomagati babici, če jo boli zob. Ali pa, če reče, da bo šel sam po kruh, da ne bova minija z vozičkom med policami v trgovini tlačila. Tudi zato, ker je pripravil eno vrečko igrač, s katerimi se ne igra več, za otroke, ki jih nimajo, sem ga nagradila z zvezdico.
Se pa strinjam z Janinim razmišljanjem glede rednih domačih opravil. Tudi me zato nismo posebej nagrajene. Je za upoštevat!

Se podpišem pod to.  "Dosežek", ki smo ga do zdaj edinega nagradili, pa še to brez poprejšnjih obljub je bil, ko so  ga na PK v enem dnevu 12 x prešpikali za različne preiskave, pa takrat 3 letnik niti pisnil ni in je skozi celotno 6 urno proceduro, ki je že meni pošteno najedla potrpljenje, res zgledno sodeloval, brez pikice tečnobe ali joka. TAkrat je dobil tako oboževanega vlakca Tomažka na vzmet.

Imate pa ornk marketing .

Nisem za nagrajevanje.

Ker je še premlada.
Ker je skupno gospodinjstvo od vseh.
Ker ne želim, da delo v osnovi povezuje z denarjem.

Ker je Mičica pravi mali deloholik. Sesa, obeša perilo, meče smeti v smeti, pospravlja obleke v omaro (po svojih močeh). Otroku je v veselje, ker je meni v veselje in tako naj tudi ostane. Upam, da se jo bo držalo do konca pubertete .

Nagradim, kadar si to res zaslužijo. Ne nagrajujem kar vsepovprek, to mi je brez smisla.

Zvezdice so meni osebno totalno brez smisla. Zakaj bi se človek boril za zvezdice pri 12. letih? Otrok pri 12. ali 10. letih rabi neke druge vrste motivacijo. In ja, seveda je v tem smislu nagrajevanje ok zadeva, saj smo tudi sami nagrajeni, če dobro delamo, ali s pospravljenim stanovanjem, ali z denarjem, ali z dobrim počutjem, ali pa s čim drugim. Moji otroci npr. ne smejo nikoli brez vprašanja na pc in njim je nagrada, če lahko gredo. Moji otroci morajo zlagati posodo v stroj in njim je nagrada, če jim je ni treba, moji otroci morajo nositi plastiko in steklo v primerne smeti in njim je nagrada, če to storim jaz. Moji otroci si sami pripravijo večerjo (ta večji) in njim je nagrada, če jim jo pripravim jaz.... Tako da...nagrada je zelo subjektivna stvar. Aja, moji otroci dobijo bolj malo žepnine, dobijo pa lahko tudi ekstra denar, za reči, ki se meni zdijo več, kot je neko normalno povprečje potrebnega storjenega dela v družini. Znesek je fiksen, ne preveč visok, vendar smiseln za delo, ki ga opravita. Zvezdice? Ne, meni niso smiselne ne doma, ne v šoli. V šoli deluje isti sistem, kot doma, zanesljivo in dobro. Od otrok je treba zahtevati določene reči, vendar biti pošten in jim omogočiti tudi vse dobrobiti, ki pritičejo zraven k lepemu vedenju, ali če je le to res ekstra ok, tudi dodatno nagrajevanje za dodatne reči (in seveda obratno, neomogočenje prijetnih reči, kadar otroci ignorirajo obvezne).

Za mojo Zaliko (3 leta in tricetrt) so nalepke nagrada. V sobi ima na steni koledar, in kadar naredi kaj posebnega (naprimer, se polula ani pokaka v stranisce...) ji damo eno majhno nalepkoco, ki jo ona potem nalepi na koledar v ustrezni prostorcek.

Za kaznovanje pa imamo dve metodi:
- sedenje v kotu - 3 minute, ker je stara 3 leta. Ko bo dopolnila 4, bomo pa 4 minute. Medtem ko sedi v kotu jo povsem ignoriramo, razen ce zleze ven - v tem primeru jo damo nazaj in cas spet zacne teci od zacetka.
- odvzemanje privilegijev - v glavnem to pomeni vecerno risanko in branje pred spanjem.
Enkrat sva bili v trgovini in sem ji nameravala kupiti valjar za plastelin. Potem je tezila za eno drogo rec, pa sem ji rekla, danes ti bom kupila valjar, tisto pa mogoce drugic. Nakar je izbruhnila in zacela vrescati.
Pri vrescanju sem pa neizprosna. Ce sem prej rekla "NE", me vrescanje ne bo prisililo v "JA", pa ce me cel svet gleda. Dobro vem, da ce enkrat popustim, potem bo vsakic naslednjic hujse...
No, torej ji recem da vrescanje ne pomaga. Potem je pa zagrabila valjar iz nakupovalnega vozicka in me udarila.
"To pa ne!" sem rekla, "v nasi hisi se ne pretepamo." in sem ji izpulila valjar iz rok. Valjar sem postavila na polico in rekla: "Ker si me udarila z valjarjem, ti ga ne bom kupila."

OK - Kako pa naj triletnica ve, koliko je 3 minute? Sploh, kaj pomeni 3 in kaj pomeni minute? Mislim, v praksi... no ja, ti ji lahko rečeš, naj sedi tri minute tam, ampak, hudirja, če se pa njej lahko čez minuto zazdi, da je že celo večnost tam in da je ta večnost gotovo vsaj tri minute...
In kako bo drugo leto vedela, da je kazen 4 in da je to več kot lani?
In kako razume, da če zleze ven, da začne čas teči od začetka? Ker če čas teče od začetka, potem bi lahko potemtakem ( če potencialno večkrat zleze ven), tudi po več ur sedela v kotu, da bi potem lahko rekli, da ste striktni in dosledni pri izvajanju kazni..

To s časom najbrž razumete samo odrasli. Pa vseeno - se ti da vsakič gledati na uro tri minute? In po minuti in pol, ko zleze ven, pogledati na uro in če je ravno 17 sekund čez določeno uro, potem prišteti tri minute in vedeti, kdaj bo spet potekel čas novih treh minut? Ali imate štoparico?

Sori, Pika , men je ta mal lovska.




_____________________________

Vsako noč nekdo misli name, preden zaspi:)

Barbs,

Ja, imam stoparico. Takole: http://www.dpmega.com.hk/photo/KitchenTimerE009.JPG
ali pa: http://www.cooking.com/images/products/shprodde/101250.jpg

Stoparico zelo veliko uprabljamo:
- Cez 5 minut bomo sli, hitro pojdi se malo na tobogan
- Poskusi pospraviti 3 igrace v eni minuti
...

Kako ve da bo naslednje let 4 minute? Zato, ker je zdaj vse tri:
- tri risanke po vecerji
- tri minutno sedenje v kotu
- trije kovanci zepnine vsako nedeljo
...

In kako razume, da če zleze ven, da začne čas teči od začetka? Ker smo ji to razlozili. Ce zleze ven, jo dam nazaj, potem pa vzamem uro, jo resetiram in natikpam 3 minute - ona vse to vidi - in potem ji recem da zdaj bo pa sla ura spet od zacetka.

Ja, potencialno bi lahko sedela vec ur v kotu. Ampak se nikoli ni sla ven vec kot trikrat. In to zelo poredko. Ponavadi sploh ne poskusa zlezti ven, ampak se dramaticno vrze na tla in joka (kot kaksna profesionalna objokovalka).

Zakaj pa potem čez pet minut greste s tobogana, če je vse na tri?

In zelo si ne fer, ker ji naročiš, naj pospravi tri igrače v ENI minuti... v treh bi morala!
Si predstavljaš, kako se bo zavlekel npr. četrtkov večer čez 7 let?Deset risank

Drugače pa je z žepnino ... pri petnajstih - mislim, da bo katastrofa




p.s.
Pa še eno tehnično vprašanje : če se vam mudi od doma in si reva ravno takrat prisluži kazen z neprimernim obnašanjem in trmarjenjem -  zamudiš v službo ali nisi dosledna pri kaznovanju?

Štoparco imate pa lepo. Ampak mi je vseeno ne bomo kupili.




_____________________________

Vsako noč nekdo misli name, preden zaspi:)

Zakaj pa potem čez pet minut greste s tobogana, če je vse na tri? -- Haha! Pri igriscu ji dam 5 minut in potem eno minuto. Je bolj preprosto na uri, ker na igriscu nimam s sabo stoparice. No, to je ena od konstant vesolja, ki se ne spreminja z njeno starostjo. :)

Si predstavljaš, kako se bo zavlekel npr. četrtkov večer čez 7 let?Deset risank -- Ja, vem. Scasoma bom morala nekaj se spomnit. Ta tradicija se je zacela, ko je bila stara dve leti, in bi rada gledala risanke v nedogled, jaz pa sme ji rekla, "samo dve risanki, ker si dve leti stara." In ko je potem upihnila 3 svecke na torti in smo ploskali in sem ji rekla, "Tako zdaj si pa 3 leta stara", je bil njen prvi komentar: "zdaj bom pa lahko 3 risanke gledala!"

Drugače pa je z žepnino ... pri petnajstih - mislim, da bo katastrofa -- Zakaj? 15 kovancev?

Pa še eno tehnično vprašanje : če se vam mudi od doma in si reva ravno takrat prisluži kazen z neprimernim obnašanjem in trmarjenjem -  zamudiš v službo ali nisi dosledna pri kaznovanju? -- uh, kdo pa je 100% dosleden? Biti nedosleden je clovesko. :)   Sicer pa sedenje v kotu uporabljamo cimbolj poredko.

Štoparco imate pa lepo. Ampak mi je vseeno ne bomo kupili.  -- zdaj imam pa jaz vprasanje zate. Kako ves, kdaj so makaroni kuhani brez stoparice. Ali pa mehko/trdo kuhano jace. Ali neka hrana, ki jo je pac treba kuhati en dolocen kratek cas?

Na to pa jst vem odgovor :

Pašta je kuhana takrat ko je kuhana. Jst to vidim na uč . Isto je z jajci. Jst to vidim. Nikoli ne štopam.

Aja pa otrok tud nimam.

Glede žepnine - mislila sem, da bo petnajst kovancev vsako nedeljo za najstnico absolutno in preverjeno premalo

Kdaj so makaroni kuhani brez štoparice?  Ponavadi probam kak sveder ven zbezat in si ga dat pod zob. Al pa kak špaget poslurpat pa mal pogrickat in potem rečem ...aha...še čisto malo, pa bo.
Pri jajcih zna bit to zelo neprimerna metoda, priznam.... Če bi kdo od naše številčne družine izrecno rad mehko kuhano jajce in se mi pomotoma preveč "strdi", rečem : če ti paše pojej, če ne pa... bog pomagaj, pozabla sem ga ven vzet   Ampak, to se ne more zgodit, ker nihče ne je mehko kuhanih jajc.


Ok, mal heca, mal sem pa tut šokirana, priznam.... glede te štoparice. Ker si ne predstavljam, da bi me (poleg vsega, kar me okupira) obremenjevala in terorizirala še štoparica.

_____________________________

Vsako noč nekdo misli name, preden zaspi:)

Tudi jaz. Sem čisto prelena za take vrste šolo .
Še ure ne nosim...in imam večinoma dovolj časa

Pika, tvoja štoparca me je spomnila na strica Ferdinanda, gospoda feldmaršala. Ta je tud svoje otroke štopal in zjutraj so v ravni vrsti stali pred njim z iztegnjenimi rokami. To so bili lepo vzgojeni . Na koncu je šel Ferdo rakom štopat, otroci pa so lahko končno zadihali s polnimi pljuči. No sem pa tja še vedno zjutraj reveži stojijo vsak v svoji ravni vrsti. Tega se zlepa ne rešiš.

Sama sem proti očitnemu nagrajevanju, ker se enostavno otrok ne razveseli svojega uspeha, temveč tistega, kar bo dobil za ta uspeh.

Pa še kuharska nasveta .
Kako jaz skuham makarone? Jah ni problema, al so al dente al pa razkuhani ? In mehko in trdo kuhana jajca ? Ko voda, v katerih kuham  jajca zavre in hočem mehko kuhana, štejem do šestdeset, če pa kuham trdo kuhana,  pa čas tako ali tako ni važen. Lahko jih kuhaš dokler voda popolnoma ne izpari .  

_____________________________

Homines quod volunt credunt. -- "Ljudje verjamejo to, kar želijo." (Julij Cezar)

Zdaj pa dovolim, da se nehata prepirat.... ...hecno je, ker gresta v dve skrajnosti.

Pri nas ni štoparice, ker se mi zdi nesmiselna. Pri nas sta dve možnosti, ali nekaj dovolim, ali pa ne dovolim. Pri štopanju vedno pride do "nategovanja" časa s strani otroka in potem si stalno pred preizkušnjo, ali boš popustil ali ne oz. brez smisla izgubljaš energijo. Saj poznate...rečeš otroku še tri minute, pa gremo, in te tri minute se raztegnejo na še malo, še malo, še malo, potem pa na koncu otroka, ki joka in tuli na silo obuvaš - videla sem veliko takih scen, tudi moji so to hoteli početi, dokler sem verjela knjigam in to poskušala prakticirat. Bolj smiselno je pogledati k otrokom kaj se igrajo, ali bo igra itak še trajala in trajala in jo bo vedno težko prekiniti - v takem primeru je vseeno, če rečeš, da morajo takoj pospraviti, ker takoj greste. Če pa manjka do konca človek ne jezi se samo še malo časa, pa lahko počakaš, da se v miru igrajo do konca in potem rečeš, da takoj pospravijo in greste. Ni potrebe po napovedovanju ne vem česa. Če jim rečeš pred koncem igre  človek ne jezi se, da boste šli čez tri minute, jim bodo še tiste tri zadnje minute nervozno tekle, vmes bodo razmišljali, kako naj vas prelisičijo, da bodo potegnili tiste tri minute na 10. Še nekaj je, če rečeš, da greste čez tri minute, obstaja možnost, da se sam zaklepetaš, pa mine 10 minut in s tem v bistvu sebe postaviš v neroden položaj, saj se boš moral naslednjič mnogo bolj potruditi, da ti bodo otroci verjeli, da resno misliš, da greste čez 3 minute. Koliko staršev v resnici gre potem čez 3 minute? Jaz ne poznam skoraj nobenega. Vsi opozarjajo otroke, da bodo šli, v resnici pa potem ne gredo. Kakšen smisel ima to? Boljše, da rečejo to, ko res mislijo iti in to potem velja takoj in potem bodo tudi otroci verjeli, da je v resnici čas, da gredo. Če mislijo še biti tam pol ure, je boljše, da nič ne omenjajo, a ni tako?

Sicer pa se meni zdijo otroci pri treh letih premajhni, da bi lahko razpolagali samostojno z denarjem - ni mi jasno, kako bi se lahko zavedali vrednosti denarja pri teh letih. Poleg tega se mi zdi 15 eur preveč za takega malega, ki mu vse potrebe itak zadovoljiš ti, kot mama. PO drugi strani se mi tudi 70 eur na mesec zdi preveč za najstnika - mislim za žepnino, ki si je ni treba prislužiti. Najstnik se mora vendarle malo potruditi za denar, če ga bo hotel znati ceniti. Jaz zase nimam 70 eur na mesec za svojo žepnino, pa imam dvojni full time job - službo + 5-člansko familijo, zato moji otroci dobijo manj....ali več, odvisno od truda. Je pa zanimivo, zadnjič je moj ta velik ugotovil, da vsem njegovim sošolcem starši plačajo vse, ne glede na strošek, ker se pač spodobi otrokom ustreči, ker to kao dokazuje, da si ok starš. Ko je moral sam preceniti ali bi za to reč on sam, če bi bil v službi, bil pripravljen odšteti tako veliko denarja (gre za enega od hobijev), je rekel da ne, da ni vredno. Da bi si iz tega denarja raje kupil kaj drugega. Da so moderni otroci fejst razvajeni, kar se denarja tiče, je ugotovil, pa da se ne zavedajo, koliko truda je treba vložiti v to, da nekaj zaslužiš. Strinjam se z njim. Krivi so pa starši. Kako bodo ti otroci razsojali o vrednosti denarja, kako bodo z denarjem upravljali, ko odrastejo, če ga imajo ves čas preveč, nikoli niso doiživeli izkušnje, ko nimaš dovolj za vse, kar ti srce poželi, ko se moraš odločati med vrednotami? Ni mi jasno.

Mislim, da namen tega posta ni bil kritizirat vzgojo druge uporabnice, ampak povedat svoje izkušnje.

Pri nas zaenkrat ni "materialnih" nagrad, ampak je dovolj pohvala. Ko več to ne bo zadostovalo bom razmišljala kako dalje.

Sicer pa toplo priporočam knjigo Z otrokom lahko sodelujete avtorice Elizabeth Pantley.