"Si vzela moje natikače?" me je že tretjič tisto uro vprašal partner. Naveličano sem prikimala, čeprav v resnici sploh nisem vedela, kje jih ima. Podaril mi je enega tistih njegovih pogledov, polnih ljubezni, z malce hudomušnim pridihom : "Vem, da jih nisi, ker sem jih sam. Zakaj mi lažeš miška?". Hippoma sem zardela in se mu obesila okoli vratu. Spet je njegova koža tako prijetno dišala. Po njem pač, po ljubezni. Pobožala sem trebušček, tisti dan se mi je zdel še posebej velik. Partner me je objel in spredaj položil roki nanj. "Kako je kaj najin junak danes? Se veseli, da bo prvič na morju?" Pritisk mi je narastel skoraj do Hippertenzije, ko sem pomislila, da greva prvič na obalo kot starša. Malemu črmlju, ki se je sicer še skrival v varnem zavetju trebuščka, a ga je do prihoda na svet ločil le dober mesec. To je bil tudi razlog za mojo malo nervozo, bala sem se namreč, da bi zaradi spremembe okolja in zraka rodila kar na morju, čeprav je bilo to malo verjetno. Sicer pa sva se odpravljala samo na slovensko obalo in še to samo za čez vikend, tako da tudi če bi dobila popadke, bi še vedno imela dovolj časa, da prideva nazaj do svojega kraja. Tako sem vsaj izračunala. Moji strahovi so bili z mojega stališča vsaj malo upravičeni, saj me je zadnje par dni pošteno zvijalo po trebuhu, ampak ker so v materinski šoli povedali, da se to lahko dogaja tudi mesec pred porodom, sem bila vsaj malo pomirjena. Partner me je zaradi vsakodnevnega "Mislim, da pa danes bo nekaj!" začel ljubkovalno klicati kar Moj mali hippohonder. Domislici sva se vedno znova nasmejala, ker je v resnici oba skrbelo za najino še nerojeno dete.