Kako doživljate, da je vaš otrok kot mala štručka.... tako nebogljen... stopil čez velika vrata kjer trka na okno tetka puberteta?

A smo mame res tiste prerahle da ne bi to vzele kot posebno sceno ?

Uspešen preklop! ;)

Mi smo skoraj mimo pubertetniškega časa. Sem pa tja se ji še rahlo sfuzla  Lahko pa rečem, da sem ta čas doživljala popolnoma normalno. Brez solza v smislu, joj moja ptičica bo odletela iz gnezda, in brez pretiranega strahu. Vedela sem,da bo težko in je tudi bilo, pa vendar ko enkrat vzameš v zakup, da je to del odraščanja te na nek način to osrečuje. Hecno se sliši, pa vendar. Ko spoznaš, da otroku nudiš najboljšo možno odskočno desko za v svet, kar jih je bilo v tvoji moči in rokah, potem si nekako pomirjen in sedaj u bistvu z lahkoto gledam, kako bo šla študirat, mogoče celo v tujino, si našla fanta, si ustvarila družino. si zadovoljen, da si otroka pripeljal tako daleč, da zna sam odločati o sebi, sprejemati velike in male odločitve, sprejeti posledice svojih odločitev. to je življenje, ki si ga naši otroci zaslužijo, ne glede na to, kako zelo je nam hudo.

Sicer pa, saj veš tisto, otroci so nam dani v izposojo, ne v last. In tako naj bi bilo od rojstva, do vstopa v puberteto in tudi kasneje, ko odrastejo. Smo tukaj, ko nas potrebujejo, ko pa nas ne, je prav, da imajo svoje življenje. In če boš zmogla, tako ravnaj tudi v puberteti. naj ima svoj prostor, svojo intimo, svoje življenje. To jim ogromno pomeni. Največ! Naj ima seveda tudi obveznosti, ampak nikoli in nikdar jih ne kaznuj pri njihovem prostoru, intimi, njihovem odraščajočem življenju, ki se ne tiče staršev.

Tako da, puberteta posebna scena? ne. Nič posebnega bi rekla. Del življenja.

Uf, sem zafilozofirala.  ampak tako je.

< Sporočilo je popravil Tippi -- 20.8.2013 7:50:55 >

Pikica- hvala!

Ja, odgovornost nas ščipa, da nam bo le ratal v veri da najboljš nardimo za njih- zase morda moramo malo zamižati. Zelo dobro si izpleljala -ČESTITAM!