Dolgo časa se opogumljam, da vam zaupam svojo zgodbo.  Vem, da me boste nekatere obsojale (pa vas razumem, ker verjamite, obsojam se še bolj kot me ve), upam pa, da me boste nekatere razumele in mi pomagale. 

Letos februarja sem imela splav s tabletko. Da, naredila sem nekaj, kar sem zmeraj obsojala.
Tisto jutro, ko sem zagledala dve črti na testu... šook.. Še danes ne morem verjeti... Jokala sem- zaradi sreče in zaradi zavedanja, da mi ga bo "svet" uzel. Ko sem lahko spregovorila (kolegica je bila ob meni) sem ponavljala, da raje vzamem sebi življenje in posledično tudi otroku kot pa da grem delat splav. Isto jutro sem šla do G in naletela na drugi šok- ko je kolegica sestri razložila zakaj sva prišli (sama nisem mogla niti besedice izrečt) naju je zvlekla v neko sobico zraven in me "nadrla". Hladnokrvno mi je rekla, da se morem odločit takoj (bila sem v 4T) in ne vem kakšne še stvari. Seveda me ni sprejela, da bi me G pregledala in potrdila nosečnosti.
V takem šoku sem odšla iz tiste sobe, da sem se sesula na stopnicah. Le jokala sem.
Ker fant živi v tujini, sem še isti dan odpotovala k njemu, čeprav sem se zavedala, da otroka ne bom "smela" obdržati.
Čez teden dni sem odšla do G, sestra me spet grdo "gledala", obsojala ker mi kolegica stoji ob strani (ona jo je celo poimenovala, da je moj odvetnik). Dobila sem razne napotke, kaj vse moram opraviti preden mi ga vzamejo.
Celo dopoldan sem od vrat do vrat hodila, se soočala s pojmom splav... 
Minevali so dnevi in... prišel je zame najtežji dan v mojem življenju- spremljala sta me fant in kolegica. In še en šok- po dveh urah čakanja, naga, mi G reče da splava na tak način kot so mi "višje" osebe rekle, da je "najboljši" raje naj ne delam.
Po tednu dni, sem imala splav s tabletko- 06.02.08

Verjamite, jokala sem, zlomila sem se... kajti ljubila sem "to, kar je raslo v meni". Vsak dan sem prosila tega otročka naj mi oprosti. Vedno znova sem ponavljala , kako ga imam rada.
Ampak, ne zamerim vam, če me obsojate. Koliko deklet, žensk sem videla pri vseh teh obiskih na kliniki- ki so se smejale, odhajale iz sob kot da se ni nič zgodilo...  Tega ne bom NIKOLI razumela!!! Niti ene solze.. nekatere celo nasmejane!!!

Sama sem se zrušila, ob meni so kasneje jokale (ko je bilo "vsega" konec) tudi sestra, tudi G. Po dveh tednih, ko sem prišla na pregled, smo spet jokale. Dobila sem tudi njihove številke- za primer, če ne bo nobenga ob meni, da jih lahko pokličem.

Zdaj sem res na široko se razpisala- se opravičujem.
Zelo težko sem napisala vse to.
Ni bilo otrokovo spočetje napaka- ampak splav!!! Otrok nikoli ni bil in NE BO napaka!!!

To je bil moj otrok... moj... najin... Ampak preživela sem z mislijo, da sedaj imam angela, ki bo pazil name, na naju... in da mi bo poslal svojega bratca ali sestrico ob pravem času...ko bom pri koncu s faxom, ko bova s fantom živela vsaj v isti državi... Ampak- verjamem da bo on že vedel, kdaj bo prišel pravi čas!

Žal mi je da si to storila, vendar s tem boš morala sama živeti. Ne bo ti lahko. Sama sem imela v 12 tednu ss, pa zelo težko živim s tem, pa imam 4 otroke.

Drži se

_____________________________

Mame so kot angeli na preizkušnji

Žalostna zgodba, ki je pa že v samem začetku napačna. Če si vedela, da otroka ne boš mogla obdržati-razloga nam sicer nisi zaupala, potem bi se zaščitila. In ni napaka splav, temveč ta, ki se zanj odloči, potem pa obžaluje. V življenju je treba delati stvari za katerimi stojimo. Pa naj gre v tvojem primeru za splav ali otroka.

Kot pravi stari pregovor:"Po toči zvoniti, je prepozno".

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

se kar podpišem pod marogico, hkrati pa te zelo razumem, če se postavim v tvojo kožo. Ne morem ti reči, da boš to prebolela, bo ti pa s časom lažje. Želim ti veliko sreče in podpore bližnjih

Ne mislim te obsojati, izrazila bom le svoje mnenje.

Hvala bogu se sama nikoli nisem soočila s splavom, sem mamica dveh sončkov, obakrat zanosila prez problema in vse je potekalo ok.
Težko se postavim v kožo katere od mamic, ki je imela ss, vendar že ko berem zgodbice, mi tečejo solze, res me gane. Še težje pa si zamišljam situacijo, da se zavestno odločiš za splav, verjetno je bil razlog tehten. Vendar glede na tvoje obžalovanje še pred in po odločitvi za splav, se bojim, da bo tvoje breme, ki si si ga naložila s splavom in te bo spremljalo vse življenje, verjetno veliko težje, kot bi bilo roditi tega otroka, potrpeti kakšno leto, četudi brez partnerja, kasneje dokončati študij, dobiti zaposlitev, saj obstajajo razne ustanove, ki pomagajo finančno, pa verjetno imaš tudi družino in prijatelje, ki bi ti pomagali.

želim ti veliko sreče v naprej !

Samo en objem zate. Ne bom komentirala, ne bom sodila, samo solze mi tečejo.

Drži se, hudo bo, poznam zgodbo nekdanje sošolke, ki še danes, po 20-ih letih, vsako leto praznuje rojstni dan njenega nerojenega (splavljenega) otročička.

Take stvari puščajo neizbrisne brazgotine, upam, da ti življenje nameni več sonca, kot si ga deležna v teh trenutkih.

Srečno!

Hvala vsem... za takše ali drugačne besede!
Nisam se niti s kom pogovarjat o tem in želela sem, da me nekdo sliši.. hotela sem da komentirate tako ali drugače.

Lahko dodam, da tudi tistim, ki delajo "zavestne" splave je zelo hudo (po vsem kar sem sama videla, sem imela občutek, da sem edina taka). Ljudje smo različnih karakterjev, različno vzgojeni.
Vem, da bi lahko potrpela leto/dve, počakala partnerja...vendar, otroku nisam mogla nudit ničesar razen sebe! Čeprav ste mnogi mnenja, da bi ljudje pomagala, razne ustanove- delam tak fax in se srečujem s temi "dobrimi ljudmi in ustanovami"- pa niso vredni nič! (sedaj že opravičujem svoje dejanje, kar pa ni moj namen- ker opravičila NI!! 

Da sem jaz napaka, ker obžalujem...ja, nisem imela samo enkrat namena končat "tam zgoraj" prav iz tega dejanja. Ampak, če človek tako razmišlja- sigurno ne bo prišel v življenju daleč. To pa ni moj namen- čeprav ni ob meni, me bo gnal naprej in verjamite, ko končam ta fax se bom potrudila dobit takšno delo ki bo imelo vpil na te ljudi, ki se srečujejo s splavi.
Če mi bo uspelo, pa tudi začet projekt na faxu, ki bo pomagalo tem puncam, da se "pravilno" odločijo.

Kajti, da je meni na tisti kliniki prišel negdo- zagotovil samo stanovanje in varstvo... bi se samo obrnila in odšla iz klinike.
In verjamem, da se da na tem področju še veliko postoriti--- in v imenu mojega otroka, bom tudi "vrtala" na tem področju!

In resnično mi je žal in razumem vse mame, ki so doživele ss. Vsi ti angelčki, ki vas gledajo od zgoraj, pazijo na vas in verjamem, da oni že vedo, kdaj bo pravi čas za novega bratca/sestrico).
Naj vas le pozitivne misli vodijo naprej!!

Storila si to, za kar si mislila da je prav. Stoj zdaj za tem, ne moreš nazaj, ne moreš se ubijati od obžalovanja. Ampak, da te bo pa ta angelček zdaj kao čuval in poslal sestrico ali bratca ob pravem času pa je bulšit, saj to veš, a ne?

_____________________________

Veliko več muh se ujame na med, kot na kis.

Stojim za tem, kar sem naredila. Nikoli nisem trdila da je to prava pot in nikoli ne bom, ampak to še ne pomeni, da ne stojim za tem.
Zate je neumnost tako razmišljanje, ampak zame pa ne.

Prav iz tega razloga, da ne bo ta otrok žrtev za brezveze, razmišljam tako kot razmišljam.
dobro, priznam da to z otroci... je malo tako... Priznam! Vendar... ah..

Pa še nekaj..

Kolk si sploh stara? A starši vedo kaj si naredila?


_____________________________

25.08.2005 Alja

Vse v življenju enkrat mine! Sreča, žalost, smeh in solze; vse je le trenutno stanje. Zato uživajmo vsak trenutek posebej in bodimo srečni.

zaznamovana....
popolnoma te razumem, vem kako ti je...
to te bo spremljajo celo življenje....




srečno.



_____________________________

**najraj**

"A baby is something you carry inside you for nine months, in your arms for three years and in your heart till the day you die."

Razumem te in sočustvujem s tabo. Obsojal te tukaj nihče ne bo, ker nima pravice. Tvoja stvar je, da si se tako odločila. In žal boš vse življenje vedela, da bi lahko živel vajin otrok, ampak ga ni. Spominjala se ga boš, z leti mogoče vse manj, pa vseeno dovolj pogosto. In to je dovolj velika "kazen" zate. Ne vzemi kazen kot kazen, saj veš kaj mislim.

Tudi mene so vsi silili na splav,vendar sem bila odločena da otroka obdržim.stara sem bila 17 let.starši so bili ogorčeni.in NIKOLI mi ni žal svoje odločitve,čeprav sem morala šolo pustit,pa tudi svojo mladost.Vendar sem šolo kasneje končala in sedaj imam pri sebi moj največji zaklad,ki je biu aprila star že 4 leta.čeprav je včasih bilo zelo,zelo težko in tudi zdaj,ne obžalujem svoje odločitve.
če ženska noče it na splav jo nobeden ne more prisilit.to je tvoj otrok,tvoje telo,tvoje življenje.jz sm bila zelo mlada,z nedokončano srednjo šolo,kaj šele faks,vendar sem mislila pozitivno za prihodnost.

moje mnenje je,če si sama hotla obdržat otroka bi ga morala.kar se tiče partnerja,je tudi moj živel 300km stran.

Hvala, ker me vsaj poskušate razumeti.

Žal mi je zate!

nikoli ne obsojam takih stvari ker ne vem kako bi reagirala sama če bi bila v taki situaciji kot si bila ti.
Poskušam te razumet, tudi verjamem in vem da ne rabiš pridig, ker se že sama dovolj žreš in ti je težko,  želim ti srečo v življenju.

Zaznamovana, hudo mi je zate, ker si bila verjetno v hudi stiski, ko si se tako odločila...

Popolnoma pa se podpišem pod Tanjusi.

Držim pesti, da boš našla smisel življenja ravno v pomoči tistim, ki jo potrebujejo...

Verjamite, nisem prišla sem, da bi iskala opravičila zase. Hotela sem le delit zgodbo, kajti nimam nikogar s komer bi lahko tako odkrito govorila.
Hvala, ker me poskušate razumet in ker me ne obsojate. 
Želim le biti del vas in vaših zgodb. Veselit se z vami, jokat z vami in upat. Predvsem pa upat na lepšo prihodnost. 

Dobrodošla!

Veselim se dneva, ko bom prebrala tvoj še tisti, boljši del zgodbe, ki se do sedaj še ni zgodil. Pa vrjamem, da se nekega dne bo!

Ne bom sodila, ne bom obtoževala. To je tvoje življenje in ti boš nosila breme tega dejanja, kako bo težek? tolk kolkor boš sama hotela. Tako kot ti je bilo že povedano po toči zvoniti je prepozno. Se boš pa vedno spraševala, kako bi bilo, če bi obdržala  ....?

Tako se tudi jaz sprašujem, ki sem pri 16-ih rodila svojega angelčka., kako bi bilo, če bi splavela.......Bi končala šolo, bi imela boljšo službo, bi videla več sveta ........

Brez teh nenehnih vprašanj tvoje vesti ne moreš, vedno ostaja kaj pa če......zato obrni nov list in uživaj življenje.


_____________________________

Živi tako, da bodo tvoji otroci pomislili nate,
ko bodo razmišljali o poštenosti,
ljubezni in pokončnosti.

_____________________________

Beauty Comes With Dark Thoughts

bodi močna!!!!!