Danes je takšen dan, ko bi morala bit srečna zaradi vstopa v Novo leto. Meni pa je pri srcu hudo, kar duši me v prsih. Nihče me ne razume. Vsi mi govorijo sej je bilo staro komaj 6 tednov.  Sama pa sem tako žalostna, da se je to moralo zgoditi ravno meni.
Na silvestrov dan, ko so se vsi odpravljali na praznovanje. Sem skoraj ves dan preživela v bolnici, ker so me morali sščistit. Saj je mojemu detecu nehalo biti srce in jim ni osatlo drugega kot, da so mi naredili splav.


Imam vprašanje za vse, ki ste vse to dale skozi. Kako ste se soočle z izgubo deteca?

hudo mi je zate....tudi za mene so tile prazniki in veseljačenje čisto mimo, ker sem tudi jaz izgubila svojo pikico. Na silvestrovo je bilo ravno 3 tedne odkar sem rodila v 19.tednu. Počutim se isto kot ti, čisto sama, vsi okoli se veselijo in delajo plane za novo leto, jaz si pa želim le to, da bi moja punčka še vedno rasla v meni in si zamišljam kako velik trebuh bi že imela .
Ne vem kako ti naj svetujem, ker tudi jaz trpim. Lahko ti le rečem to, da pogovor pomaga, še posebej pa z nekom, ki je dal kaj podobnega skozi, torej me tukaj gor na rr. Piši in izjokaj bolečino.


_____________________________

od 10.12.09 najina pupa spančka med angelčki :(

Ojoj, zelo mi je hudo za vaju.  Ne morem si niti predstavljat kako zelo hudo mora to biti, vendar verjamem, da enkrat bolečina mine. Pozabiš gotovo nikdar, ti je pa s časom lažje. Stisnita se h komu, poskusita verjet, da so za ovinkom lepši časi, da čeprav je življenje kruto in neusmiljeno, daruje ljudem tudi lepe trenutke in lepe dni. Trdno verjamem, da bosta, ko mine nek čas, donosili zdravo dete, ki vama bo sončni žarek v življenju. Želim si, da žalost mine, da sonček čim prej posije, da začneta počasi spet verjeti v to, da je na tem svetu tudi pravica in radost.

Ojoj  Sama sice HB nilam tako krute izkušnje, mi je pa pri žalovanju za meni dragimi osebami zelo pomagalo da sem šal v gozd, ko sem sama lahko izjokala svojo bolečino, ko sem objela mogočni hrast. Mene vse to tako napolni z neko pozitivno energijo..
Draga anonimna in Kratka izjokajta svojo bolečino, ne dovolita si vzeti časa za žalovenje in vedita da vsak žaluje po svoje. Morda vama bo v pomoč še društvo SOlzice, kjer so združene mamice ki jih je doletela enako žalostna usoda.
En veeeeeeeeeelik topel objem vsaki od vaju.

_____________________________

Nisem vedela
koliko ljubezni imam v srcu,
dokler me ni nekdo poklical MAMA

anonimna in Kratka

_____________________________

CARPE DIEM!

Sej imam doma že enga sončka, ki mi vsak dan polepša dan. Ampak vseeno zellooo boli ta izguba!!! Ker sem si tega drugega otroka isto iskreno želela kot ta prvega.
Čeprav mi je zdravnica rekla, da se naj tolažim z tem da imam doma otroka. Pa kaj pol nimam pravice žalovat za izgubljeno dete. Kot da nimam bit pravice žalostna.
Pol pa še izjava sestre na odelku; Kaj ste prišle na dopust?
Namesto, da bi ti dal nekdo kakšno pomirjajočo besedo. Pa pridejo z takšnimi izrazi ven. Nevem no kaj si naj sploh mislim.
Najhuje mi je zvečer, ko se vležem v posteljo, takrat mi pride vse na dan.

Hvala za vse objemčke in tolažilne besede.

Morem bit anonimna, ker ne želim da vedo kdo sem. Ker se pol vedno kdo pametn najde in še bolj dreza v tebe bolj kot si želiš.

Kaki pa so bile vaše izkušnje z zdravstvenim osebjem po tem, ko ste izvedele za izgubo?

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Sem bila na istem, grozn je, ampak s cajtam preboliš.

_____________________________

čakamo že drugi zakladek

Žal mi je, da si tole doživela. Prav dobro vem kako se počutiš. Sama imam za sabo smrt punčke tik pred porodom in dva ss. Vem, kako težki znajo biti prazniki, ko s sabo nosiš takšno breme.
Pa še to, da si poslušala še neumestne pripombe osebja ob takem dogodku je naravnost za bruhat. Tudi sama sem že to doživela. Enostavno ostaneš brez besed, ko to poslušaš.
Povem ti pa nekaj. Vedno je upanje! Preživela boš to bolečino in šla naprej. Jaz tudi nisem odnehala in danes sem nosečka, ki ima za sabo že cele 3 mesece.

Najbolj pogosta "tolažba" iz ust mnogih, ne le zdravstvenega osebja je bila in je še v smislu "saj si še mlada", "si zdrava in lahko spet zanosiš", blablabla.. hudič pa taka tolažba!Dejstvo je, da hočeš tega otroka, ki ga ni več, zato tudi ne razmišljam o novi nosečnosti, ker si trenutno ne želim otroka, razen svoje zvezdice. Nimam še nobenega in verjamem, da bi mi bilo lažje se soočati z izgubo, če bi imela doma kakšnega sončka, ki ti zagotovo nariše nasmeh na obraz, tako je pa doma vse prazno, žalostno in tiho ...tako,da verjemi, da ti je vsaj malo lahko lažje, čeprav vem da noben otrok ne more nadomestit izgubljenega, ampak prebijati se iz dneva v dan je zagotovo lažje če imaš otroka, ker se zamotiš z njim in ne razmišljaš toliko o izgubi. Pogrešaš pa seveda skos in verjetno nikoli ne nehaš, le navadiš se.

Kar se pa tiče tiste neumne izjave, sem pa itak brez besed. Sama nisem doživela kakšnih neumnih pripomb od osebja v porodnišnici. Bila sem v LJ. Veliko sestr je bilo zelo prijaznih, te mlade še posebej. Ko sem bila v porodni cela objokana me je mlada sestra ves čas božala po licu in držala za roko. Res sem ji hvaležna za to. Kar se pa babice tiče se mi je pa zasrala...Ko me je vprašala, če želim videt otroka in sem rekla da ja, je odgovorila; da ona ga pa ne bi hotla. Kot da me briga kaj bi ona hotla??? Sem jo vprašala, če izgleda dete čudno, pa je rekla da ne in res ni, zato se mi je njena izjava zdela čisto neprimerna...


_____________________________

od 10.12.09 najina pupa spančka med angelčki :(

se podpišem in se strinjam. Tudi mene je ss doletel lani v začetku oktobra, stem da sem bila v 11 t. Najprej se je pojavilo  vprašanje zakaj jaz, potem sem študirala če sem kaj takega vzdignila,...imoram pa priznat da mi je veliko pomenil pogovor z puncami na forumu , ki so doživele isto usodo kot jaz.
Ja tudi jaz že imam doma enega otroka, in takrat je vse potekalo bp in niti v sanjah si nisem mislil, da bi se mi lahko kaj takega zgodilo.
Ja tudi meni je marsikatera sestra rekla pa saj si še mlada in še boš lahko imela otroke, pa da naj skušam čim prej pozabiti-pa se to ne da kar tako pozabiti, treba je žalovat na tak ali drugačen način, zjoči se, napiši svojo bolečino,......
Lahko se nam pridrućžiš na temi v pričakovanju +, kjer nas je cel kup, ki smo leto 2009 zaključili s ss.
lp

Pozdravljena anonimna in kratka. Sama vem kako vam je pri srcu, vsi bi vas hotli po tolažit, vendar jim ne uspe, ker enostavno se boste morale same, jaz se mela spontani splav dvakrat, vendar nisem obupala in zdaj spi svoj popoudanski spanec skoraj 7 mesecev stara, zdrava in zelo vesela punčka. Celo nosečnost sem bila v strahu, da bi tudi to dete zgubila, vendar je nisem hvala bogu!
Vedite da upanje zadnje umre in samo pozitivno in boste vidle, da bo boljši nikoli ne boste pozabile, vendar bo vsak dan boljše. Prišel bo pa tudi dan, ko boste pomislile, kolk bi bil star že vaš nerojeni otročiček, takrat zjočite se in vam bo boljše!!! Drage moje želim, vam, da bi hitro spet zagledale plusek in da tokrat bo vse v redu!!!! Srečnoooooooooooo!!!!!!!!!!!!

_____________________________

Upanje zadnje umre!

Razumem kaj doživljaš. Tudi sama sem v podobni situaciji. Po štirih letih injekcij, punkcijah, UZ , transferjih, hormonih in ne vem čemu še, nam je končno uspelo zanositi. Sreča je imela grenak  priokus saj se prav zares nisva upala veseliti.
UZ pri  pri 6 tednih pokaže bitje srčka včeraj pa na prvem pregledu pri osebnem ginekologu razočaranje, žalost. Srčka ni več, rast ploda ustreza 7 tednom. Jutri čiščenje. Kaj drugega kot zjokati se že ne moreš in  to je najhuje...ker nič ne moreš.
Danes je že malo bolje, čeprav me bo najbrž zadelo šele jutri ko bom tam. Razum ti govori da je najbrž tako najbolje...narava že ve, srce pa vseeno joče, bolečina ni zato nič manjša.
Najbrž bo vsak dan bolje. Bolečina bo vsak dan manjša izginila pa najbrž ne bo nikoli.

anonimna 

_____________________________

8.9.2008 nas je razveselil prvi sonček
8.9.2010 pa smo dobili drugo sončico

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

oh, anonimna, tako mi je žal  . Upam, da vama bo spet uspelo in to prej kot pa v 4 letih! Prosim te, ne obupaj! Verjamem, da boš tudi ti nekoč pestovala svojo štručko. Kakor grdo se mogoče sliši, ampak je res bolje da je pikica šla zdej in sama, kot pa kasnej. Veš, vedno dlje bi jo nosila, vedno bolj bi te bolelo, če bi splavila. Ji žal ni bilo sojeno na tem svetu in je narava naredila svoje.  Sedaj vaju čuva in upam, da bo čuval tudi tvojo naslednjo nosečnost in bosta dobila zdravega  .    


_____________________________

od 10.12.09 najina pupa spančka med angelčki :(

punce nimam besed, resnično ne
bodite močne, držite se, pazite nase in naj se vam v tem letu izpolnijo prav vse največje želje...

tudi meni je zmanjkalo besed..

zelo mi je žal in upam oz. si močno želim, da bi vam čimprej uspelo!

čas bo zacelil rane.
Po prvem ss, mi je bilo zelo zelo hudo, sploh ker si nisem nikoli predstavljala ne mislila, da bi se meni lahko zgodilo. Nobena ženska v družini oz. bližjem sorodstvu, da bi vedela, ni imela nikoli SS. Šok, ko mi je G povedal, da ni bitja srca, solz nisem mogla zadržat. Sestra je bila zlata tam, ko me je tolažila.
Po 2. in 3. SS pa sem se že takoj v začetku nosečnosti psihično pripravila, da se lahko to spet zgodi in tako, da me ni tako zelo potolklo kot 1.
Imam tri zdrave otročke, tako da ne obupat, ker tudi vam lahko uspe. Vso srečo želim.

In danes je še enkrat konec moje sreče in upanja...

Ah, sem brez besed...Ne izgubi upanja!

_____________________________

od 10.12.09 najina pupa spančka med angelčki :(