En lep pozdravček J.
PDP sem imela 22.12.2005, rodili smo 12.11.2005 to je 6 tednov prezgodaj v 34. tednu nosečnosti.
DOMA
V petek čez dan sem se počutila več kot krasno, zvečer me je nekaj matralo; pripisovala sem to kakšnim črevesnim težavam, kot pa kakšnim popadkom. Ponoči (to se pravi v soboto) ob 02.30 me je zatiščalo lulat, tako kot vsako drugo noč J. Vstala sem iz postelje in BUM se je kar vlilo; na veliko in močno mi je odtekala voda. (pa sem se spaševala če bom vedela ;) ). Tako sem zavpila, da je mojega kar iz postelje odneslo. On je poklical mamo in že je bila cela bajta pokonci, jaz pa sem vpila in jokala, ker mi to ni bilo čisto nič normalno – prezgodaj.
Ker so nas v materinski šoli prestrašili z tem, da če odteče voda moramo nujno v porodnišnico v ležečem položaju so poklicali rešilca. Ko je prišel rešilec sem počasi odcapljala do avta, vmes pa so se fantje – moj in reševalca – pogovarjali, kdaj naj pride za mano, pa kako in kaj.... Skratka jaz sem pa čakala ??? kot da je moj dragi bolj pomemben kot jaz! No ob 03.15 sem bila že v Ljubljanski porodnišnici. (Moram povedat, da sem vseskozi hotela iti v Postojno zaradi EA, pa tudi ker se mi je ljubljanska tako upirala.)
V PORODNIŠNICI – SPREJEM IN POROD
V sprejemni ni bilo nič posebnega, popis, slačenje, pregled. Odprta sem bila slab centimeter. Odpeljali so me na porodni oddelek al kaj pa vem kam. Tam je sledilo britje pa klistir. No morm povedat, da se je tu že začelo – neprijaznost do konca. Prvič sem bila in kot teliček – nič nisem vedela. Sestra tam pa – kaj pa je z vami??? No to sploh ni blo v bistvu nič, če odmislim to da bi mogla nekako kar vedeti kaj se bo z mano počelo ! No pa tudi to sem prestala. Mukotrpno se je šele začelo. Po klistirju me je ta ista sestra poslala v nekakšno čakalnico. In tam sem čakala, punce so kar prihajale, postala je že gužva. Punce so odhajale, jaz pa sem še kar čakala. Ostala sem sama, počasi so se mi začele nabirati solze. Ura je že bila 09.00 jaz pa še kar čakala. Ni bilo nobene porodne sobe fraj. No pa sem tudi jaz prišla v porodno sobo (čeprav sem bila prva v čakalnici sem zadnja odšla). No 5 ur sem kar sede lepo čakala kaj bo. Ves čas sem samo to premišljevala, zakaj taka panika, pa zakaj nobenga ne zanima da sem kar močno prezgodaj tam; da bi z lahkoto šla v Postojno...
V porodni sobi so me priključili na CTG (v bistvu edini dan ko sem sploh bila na njemu v celi nosečnosti!). Babica me je spraševala če imam popadke. Pa sem rekla, da če mi kdo pove kako zgledajo... No menda sem jih imela , drugače pa ne vem zakaj so me dali na CTG, če nihče ni na njega gledal ?! No ta babica mi je dala inekcijo za infuzijo v roko. In se je začelo. Zapeklo ko hudič. Spet solze na oči, ona pa, ja pa ne boš menda jokala. No je ugotovila, da je falila in ponovila vajo drugje. Rekla da lahko malo odspim in se spočijem, da so to zdej hotelske usluge.
Ker sem vedela, da je z EA v Ljubljani križ, sem previdno vprašala kako je s tem. No kar se tega tiče je bila ta babica OK. Je obljubila, da bo seznanila anesteziologinjo in jo je res. Tudi anesteziologinja je bila pripravljena mi dati EA čeprav je bila sobota popoldne. Ob 13.00 so mi dali umetne popadke ker z mojimi očitno ni bilo nič.
Seveda se je vmes tudi izmena zamenjala. Slišala sem ko so se pogovarjale babice al sestre, sej ne vem kdo je bil kdo, ko je rekla da želim EA, druga pa: Tega otroka bo pa že na svet spravla. To pišem zato, da se bo videlo kakšne so! Ja res je da ni še nihče notri ostal, samo kako ga bomo pa na svet spravil je pa čisto naša stvar! No po mučenju z umetnimi popadki, se je ob 19.30 pojavila neka zdravnica. Predvidevam da je bila edina, ker je imela edina belo haljo in začela: pretipala me je in kar naenkrat eksplodirala. Tako je začela une punce tam napizdevati.... uf. (Vmes sem imela popadek.) "Ja kaj se pa greste, kakšni popadki pa so to? To niso nobeni popadki. Kakšna glavca, to ni nič! Sej se sploh nič ne spušča !!! to se prej dviguje !!!" Pa pravi "stopite dol", se skobacam z mize da je videla koliko sem velika. Seveda je vmes pripomnila: "Pa se jaz sekiram da sem majhna. " in da naj zlezem nazaj. No velika sem 149 cm. Na mizi me je še enkrat pretipala in potem: "Gospa, vi bi še najmanj 10 ur rojevala, kar pa za otroka ni dobro ker vam je odtekla voda ob 03 ponoči! Bi naredili carski rez" .
Jaz sem bila itak že tako zmučena, da sem spala več ali manj tako da sem se kljub temu, da me je bilo tega strah ko hudič križa, strinjala. In so me po hitrem postopku (ne vem zakaj so tako hiteli) zrihtal – spet britje, pa kateter. Moram povedat, da je tista sestra, ki mi je dajala kateter prav svinjsko to naredila. Zakaj? Na intenzivni ker nisem mogla opraviti potrebe, mi je sestra dala spet kateter in to je naredila tako nežno, da skoraj nisem vedela da kaj dela. Una v porodni pa je vstavila kateter tako, da sem se prav pošteno zvila od bolečine. No pa smo šli v operacijsko. Tam sem skoraj dobesedno plezala iz ene mize na drugo. Še zdaj ne vem kako mi je to ratal J. No ena je rekla: "Sej je gospa prou gibčna, sej bo šlo!" (so mi očitno hotli pomagat?!) Eno gospo sem slišala ko je rekla: "No gospa pa imate to vašo epiduralno!"
Vam povem, da kljub vsem čudnim izjavam, se mi ni dalo niti razmišljati o tem kaj in kako ker sem bila tako izmučena, da je kar pokalo po šivih! No niso vsi tako nesramni!
No ob 20.50 se je rodila naša princeska Zoja. Sicer jaz je nisem videla, jo je pa zato moj dragi. Še neumito in po filmu sodeč kar zaspano J. No in potem so vsako poslali na svoj konec – mala je šla na otroško intenzivno, jaz pa na odraslo.
Ko sem se zbudila, me je blo tko strah vprašat kaj je z otrokom.... Otroka nisem imela pri sebi, nisem pa vedela, da sem prvič na intenzivni, drugič pa da otrok tam nimajo poleg. No pa mi je sestra sama povedala, da imam punčko, težko 2080g in veliko 45 cm. In tako se mi je kamen od srca odvalil.
No malo veliko pa še premalo napisanega. Čeprav so bile sestre na A oddelku zelo prijazne in vselej nasmejane, moram rečt, da kakšne hude strokovnosti in korektnosti ni bilo zaznati. Jaz sem to pač občutila, ker sem tamalo dobila 4 dan na oddelek, dojenje ni nikakor hotelo steči, da hormoni delajo svoje. Ni mi bilo prijetno.
Želim si da bi lahko rekla, da se sedaj polno dojimo, tako kot lahko rečejo nekatere. Žal se je pri meni lomilo na celi črti.
Če bo katera ki še ni rodila to brala, je moj nasvet okrog vsega tak: psihično se dobro pripravite in ne sekirajte se!
Sicer pa je glavno, da sta obe zdravi, tisto ta slabo boš pa kmalu pozabila. Glede dojenja se pa sploh ne sekiraj, na začetku ima vsaka probleme, tudi če ne prizna. Želim ti veliko sreče s tvojo
! T.
