Stara sem bila 18 let. S fantom skupaj 3 leta. Zaščitena s tableti Cilest 3 leta. Bila sem pred maturo, živčna z oslabljenim imunskim sistemomom in oslabelim organizmom, tabletke niso prijele.
Zanosila sem. Do začetka slabosti v nekje 6-tem tednu sploh vedela nisem. :zmeden: Ker sem imela menstruacijo:zmeden:, pravzaprav krvavela sem.
Toliko za uvod.
Odločila sem se za splav, pravzaprav je bila bolj fantova odločitev. Pa ne ker bi bil nezrel in ne vem kaj še vese, ampak zato ker sva bila mlada, z neurejenimi finančnimi in stanovanjskimi problemi, brez izobrazbe.Imej je še kako prav. Moji starši so me podprli. Zamerila sem mu to odločitev a vseeno sem šla na kliniko tistega dne 4.7. ob osmih zjutraj. Jokala sem, preklinjala, norela.Prav res mešalo se mi je.
Bilo nas je 9. Edina sem kazala čustva. Dekleta, ne dosti starejša od mene so se pogovarjale med seboj, za vse je bilo to že drugič ali tretjič.:(
Bom res ista kot one? Skoraj prisilili so me da se preoblečem in povem svoje podatke. V nekako desetih minutah so me trikrat poslali na hodnik saj sem delala tako sceno, da mi niso smeli blizu. Kot zmešana sem klicala fanta, da naj pride pome. Tabletko, ki naj bi mi omehčala maternični vrat pred splavom pa sem vrgla v WC. Končno sem le pristala na ultrazvok. Zdravnica mi je povedala da sem že v desetem tednu, ko splav ni več možen. Pravzaprav mi ga le ne bo opravila ona, ker sem še tako mlada, ampak nek drug zdravnik, ki pred tem nima predsodkov.
Pograbila sem slikico svojega "malčka" stekla v sobo, kjer sem se oblekla in vzela torbico in kot furja tekla na hodnik, le čim dlje stran. Ustavili so me le toliko, da so uničili papirje in me kar malo grdo pospremili iz ordinacije. Na poti ven sem jih zelo samozavestno povedala, da me no bodo več videli in naj mirne duše plav zaračunajo zavarovalnici, jaz pa odhajam (ker sem dobila posteljo in obleko je zavarovalnica krila stroške "splava). Še prej sem govorila z eno od sester z oddelka za umetne oploditve, ki je bila slučajno tam. Ona mi je dodatno pomagala pri odločitvi, da na komisijo ne grem. Tu me je tudi fant podprl.
Ko to pišem moj 14-mesečni sinko loputa z vrati omare in preiskuje predale. In zopet jokam. Ker vem da sem naredila prav. Otrok nikoli ni napačna odločitev. NE razumite pa narobe,če ne bi imela pomoči staršev, babi in prijateljev bi me bilo hudičevo strah iti na to pot. Splav je izbira vsake posameznice. Sama se nisem hotela spraševati kje bom čez 365 dni in kdo bo ob meni čez 365 noči. Občutek ne neizmerno lep. In znova in znova bi se borila za svoje dete.
Stara sem 20 let. Delam prvi letnih fakultete, in delam. Doma mi pomagajo z varstvom in drugače, finančno en maram da em podpirajo. Čez nekaj dni se selimo na svoje. Imamo se radi in srečna sem.
