Ker sem otroška leta preživela zelo žalostno, sem se kot vsako mlado dekle želela čimprej poročiti, ustvariti dom in družino. Ta želja se mi je izpolnila pri triindvajsetih.

Bila sem srečna, da bom postala mamica. Težko sem čakala, kdaj bo minila nosečnost, ker mi je bilo ves čas slabo in sem bruhala do konca nosečnosti. Lahko rečem, da je bil tudi mož srečen, pazil je name, mogoče celo preveč. Zredila sem se in ker sem majhne velkosti, sem pred porodom imela 50kg. Na preglede sem hodila redno in vse je bilo v redu. Ko sem zadnjikrat prišla na pregled, mi je moj zdravnik napisal napotnico za carski rez, če slučajno njega ne bi bilo v porodnišnici. Rekel je, da je otrok premočan in da je tako najbolje.

Teden dni pred porodom se mi je sredi noči pokazalo nebo in lepo razporejeno sonce, mesec mlaj in zvezdica. Vse je bilo nekako skupaj, pod temi planeti pa velika začetnica črke S. Vse, razen neba, je bilo zlato. Zjutraj sem možu rekla, kaj sem videla in srečna sem bila, ker sem bila prepričana, da je tako lepo videnje in črka S pomeni srečo.

Dan pred 29. novembrom sem morala v porodnišnico. Zdravnici, ki me je sprejela, sem dala napotnico, kot mi je zdravnik naročil. Ne bomo delali reza, vse je v redu. Noč sem preživela še z dvema porodnicama, ki sta kričali, da me je bilo še bolj strah. Jaz se nisem niti enkrat oglasila, sem pa od bolečine skoraj vso rjuho zgrizla.
Naslednji dan sem končno rodila. Slišala sem zdravnico, ki je rekla, kaj pa je sedaj to. Otrok ni jokal, videla sem, da ga je sestra položila na tehtnico in šla z njim ven.
Vse, kar sem videla na mojem otročičku je bilo to, da se mi je zdel velik in da je imel črne laske.
Ne vem čez koliko časa je zdravnica prišla k meni in mi povedala, da sem rodila fantka in da je umrl. Velik je 56 cm in težak 4200 g. Začela sem jokati in ona mi je rekla, ne joči, saj jih boš lahko še veliko imela.
To je bila, lahko rečem, vsa tolažba in vsi pogovori o mojem sinčku.

Zdravnico sem vprašala, kaj bo sedaj z otrokom. Rekla mi je, da nihče ne vzame tao majhnega otroka domo, ali da bi bil pogreb. Prosila sem jo, naj se pogovori z možem. Tako je tudi ostalo. Nič več nisem spraševala, nihče me ni vprašal, ali otroka želim videti, kako bi mu dala ime. Resnično bi mi bilo to v veliko tolažbo.

Po praznikih sme odšla domov in dobila sva račun s pogrebnega zavoda za krsto, izkop jame. Nisem mogla dojeti, da nama ni zdravnica prej povedala, da bo klasičen pogreb. Lahko bi ga oblekli v oblačila, ki jih je imel pripravljena, in kakšno rožico ter svečko bi mu prižgala na grobu. Tako je pokopan kot kakšen mucek.

Mož je šel na pogrebni zavod in prosil, naj mu pokažejo grobek, kjer je Robi, tako bi mu bilo ime, pokopan. Tako ima grobek še danes, letos bo minilo štiridese let.

Doma se o otroku nismo nikoli pogovarjali. Svoji mami in očetu, ki sta bila razvezana, ne morem zameriti, da me nista vprašala po otroku, niti mojim trem bratom, saj niso vedeli, kaj bi rekli. Prav tako moževi sorodniki.
Žalovala sem sama, jemala pomirjevalne tablete. Veliko bolje bi mi koristil pogovor kot zdravila.

Leta so minevala, otrok nisem mogla imeti, čeprav sem se zdravila. Ko je mož izvedel, da ne bom mogla imeti otrok, me je začel žaliti in zanemarjati, užitke in razvedrila je iskal drugje. Po trinajstih letih zakona sem se prijavila v posvetovalnico za zakonce, v posvetovalnico je moral tudi mož. Ko me je zdravnik na samem vprašal, ali imam rada moža, sem odgovorila, da se mi smili. Kaj se to pravi smili, smili se ti lahko živalca, človeka pa moraš imeti rad, je rekel.
Nato mi je rekel, ali želite trpeti celo življenje ali pa čimprej odidite stran, ker vaš mož je jaz sem jaz, ti nisi nič.
Po tem sem po enem letu brez slovesa na skrivaj odšla. Bala sem se da, ker mi je grozil, da živa ne bom šla od njega.
Mislila sem, razočaranja so prevelika in dvomim, da se bom še kdaj navezala na kakšnega moškega.

Čas je hitro tekel in srečala sem človeka, ki je po notranji lepoti čist in odkrit. Sedaj je moj mož in deliva si radosti in bridkosti. Oba imava rada naravo, živali in ljudi.

Hvala vam, če ste me razumeli in lepo pozdravljeni.

< Sporočilo je popravil Solzice -- 3.2.2007 14:50:22 >

Kako žalostna je tvoja zgodba

Ne vem, kaj naj ti rečem...ne znam si predstavljati tako globoke bolečine .
Vidim, da si močna oseba. Eno rožico zate in za tvojega Robija pošiljam

upam in želim ti, da bi naposled našla srečo....

Pa saj to je pa grozna življenjska zgodba, ki ima srečen konec, hvala bogu! Ne znam si predstavljati, kaj si preživljala takrat, brez podpore bližnjih in moža. Jaz ne vem, če bi preživela kaj takega. Ali nisi nikoli izvedela vzroka smrti otročka?
Minilo je že zelo veliko let, vendar verjamem, da je bolečina daleč enako močna, kot je bila takrat in vedno bo tako. Robi bo za vedno ostal v tvojem srcu.

Bodi močna! Iz najhujšega si že prišla ven, ker si toliko pretrpela, te sedaj čakajo samo še lepi časi.

Ena  zate!

Zelo, zelo žalostno  . Vseeno se da iz napisanega razbrati, da si zelo močna in pogumna oseba. Želim ti vso srečo .

upam, da ti je sedaj, po toliko letih, vsaj malo, malo lažje pri srcu .

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Rada bi ti povedala  kaj lepega, pa enostavno nimam besed. Ce bi bila v blizni bi te zagotovo objela, ceprav tega ne pocnem..

_____________________________

Gospa sem.