Najprej hvala vsem za čestitke!
Bom izkoristila zdaj te trenutke ko Eva spi in vam poskusila kratko in jedrnato napisati svojo porodno zgodbo.
Po PDP-ju sem bila novembrka, ampak sem rodila 10 dni čez rok, v petek 9. decembra. V četrtek zjutraj sem še imela CTG, ki pa ni zaznaval nobenih popadkov, čeprav sem jih čutila. Novo mi je bilo to da nisem čutila le boleče otrdevanje trebuha, ampak tudi bolečino v križu. Pri pregledu mi je ginekologinja rekla, da sem že odprta za en prst. Šla sem domov in ves čas čutila popadke. Popoldan sem šla spat in zbujala me je bolečina vsakih nekaj minut. Zvečer sem bila prepričana da nekaj se dogaja, ampak sem bila še vedno v dvomih če je to, to. Moj me je odpeljal, takoj so me sprejeli v porodno sobo,  njega pa poslali domov. Noč je bila zelo dolga, priklopljena na CTG na postelji sem celo noč predihavala popadke, ki niso bili redni, ampak na 15, 20, 30 minut. Spat nisem nikakor mogla, čeprav mi je babica rekla, naj poskusim. Zjutraj ko se je smena zamenjala, je prišla druga babica, ki mi je dovolila hoditi po sobi, uporabljati stol in vse pripomočke, bila sem namreč v alternativni porodni sobi. To mi je bilo veliko lažje. Takrat sem tudi šele dojela da gre zares. Poklicala sem mamo, ki pa je bila takoj pri meni. Poslušali sva radio, se pogovarjali in bilo mi je lažje. Mama me je masirala in mi bila res v pomoč. Odpirala pa sem se zelo počasi. Celo noč sem imela popadke, pa zjutraj še nisem bila nič kaj več odprta. Potem so me vprašali, če se strinjam da mi porod pospešijo in so mi predrli mehur, potem pa so se začeli pravi popadki. Lepo sem jih predihavala, mama pa je bila ves čas z mano, niti za minuto je nisem spustila od sebe in me božala, masirala, me vzpodbujala, res ko zdaj pomislim, brez nje ne bi zmogla. Bilo je hudo, ampak vzdržno. Potem sem se odprla do šest centrimentrov, imela popadke, ampak po nekem času, sem bila še kar isto odprta. So se že nekaj dogovarjali za carski rez, ker se ni nikamor nadaljevalo. Potem sem dobila umetne popadke, ki so bili zares hudi in sem se nepričakovano odprla do devet centimetrov, kmalu pa sem že začela čutiti potisne popadke. Ti so bili najhujši od vseh, potem pa je kar naenkrat bila moja Eva z enim samim popadkom zunaj. Zbrala sem vso moč in potisnila, še zdaj nevem kako mi je uspelo. Mogoče zaradi vzpodbud moje mame, pa njenih besed. Ko pomislim na ta trenutek, dobim solzne oči. Za ta trenutek je vsa bolečina več ko vredna. Še zdaj občudojoče gledam to mojo punčko in ne morem verjet da je tako zelo moja, tako zelo, zelo. Sploh pa je bilo presenečenje še toliko večje, ker nismo vedeli za spol. In celo nosečnost so mi vsi govorili, da bo sigurno fantek, da sem že sama na koncu začela verjeti v to. Šivana sem bila, ampak šivi so mi kar vzdržni. Prvo noč sem vzela lekadol, potem pa ga več nisem potrebovala.
Ko je bilo vsega konec, se je moja mama vsa utrujena poslovila in prišel je moj in skupaj smo preživeli tiste prve tri ure, ki pa so minile, kot trenutek. Nisva se mogla nagledati najine punčke. Tako zelo zaželjena je bila in pričakovana.
In zdaj smo doma, zaradi polnega noska in posledično zaradi tega težav z dihanjem sva bili dlje časa v porodnišnici, o tem bi lahko tudi kaj napisala, a bom kdaj drugič. Sem se že zdaj kar razpisala!
Grem k moji Evi...

Takoj ko bom utegnila, pa še dodam nekaj slikic.

Iskrene čestitke!!!

Zelo, zelo lepo - čestitke vsem trem + tvoji mami , ki je bila ob tebi - lepo se cartajte!!!

Čestitam

Iskrene čestitke

_____________________________

Ko je volja, se vedno najde tudi pot. Ko pa volje ni, prosto pot dobijo izgovori.

Čestitam!!!!!!!!! Lepo se cartajte. Ti pa moram priznat, da sem dobila kar solzne oči, ko sem brala tvojo zgodbo, ker je do sedaj edina (kar semjih brala), ki vključuje mamo in vem, da so samo mame tiste, ki znajo najbolj tolažit in vzpodbujat (saj konec koncev so rodile nas, mar ne?), pa čeprav sem jaz imela svojega zraven.

_____________________________

Najlubkejša stvar, ki se nam lahko zgodi, je dojenčkov smeh. (Sigmund Freud)
-----------------------------
Takole pa napreduje naša hiška. http://www.podsvojostreho.net/weblog.php?w=120

Res iskrene čestitke vsem trem . Tudi sam januarja pričakujem prvega otročička in ko sem brala tvoje vrstice, sem imele solzice v očeh.

Lepo se cartajte!!!!!

Tudi jaz sem dobila solzne oči.  Bravo, čestitam  in lepo se cartajte.

Čestitke!!!!  Sem se ze spraševala, kje hodiš tako dolgo.

bravo!! res zelo zelo lepo napisano.. tudi meni so se orosile oci

in cestitke tudi tvoji mami, da je bila v najtezjih trenutkih ob tebi