Pozdravljene!
Že par dni berem teme na vzgoji, a si vseeno ne moram pomagat, da ne bi prosila še za kakšen nasvet. Moj 5 letnik se je namreč totalno uprl-postal je pravi mali upornik, in to na vseh področjih.
Zdi se mi, da se je vse to zgodilo v nekaj mesecih, vem tudi, da je možnih ogromno dejavnikov, a vseeno ne vem več kaj naj naredim.
Preprosto nobena stvar mu ni več zanimiva, samo jamra ah kaj mi bo to, to je zanič..., pregovarja na vsako besedo, ignorira, uničuje igrače, dere se, kriči, izsiljuje in še bi lahko naštevala. Vse to se dogaja tako doma kot tudi v vrtcu.
Res je, da smo lani dobili še enega člana v družino, a mislim, da to ni poglaviten vzrok. Vse bolj se mi dozdeva, da je vzrok v menjavi okolja-pred slabim letom smo se namreč preselili. Prej sem bila tudi jaz bolj "svobodna", z tamalim sva se ful pogovarjala, če kaj ni ratalo iz prve, sem mu obrazložila stvar in je potem ubogal-v glavnem bil je bolj pod mojim in seveda partnerjevim vplivom. Odkar pa smo se preselili vsi "skačejo" po nas, vsi se vtikajo tako v vzgojo, kot v njegovo svobodo pri igri, ki mu jo jaz dovolim.
Kar se tiče vzgoje, sem bolj "moderen" tip. Pustim mu, da je kar se da samostojen (ne držim ga pri vsaki stvari za rokco in mu ne govorim pazi to, pazi ono), opozorim ga na nevarnost, seveda mu določenih stvari ne dovolim in do sedaj je šlo to lepo skozi.
Zdaj bi ga pa vsi radi imeli pod konrolo (ko češ, kako znamo pazit na mulčke) in mu nonstop nekej prepovedujejo, govorijo, nakladajo..... Vtikajo se v mojo vzgojo in na sploh v naše življenje.
Saj vem, da boste rekle ne dovoli jim, je vaše življenje. A verjemite mi, da ni tako lahko. Že prej sem veljala v družini za črno ovco (nisem se hotla poročit, pa mulčke krstit, pa vedno zagovarjam svoja mišljenja in direkt rečem kar mislim ), zdaj pa se mi zdi, da me preprosto nobeden ne jemlje resno ko kaj rečem. Lepo sem razložila stvar, naj pustijo otroku da diha, naj si najde družbo, da naj nam ne pišejo življenja kako bi kaj moglo bit..., seveda smo se skoraj skregali, ker jih baje jaz nočem ubogat ! Pa ne pomaga nič-vedno ena in ista pesem! In posledično se je tudi otrok uprl-vsem nam!
Na grobo sem opisala situacijo, vem, da se naj je vsem spremenilo življenje, a mene skrbi predvsem otrok. Ne bi rada, da izgubim z njim tisto nit, ne bi se rada drla nanj, že tako se mi zdi, da zadnje čase samo nekaj kričim.
Poskušala sem z razlago, da ni lepo, tudi kazen je bila (soba), štetje... )Trenutno ne zaleže nič, tepst ga pa tudi ne mislim, ker vem, da to ni rešitev.
Vem da rabi ogromno volje in energije, da se stvar reši, hkrat pa tudi vem, da je skrajni čas da se to uredi. Hvala

Kdo so to "vsi"? Žlahta, starši - čigavi starši in s kakšno pravico si jemljejo ta pooblastila? Po tem grobem opisu bi rekla, da je otrok zmeden, čuti, da ti kot mati nisi suverena in to brez milosti izrablja. Pa ne samo tvoj, vsak otrok to počne. Če in ko se pri nas to začne, brez milosti pospremim "moteče dejavnike" čez prag s komentarjem, da si ne pustim jemat avtoritete. ta je bistvena. Če ti nekaj dovoliš, je to dovoljeno in ni žive sile, ki sme iti čez tebe in to isto stvar prepovedat - ali obratno, kar ti prepoveš, je prepovedano in amen.  Jaz sem imela na začetku naše preselitve hude boje z mojo materjo (ne žiimo skupaj, smo pa blizu, par km narazen), ki je dobesedno prosila, da varuje.  Kmalu se je začelo nekaj podobnega, kot ti opisuješ. V želji, biti oboževana babica, je šlo vse tisto, kar sva z možem 1. leto gradila, počasi, a sigurno rakom žvižgat. Večkrat smo se na to temo lepo kultruno pogovarjali, potem sem jaz nekega dne znorela na ful, na polno, brez obzira, na počez. Med drugim sem tudi jasno povedala, da bo varstva konec, ker se minira mene kot PRVO IN GLAVNO otrokovo avtoriteto! Po nekaj smrkanja in očitkih, kako se ona žrtvuje, sem ponovno razločno razložila česa ne želim in zakaj na določenih pravilih vztrajam (brez sladkarij pred glavnimi obroki, brez dovoljevanja stvari, ki jih doma ne dovoliva, brez "odnašanja rit" pri tem, kar lahko sam stori, brez smejanja, kadar zasluži grajo  itd itd). Zmenili smo se za 2 meseca "preizkusne dobe" in stvari so se res bistveno spremenile. Tudi mati sama je dojela, da si dela medvedjo uslugo, predvsem pa jo dela OTROKU.  Se še kdaj zgodi, predvsem v njeni navzočnosti,. da tamau dobesedno šlata, do kam lahko gre in ponavadi moje opozorilo moji materi, naj neha s to taktiko, vžge, se je pa že zgodilo, da sem jo prosila, naj takoj gre.  Seveda je bila zamera int udi očitki, ampak rajši imam to, kot otroka, ki je ves zbegan in polsedično podivjan. Otroka mora TOČNO ČUTIT, KDO JE ZANJ SUVEREN, kdo je njegov zakon, sodnik in rabljl, če hočeš. Če tega ni, se začne izigravanje.
Kako boš to dosegla, ne vem ker ne poznam situacije. Mislim pa, da je nujno, da začneš ukrepat. ne vem, jaz bi se v skrajno skrajnem primeru tudi odselila ali pa za nekaj časa prekinila vse stike. Ali je to možno ali ne in kaj je sploh možno, moraš sama ugotovit. Vsekakor dobi nazaj izgubljeno avtoriteto ins uverenost!

Ti, mamuška, oliko je star tvoj otrok? Čisto tako me zanima, ker zelo ragda berem tvoje komentarje.

Žmož, tebi pa, vpomoč ti ne bo, v tolažo še manj: Moj petletnik je tudi podivjal. Kar rečem, moram reči trikrat ali petkrat, da zaleže, igrač ravno ne uničuje namerno je pa pri tem "kao neroden", se preveč vtika v ljudi, recimo nadleguje obiske, ampak o.k., tu so tudi sami krivi, da ne postavijo meja, češ, pusti ga, saj je v redu...izmišlja si stvari, ne morem reči, da laže, začel je pljuvati, akr prej nikoli ni počel, skratka ratal je "žleht". In jaz zdaj ne vpijem več. je vidim, da je preveč moteč za okolico (ne na tuji, na naši terasi), ga odpeljem proč za nekaj časa, Če generalno štalira čez dan (včeraj je recimo splezal na omaro ob petih popoldne, ne glede na to da ga je partner ob treh popoldn espravil dol s točnimi navodili, kaj se sme in kaj ne...milijonta ponovitev), mu vzamem računalnik oz. včeraj sem mu prepovedala novo igrico, je bila štala in jok več kot pol ure, ampak ****t ga. Se mi zdi, da je zdaj zadnja šansa, da jih e nekako ukrotimo, sicer se nam bodo res posrali na galo.

Če ima še kaka kakšen nasvet, ga bom z veseljem prebrala.

Naš je star natanko 4 leta in 7 mesecev. Ma ne vem, če obstaja smrkavec, ki sliši na prvo besedo, jaz v to res dvomim pri trumi mularije, ki jo dobro ali malo manj dobro poznam. Če sliši v 3. , sem jaz čist zadovoljna, če pa slučajno kdaj kaj na prvo besedo naredi, skor s stola padem. Tisto o nadelgovanju obiskov, se meni prav tako zdi DO NEKE MERE normalno, pač otrok želi, da tudi njega opazijo oz. da starši dajo vedet, da so tudi zanj še vedno tu. Naš bo takrat nakladal ko 5 Čerefinov skupaj in ko se bo prepričal, da so ga opazili, se bo povsem spokojno umaknil nekam v svoj čošak. Namerno uničevanje igrač ali škodovanje komur drugemu je resnejši problem in bolj vpije po reševanju. Kako, je od vsakega smrkolina posebej odvisno. ENega gane risanka, drugega PC, tretjega navidezno nič. Jaz ne kaznujem s spanjem, z odtegovanjem bližine, nikoli ne vzamem večerne pravljice (ker je to naravnost travma zanj!) - vse ostalo "može Jože". Tudi ne kaznujem s prve, tudi s tretje ne, če pa nekaj ponovim že 10. tič v 10 minutah - ej, potem je kazen garantirana. Prejšnjo nedeljo je ostal brez kosila in brez obljubljenega mu kopanja, popoldan pa je za nameček prebil še brez TV in PC, pa tudi nama ni smel na mrtve težit. Ti povem, zadnje 3 dni je ko balada od otroka.

Včasih mu tudi demonstriram, kako se obnaša, pa potem sam ugotovi, da je to "čist mim". Živimo v bloku in pač ne more vsem sosedom po glavi skakat in če se mu to ne da dopovedta (luanrni udari!), sem potem malo jaz- on. Pa mu hitro presede in mu rata nerodno "mami, dej nehi no, kwa bojo pa sosedje rekl?!" Tako nekako no, trduim se, da em še ne 5-letnik nebi dal pod mizo, včasih uspevam bolj, drugič manj, ampak bora je -menda!- večna

Ja mamuška točno vem, da je izpodbita moja avtoriteta do otroka. In izpodbija jo predvsem moja nona, ki živi v bližina, do 2x na teden pa še moja mati.
Jaz rečem eno, one drugo in otrok to veselo izkorišča. Ima kazen da gre v sobo, ga moja mama teče iskat ko češ ma ne delat tega otroku. Sem jih tudi jaz dobesedno že vrgla iz hiše in to enkrat lani jeseni-se je pol cela svetovna žlahta spravla name, a jaz sem direkt povedal kaj mislim. Pol sem bila par mesecev najslabša hči, potem pa se je počasi začelo znova. Ravno danes sem spet "znorela".

mi smo imeli enak problem s sedaj 6-letnico. začasno smo se preselili na vas, kjer je pri varstvu pomagala starejša soseda (poleg vrtca). po parih mesecih so bli rezultati kmalu vidni. oba z možem sva točno vedela, da je problem, ker tam je lahko počela karkoli, doma pa takoj omejitve. vsak dan je potrebovala par minut da se je unesla.

mi smo se preselili, tako da rešitve ne poznam. vseeno pa bi rekla, da ni problem samo v različni vzgoji. velik del pripeva tudi odraščanje samo in iskanje mej. tako, da ti samo vztrajaj pri vzgoji, pa omejitve prilagodi njegovim zmožnostim.

pri naši ob takih izpadih pomaga, da jaz totalno znorim. da ji pokažem, da sem tudi jaz zmožna veliko hujših stvari, kot je soba za kazen. ampak to je na vsake toliko časa, ko mi res odpre pokrov.

_____________________________

iz malega zraste veliko

Ti, žmož, če bi meni eden hotel it za otrokom v sobo, bi padala trupla. Ga ni človeka, ki bi me povozil, pa če sem zato najhušji stvor kar jih hodi po zemlji in sem sprta z vso žlahto in še s sosesko zraven. Očitno je, da te ne straši niti otrok ne jemljejo resno. Lepo te prosim, kdo bi pa še kaj resno jemal, če eden reče belo, potem pa priletita 2 kom od nikjer in rečeta črno??? In na zadnje črno še celo obvelja! Halo?!!! Pa kdo bi ne bil zmeden? Kdo ne bi poskušal tega izkoristiti v svoj prid, pa naj bo odrasel ali otrok?!

Za moje pojme je tako stanje nevzdržno. Ali boš naredila red in "vse" postavila vsakega na svoje mesto in jim enlrat za vselej JASNO IN GLASNO dala vedet, kdo pri tej hiši vzgaja in koga se posluša, po domače kdo je pri vaši hiši gazda, ali pa ti bo hkrati s sinom tale štala zrasla čez glavo.  Šlo bo predvsem na škodo otroka, to ti je verjetno jasno. Babice se ogromnokrat ne zavedajo, kako narobe delajo v svoji želji, da bi jih vnuki imeli radi. Jaz ti lahko zagotovim - in vsem babicam zraven! - da otrok nima nič manj rad babice, ki postavlja pravila in se jih tudi drži. OK, saj vsi vemo, da kak bonbon pade tudi "izvenplansko", ampak to so malenkosti. Gre se za generalije, ko starš zahteva eno, babica pa gre vpričo otroka čez starša in ukaže nekaj drugega-to je za mene nesprejemljivo in tega ne bi nikdar za nobeno ceno trpela. Mislim, da iamš 2 izbiri: ali popustiš, se tolažiš,  da bo minilo in sama sebe prepričuješ, da drugače pač ni možno, ali pa se spopadeš s to preklemansko žlahto in ji enkrat za vselej pokažeš njihovo mesto. To - glede na lastne izkušnje! - ne bo lahko, je pa nujno, če hočeš, da tvoji otroci normalno odraščajo. Če pa na noben način ne bodo hoteli razumet, kaj od njih hočeš, ti ostane prekinitev stikov in kakor sem načeloma proti temu, da se otroku jemlje stare starše, v takem primeru ne bi imela nobenega pomislega. Ali pa selitev. Prvo je otrokovo dobro, potem je šalčka dreka, potem pa vsi ostali. Seveda je v otrokovi naravi, da preizkuša postavljene mu meje, vednar če dobi sporočilo, da ob vsakem njegovem poskusu nekdo mejo premakne, spremeni, ne bo nikdar dojel, da meje sploh obstajajo - kar v njemu v zlo, saj vemo, da temu le ni tako.

Torej - v boj in to brez popuščanja! Veliko moči, potrpljenja in konjskih živcev ti želim!

Ja, mamuška, točno tako je! Pa da ne boš mislila, da je nisem šla v sobo iskat!
Vem, da je največji problem v bistvu njihova "ljubezen" do otroka. Je bil prvi podmladek od vse širše žlahte (bratrancev, sestričen) in se mi zdi, da se nekak hočejo postavljat z njim in si ga dobesedno mečejo iz rok v roke. Hvala bogu da sem vsaj jaz zdaj doma in da hodi v vrtec, ker ne vem kaj bi bilo, če bi mi ga mogla katera čuvat. In one seveda vse srečne, ker smo končno prišli v njihovo
bližino so si naredile utvaro, da zdaj bodo pa lahko imele mene in moje otroke pod komando-vsaj tak občutek me daje. Nikdar nisem popuščala od svojih načel, prej je bilo verjetno to mal lažje, ker nismo bili tako blizu, zdaj pa so navalile ko norci. Vem, da so vsi veseli, da lahko končno mal pocartajo ... otroka, vendar so šle predaleč.
Mislim, da bom mogla res met konjske živce, da bom vse v red spravla. Od svojega doma pa zaradi tega ne mislim bežat! V bistvu je to moj (naš) teritorij in mislim, da se nadeljevanje ve. Seveda se sprememba ni pokazala od enkrat-nekaj časa mu je ugajalo, da mu vsi posvečajo pozornost, vendar so se sčasoma meje pri njemu očitno res zabrisale. Sem mu že večkrat razložila kdo in kaj ima prioriteto pri vzgoji in uboganju, za kaj je mama in za kaj so potem vsi ostali-vedno reče, da razume, upam samo, da bom z vztrajnim prigovarjanjem (enim in drugim) razjasnila obzorja-ker če ne bo šlo tako, bo verjetno res moglo it zgrda.
Hvala vam za odgovore, predvsem tebi mamuška, ki si vedni vzameš čas za odgovor.

Mene pa samo še zanima, kaj pravi na vse skupaj tvoj mož. Ker pri nas je tako, da če slučajno tašča presliši ženo, mene zagotovo ne in obratno. Zelo pomembno je, da z možem držita skupaj in se dopoljnjujeta. Morebitna nesoglasja pa rešujeta na samem. Dodati pa nimam kaj drugega, ker je že itak mamuška vse povedala.

žmož, otroku ni treb avedet kdo je kdo in z akaj je kdo, to morajo vedet ODRASLI in se do otroka tako tudi obnašat.  Otrok jemlje, kar dobiva in če dobiva ultra 5 x preveč pozornosti, jo bo še vedno vzel in jo naravnost izkoriščal. Odrasli pa imamo zdravo pamet, vsaj imeli naj bi jo (!!!) in ta razmerja boš morala očitno narista SVOJI žlahti. Seveda zato niti slučajno ne boš pohvaljena in "gor vzeta", ampak je ga, včasih je treba zaradi otroki kje iti tudi na nož. Je pa to najtežje doma. In res: kje je v tej kolobociji partner, oče otrok(a)? Upam, da ni prepričan, da je to tvoja stvar in se ga ne tiče??? Jaz imam za sabo zelo boleče obdobje z mojo materjo, vendar je bil mož z njim seznanjem in mi je 100% stal ob starni, ko je bilo treba delat red pri moji mami. Ker je po naravi zelo umrijen človek, je včasih miril obe, mene in njo, ter spopade vodil v pravo smer, ker bi sami verjetno skrenili in se pobili brez učinka. Še enlrat: naredi red pri odraslih, NE pri otroku!!! Če boste odrasli vsak na svojem mestu, bo otrok avtomatično pokapiral, kako stvari stojijo.

Sorry, pri vsej tej stvari res nisem nič omenla partnerja-on je 100% zraven in se glede tega dopolnjujeva, ko pride do konflikta se vedno pogovoriva na samen, da isto pristopiva k vzgoji oz.reševanju problema. Je verjetno še bolj direkten in v trenutku reče, če se mu kaj ne zdi prav. Pri nas sem pa jaz tista, ki mora kdaj mirit stvar. Je pa res, da je med tednom dosti odsoten. Mene čist nič ne moti, če jaz nisem zlata punčka in če komu ne paše moj način vzgoje...  Želim samo, da nam pustijo živet naše življenje. Ravno včeraj je bila prilika, ko sta bile obe na obisku in so se otroci igrali zunaj, da sem začela pogovor glede vsega tega (spet!). Seveda je bil prvi odziv v stilu, a boš že spet začela solit pamet nam starejšim, a sem lepo razložila do konca. Mama je končno mal pokapirala, da hočem samo vsem skupaj dobro in da ji nič ne "prepovedujem", mal trši  oreh je nona, ker je že tud mal pozabljiva, a mislim da bo šlo. Očitno jim počasi prihaja, da so se tudi one pri vsem tem malo zaletele in hotele na hitro oz. na silo pridobit otroka na svojo stran. Ne si  mislit, da sem popustljiva-kar se tiče teh stvari stojim trdno za svojimi načeli in ne pristajam na nikakršne kompromise oz. ne odneham samo zato, ker vidim da me čaka dolg boj. Vem, da bom s tem naredila medvedjo uslugo  nam in njim.
Je pa res, kar je rekla mamuška, da otroku ni treba vedet kdo je kdo in zakaj je kdo-mogoče hočem njemu razjasnit kakšno stvar, ki mu je res ne bi bilo potrebno razjasnjevat. Včasih otroci dosti stvari prej vklopijo kot mi odrasli.

Tudi jaz mislim, da razni babice in dedki ne morejo vzgajati po svoje, ampak je prav da se drzijo tega kaksno vzgojo imajo starsi, ce pa tega ne zmorejo, pa mislim da zal nimajo kaj delat zraven otroka. Ne pravim, da starejsi niso modrejsi, ampak vzoja danes al pa pred trideset in vec leti je cist nekaj drugega. Sej ne da bi bilo vcasih lazje ali tezje - ne gre za to - predvsem je bilo drugace. En nas sosed je dobro rekel, da on niti slucajno ne bi mogel vzgajati vnukov, pa je tudi ze dedek in tudi cuva vnuke, ampak vzgojo pa prepusca starsem (pac se ravna po njihovih navodilih, kaj otroku dovolijo in kaj ne). In kakor jaz vem ga imajo vsi vnuki ful radi. In radi pridejo k njemu.

Pozdrav

Se strinjam, da je zelo pomembno, da imata oba, zena in moz, enake nazore o vzgoji. Ker pri nas ni tako, otrok skace od enega do drugega, kot mu pac ustreza. Ker ste ze veliko modrovali, vas spostovane starse vprasam, ali obstaja kaksen recept, ideja, pravila, namig, ..., ki olajsa, da bi imela z zeno bolj poenotene kriterije/merila. Recimo, njej ni hujsega kot da malega potegnem za uho,  kar je zame skrajni ukrep, ko nic drugega ne zaleze. Reakcija malega (4,5 l)  je znana > jok in uzaljenost. Kar se mene tice gre za skrajni vzgojni ukrep, ki ga utemeljujem s tem, da stars mora imeti doloceno avtoriteto, kar je se posebno pomembno, ko se dela vecja skoda ali ko se gre za varnost. Meni ni hujsega, kot da bi otroka 9x prosil, da nekaj naredi ali ne naredi in da bi ga le opomnil, ce naredi nekaj, kar je resnicno nevarno. Morda bi pomagalo, ce bi zagorzili, da en dan ne bo nobene risanke?? Zena bi bila bolj za to varianto, ki pa je po moje na koncu ne bi realizirala.
Upam, da nisem prevec zasel z osnovne teme ...