Pozdravljeni.
Pišem, ker je pred mano pomembna odločitev, in potrebujem nasvet.
Sem poročena, s partnerjem imava enoletnega otroka. Razlike med nama so čedalje večje in življenje s partnerjem postaja nevzdržno. Najina situacija je zelo specifična in poleg finančnih težav, ki jih imava, se do mene vede zelo nespoštljivo. Živim pod psihičnim pritiskom in počutim se, kot da me izsiljuje.
Zadnji primer je, da že nekaj let ni videl svoje matere, in letos jo mora obiskati. Ker mora skrbeti za našo družino (jaz sem trenutno brezposelna) krivi mene, če to ne bo mogoče. Rekel je, da če je ne bo videl, da ne bo čutil več življenja, in da ga potem ne zanima, če ne bo več delal in kako bo naša družina preživela.
Vedno obvelja njegova beseda, večkrat mi med pogovorom reče naj utihnem, me daje v nič, rekel mi je tudi, da nisem vredna, da obiščem njegove družine, in še druge stvari. Že od vsega začetka najinega razmerja me poskuša spremeniti in pravi, da bo iz mene naredil žensko.
Ne želim več tako živeti in vem, da si ne zaslužim, da nekdo z menoj tako ravna.
Partnerju sem že omenila, da se želim ločiti in je odgovoril, naj mu dam otroka, podpišem papir zanj in se potem ubijem.
Najbolj me skrbi kako bo z najinim otrokom. Bojim se, da bi ga ugrabil in odpeljal nekam, kjer ga ne bi več videla. Partner ni evropski državljan. Za letos načrtuje obisk svoje družine v tujini, vendar ne vem, kako se bo to odvilo. Jaz ne želim iti, vendar mu samemu tudi ne zaupam otroka! (Kje bo otrok, ko bo on obiskoval svoje sorodnike in se veselil s prijatelji?)
Kako naj to izpeljem?!
Ali lahko dobim polno skrbništvo nad otrokom? Ne želim, da otrok živi z njim!

Če partner postavi mamo pred tvoje potrebe, je nezrel moški in partner. Otrok ni popolnoma nič kriv pri tem. Potrebuje očeta in mamo. Če ne more imeti odgovornega očeta, je za to odgovoren oče in ne otrok. Zato ne razmišljaj; otroka bodo dodelili tebi in skrbi za njega kot odgovorna mama.