Pozdravljene.
Spet vas prosim za kakšen dober nasvet oz. pomoč. Imam tri leta starega sinka in šestmesečno hčerkico. Sinek ima sestrico zelo rad, skoraj preveč, saj nenehno pleza okoli nje in po njej, jo ljubčka in liže in... Moramo biti zelo pozorni, ker nima nobenega pravega občutka, kako daleč lahko gre. A problem ni v tem. Na začetku je bilo vse v redu, čeprav sem bila opozorjena in pripravljena na določene spremembe v sinovem obnašanju. In v zadnjih dveh mesecih je postal res nemogoč. Čeprav je bil ponoči čez poletje že skoraj suh, je začel spet s polno paro močiti plenico, celo pokakal se je že parkrat ponoči. Vem, da to ni nič takega, ampak on se ima sedaj za dojenčka in se mu to zdi čisto normalno. Plenica ga sploh ne moti, prav vesel je je, in čeprav je včasih zjutraj še suha in nismo takoj v akciji, se polula, čeprav je že buden. Skratka, on se ima sedaj tudi za dojenčka; hoče imeti dudo in tudi sestrine dude si nenehno tlači v usta (potem pa njej, kar me moti, saj je velikokrat prehlajen). Enkrat je šel celo v vrtec z dudo, ker so se mu ostali otroci smejali, je to idejo (hvalabogu) opustil. Nenehno govori, da je dojenček, se pači in govori otročje (ba ba, tata, itd)), hoče, da ga ogovarjam z dojenčkom (mami, reci dojenčku, da se to ne dela - pri tem misli sebe). Pleza v stajico, sestrino posteljico, hoče slinček, jesti sploh noče več sam, ampak hoče, da ga pitamo itd. Skratka, res ne vem več, kako daleč bo to še šlo, saj je vsak dan huje.
Če mu rečem, da je on pač starejši in da teh stvari naj ne bi več počel, začne vpiti, da je on dojenček, a po drugi strani nenehno govori, kako je že on velik in večji od vseh. Če mu rečem, da dojenčki pač ne gledajo risank, in da se ne igrajo z avtomobilčki, torej, da mu bomo to ukinili, pa protestira, da on ni dojenček. Res ne vem več, kako naj postopam in sem zaradi vsega tega zelo nesrečna. Rada bi mu pomagala, da bi razumel situacijo, mu namenjam veliko pozornosti, ga skušam vključiti pri negi dojenčice, a vse zaman.

Na pomoč!!!! Hvala

Težko je govoriti na pamet, ampak če se jaz samo sebe predstavljam v tvoji vlogi, bi njegovo igro sprejela. Kar bi se dalo seveda. Malo bi ignorirala, malo bi se hecala, kot da je res dojenček, samo kadar bi zmanjkalo potrpljenja, bi bilo malo nerodno. Recimo, če bi morala obema dajati naenkrat za jesti...

Ja, problemi se začnejo, ko rata dojenček tako velik, da začne sodelovat pri družinskem življenju. Pri nas je bila tudi kriza. Sicer ni lulal in kakal, je pa stresal jezo na vse ostale, npr. rekel vsakemu obisku, naj kar grejo, da jih ne mara, pa druge neumnosti. Je bilo kakšno leto kar težko. Potem pride pa še obdobje, ko rata mlajši otrok ljubosumen na starejšega. Tisto traja še dlje. Ampak v bistvu ratata prijatelja in napredujeta en z drugim in ob drugem. Tako kot so ti svetovale - veliko potrpljenja in doslednosti, nič drugega ne pomaga. LP

UH, KAJ ME ČAKA! Aprila bom rodila, že sedaj imam "male" težave s sinčkom...

To bo res izziv!