..., gledala v zvezdno nebo in srkala ravno prav ohlajen renski rizling, ki sva ga kupila za v najino vinsko shrambo. Odličen je, s Ptuja.
Ampak v meni tli in mojega prijatelja, ki ga uporabljam za ventil v podobnih situacijah tudi ni, se moram skašljat pač tukaj, tujim očem in nepoznanim srcem. Lažje mi bo, vsaj za hip. Ker jutri, ko bom odprla oči, vmes pa je treba še spati in dovoliti možganom, da sanjajo in predelujejo vtise po svoje, kar zna naslednji dan boleti, bo vse še tu. Vse izrečene besede, ves molk, ki jim je sledil, vsi polpretrgani stavki, ki so samo nakazovali hoteno misel, vsi pogledi v globoko in v stran.
Lahko bi sedela na balkonu, se ga mirno napila, skadila pol škatle, ki nama je ostala z morja, pustila 7 smsov prijatelju na pomoč, se malo smilila sama sebi, se nato pokončno ter pogumno pobrala in se opotekla v posteljo ter zaspala kot dojenček.
Ja. To grem zdaj delat. Z veseljem. In bom pošteno razmislila. O vsem. O najbistvenejšem. O sebi.

Nekje na poti do danes sem se izgubila. V prostoru in času. Študij, hiša, poroka, službe, mož, dete... kje pa sem jaz???? Včasih sem rada pela, igrala klavir, kitaro, hodila na hribe, in v jame, igrala v teatru, pisala misli in pesmi, plesala do jutra, se spogledovala, se omamljala s poljubi, ..., ...
Biti mama (ali celo gospodinja) je izziv, da ne govorim o izzivih, ki jih prinaša tašča, takrat res pridejo v poštev vse moje igralske sposobnosti in hribolazniška vzdržljivost, a vendar mi je ta hip največji izziv najti spet sebe v tej gužvi nujnih in bedastih vsakdanjih opravil, ki me zasipavajo in me skušajo pokopati pod sabo.

Lahko bi sedela na balkonu in vrtela lončarsko kolo. Tistega, ki si ga še vedno želim, pa ga še nimam. Ga bom kdaj imela? Si bom kdaj naredila majoliko z rožicami za moj rizling? Pa kupico z istim vzorčkom?

Moje dete mirno spi v sosednji sobi, slišim njegovo tiho z vzdihi dopolnjeno dihanje. Ne zaveda se bogastva, ki mi ga s svojim obstojom daje, ne skrbi ga moj jaz, ki je zanj edinstven in popoln, miren je, "kot avgustovska noč". (prekrasna pesem, mimogrede) Jaz pa se krham, počasi gubim pisane koščke mozaika osebnosti, nad življenjem navdušenega bitja, kar sem vedno bila. Postajam le skica, shema, osnutek, ogrodje...in kar je še teh temeljnonosnih besed. Srečna in trpka obenem. Vzponi in padci (se opravičujem za klišejskost). Danes je padec.
Lahko bi šla sedet na balkon, spit svoj ohlajeni rizling in se pobrat.
Grem pogledat, če zvezde še sijejo.

lahko samo rečem 

_____________________________

17.09.2009 ob 8:48 sem postala ponosna mamica malega sončka Tina

ob rojstvu, 17.9.2009: 3140 g, 50 cm
1 leto : 10,5 kg, 77 cm

< Sporočilo je popravil eva1 -- 4.8.2010 23:50:02 >

Odlično napisano
Mislim da se vsaka ženska kdaj znajde v taki zmešnjavi, samo pot naprej je treba najdit in narest nekaj za svojo dušo, pa je prec boljše...

Je še kaj vinca ostalo? Tako lepo napisano...

_____________________________

Če tvoj otrok slabo pleše, mu reci: »Slabo plešeš«, ne pa: »Pleši, ljubi, kakor je tebi všeč«.

Solero, si me spravila v jok ... Tudi sama se mnogokrat počutim opeharjena. Za moj čas, za moje hobije, za moje prijatelje, za moje užitke. Za vse to ni več prostora v mojem življenju. Vsaj trenutno ne. Služba včasih do večera, ker se ne upam reči ne, ker sem bila že velikokrat na cesti. V službi včasih tako nori izzivi, da se ponoči zbujam, sanjam, se sprašujem, če sem naredila vse prav. Doma mož, dva otroka. Mož sicer super, ampak njemu je vse logično. Da jaz vse zmorem, da sem vedno trdna, da se vedno strinjava. otroka potrebujeta veliko pozornosti, bližine, ljubezni, energije. Gospodinjstvo sledi tam nekje v zaostanku nekaj tednov, a speljem. Najhuje pa mi je, ker ne dobivam podpore s strani moje mame, s katero živimo skupaj. Samo velika polena in skale pod noge. Starejši sin pogosto pravi, da je žalosten, ker je mama taka (pa nikoli nič ne rečem čez njo, je pač dovolj velik, da sam opazi), da bi se imeli lahko lepo, pa ona noča ... Moj oče ... je star, ima svoje fore ...

Želim si košček vrta, kjer bi lahko s sinom imela rože, ki jih imava tako zelo rada, pa buče. Pa košček trave, da bi lahko igrali nogomet, pa ležali v senci. Pa imela bi vedro z vodo, kjer bi si z možem namakala noge ... Pa ne gre, ker moja ne dovolita.

In tako samo čakam, da grem v službo, da pobegnem od vsega doma, od družine, ki me včasih tako zelo utruja, od moža, ki ...

Pa se vsak večer zahvalim, da jim imam, ker brez njih ne bi bila to, kar sem. Ampak sem tako zelo utrujena ...

< Sporočilo je popravil buči -- 5.8.2010 7:14:22 >

_____________________________

TDAT - štirje prestopniki!

Super zgodbe.

Trenutno sem enakih misli.
Sama v svojem svetu, polnem obveznosti in dolžnosti. Na moje potrebe, hobije, želje se je že davno pozabilo....in prišel bo čas, ko bosta otroka odrasla in jaz bom ugotovila, da nimam nič od življenja.
Vse preveč je takšnih dni, ko razmišljam kot  Solero, pa se zopet poberem in gre naprej. Ampak do kdaj?

Včasih bi se ga odklopila, napila ... Samo kaj, ko je treba vstati ob 6ih ...  Ja, enkrat!

_____________________________

TDAT - štirje prestopniki!

Vse se tako počutimo kdaj. Tudi tiste najbolj super mame, sam ene težko priznajo.
Ampak glej, sej še vedno si to ti, le da si v neki novi vlogi. Vlogi mame. Ker pa nam ženskam vloga mame ni dovolj, kar je čisto normalno, se potem počutimo takole ujete nekje med časom in ko pogledamo nazaj, nam ni jasno, kje smo izgubile svoj pravi jaz. Ma ne pravi jaz, ampak... tisto svojo drugo stran.

Saj sem že malo bolje ... Sem pospravila omaro, pa si šla kupit  eno takooooooooooooooo lepo jakno!  Da bom lepa mama na ohceti mojega edinega bratranca ...

_____________________________

TDAT - štirje prestopniki!

zakaj pa si ne vzamete kakšen dan čas samo za sebe?? Ali pa 2 dni. Vsak si mora napolnit baterije in to je dobro storiti takrat, ko še nimaš vsega poln kufer. Svoje želje in samo sebe mogoče lahko zaviraš 2, 5 ali tudi 20 let. Samo kaj ti na koncu ostane? Otroci grejo, z možem se odtujiš, ostaneš sam in nezadovoljen. Miljonkrat videno v Sloveniji. A ne bi bilo boljše, če bi si organizirala par dni odklopa od doma, si s tem napolnila baterije in bila znova zadovoljna v vsakdanjem življenju? Tudi zato, ker si naredila nekaj zase, lahko potem več daš družini.
Za tiste, ki jih pustiš doma, pa je to tudi dobra izkušnja. naučijo se funkcionirati tudi brez mame, žene...

Zanimivo se mi zdi, kako znajo moški vedno poskrbeti zase, ženske se pa žrtvujemo, kar nobeden ne opazi in potem to očitamo partnerjem. V bistvu pa smo si same krive, ker imamo ta nemogoči občutek, da smo nepogrešljive v vsakdanu, da brez nas bojo pa doma lačni, bo razmetano, v glavnem čisti raztur.

Zato pa resno: vzami si prost dan, magari samo par uric in delaj to, kar si globoko v sebi želiš. pogovori se o teh občutkih s partnerjem. In ko greš na OFF, jasno povej, da te ni. Da če kaj rabijo naj kličejo kogarkoli hočejo, razen tebe.

1. je grozen občutek, ko tako pustiš malega otroka z očetom ali skomerkoli drugim. Ampak, ko prideš nazaj vidiš, da je bilo vredno (tako zate, kot otroka, kot ata :), sami +. in drugič je lažje. Pa ti izleti ni nujno, da so redni ali dolgi. Včasih rabiš več takšnih odklopov na mesec, spet drugič na več kot leto. Morajo biti pa takrat, ko vidiš, da se utapljaš. Včasih je že ta zavest, da imaš možnost iti vstran in narediti nekaj za sebe dovolj, dovolj, da te dvigne v takšnih dnevih.

P.S: Zgoraj napisano velja tudi za trenutke v dvoje :)

Podpisem !

_____________________________

http://www.youtube.com/watch?v=h-8PBx7isoM&feature=related

Meni je prej žalostno kot lepo .

Kot da s tem samo potrjuješ, da gre življenje mimo tebe...čeprav z lepimi besedami. Ampak vsebina je enaka, ne glede na lepoto (ali grdoto besede).

Ja, pustiti za en dan vs skupaj ... Komu pa? Moj dela, saj popoldne in zvečer bi šlo, čez dan pa ... Moja mama noče čuvat otrok, tašča se maksimalno angažira in ker nama čuva otroka, kadar sta bolna, ju nekako ne moreva prositi še za "kar-tako". Za varuško pa ni denarja.

_____________________________

TDAT - štirje prestopniki!

Tudi kakšna urica popoldne ali zvečer je dovolj - ne jamraj, vzemi si kdaj vsaj to, drugače gre le za izgovore.

imam enako situacijo oz. še slabšo, ker nimam niti tašče. sem si pa za začetek izborila pol ure zvečer za tek. pa enkrat na mesec gremo babnice zvečer ven.  mož nema prava glasanja.

Zato, da kaj narediš za sebe, ne rabiš ne celega dneva, ne celega večera.
Pri zdravem otroku je vedno kakšna luknja, ko lahko kaj narediš za sebe.

Ne pozabi na sebe - razvajaj se, smej se, crkljaj se... Pa čeprav le za nekaj minutk na dan Bo kmalu bolje, boš videla

* * * *
Odkar sem mama, moji možgani postajajo vedno bolj o, rit pa O. 
Še brez zgoraj citiranega.
Najprej reši citirano, potem pa ostalo.

_____________________________

Ustavi se in prišel boš!

lepo napisano..

_____________________________

Kdor zmore sanjati, najde vizijo. Kdor najde vizijo, poišče pot. Kdor najde pot, doseže cilj.

Tole je krivo za današnjo depro, a ne? Ne moreš reči, da hočeš biti še naprej teenagerka al kako? Saj je bilo fajn, ampak obdobja se menjajo. Je obdobje za kitaro, za žure, pa obdobje za otroke. Vse ima svoje pluse in minuse. Ne moreš pa obdobij primerjat. Vedno si izbereš kar si želiš. Če si si želela otroke, jih imaš in vse reči ki sodijo zraven tudi. Meni je fajn, ne bi menjala za obdobje kitare. Če me ne drži igrat, pa četudi zato, ker sem včasih utrujena od vseh pritiskov, me ne drži igrat. Vedno, ampak vedno si bom pa našla čas zase, le da morda zdaj imam druge hobije. Vrt recimo, pa bolj umirjene vaške fore, al pa internet odklop in izobraževanje. Moraš pa razumet, da moraš izbirat kaj hočeš - vsega ne moreš imet in nič ni narobe s tem. Ne izgubiš zato sebe. Sebe izgubiš drugje. Morda v službi, morda ker preveč zahtevaš od sebe, morda hočeš idealnost, preteklost, kaj vem kaj...morda se izgubiš v partnerskih odnosih, morda v družabnih.... ne vem kje, vem pa da sebe ne izgubiš zaradi otrok, kvečjemu najdeš se lahko v njih.

Točno tako! Ampak za vse to, ti mora narediti klik v glavi in takrat vidiš, da lahko spelješ vse od svojih obveznosti do uživancije in to brez slabe vesti...jaz enostavno ko je mož doma grem na masaže, pedikure, grem v šoping..vsaj 1x na mesec s kolegico zvečer na čvek, kino...enostavno ob 3 otrocih, kupov obvzenosti rabim čas zase da dam možgane na off in tisti čas je samo moj..mož me res nikoli še ni klical(seveda bi me če bi bilo kaj narobe)...prav tako nimam nič prosti, ko gre mož vn na pivce, na rekreacijo..vem onba rabiva nekaj...si pa vsake tok časa privoščiva tudi vikend v dovje v kakšnih toplicah(hvala setsri za varstvo )..enostavno si moraš vzeti čas tudi zase za svoje potrebe

res si lepo in resnično to napisala

_____________________________

Kdor zmore sanjati, najde vizijo. Kdor najde vizijo, poišče pot. Kdor najde pot, doseže cilj.