S partnerjem se po 8 letih izvenzakonske skupnosti, ločujeva. Imava 5-letno hčerkico, katera je zelo navezana na očeta. Sem prišla do spoznanja, da tako ne morem več živeti (partner mi laže, prikriva, mene in moje starše je spravil v nenormalne dolgove.... skratka ni več zaupanja niti spoštovanja. Ko mu omenim, da bi šla vsak svojo pot pa začne jokati in me prositi odpuščanja, pravi da se bo izkazal.... že par let je brez službe - ni kazal nekega interesa za sluzbo, čeprav nam je naredil dolgove, pa tudi lagal je kako ima službo že dogovorjeno, vendar nikoli ni prišlo do tega, da bi nastopil z delom. Trenutno pa je celo na prestajanju kazni zapora, kjer ga vsak teden obiskujema s hčerko. Hčerki sva rekla, da je ati v službi.... vedno sprašuje kdaj bo prišel domov in velikokrat joče, ko se peljeve od tam.
Jaz sem se odločila, da tako ne morem več živeti. Zdaj pa ne vem kako in kaj obrazložiti situacijo hčerki.
Ji povem, da oče mamici laže in da ne morem več tako živeti z njim, da jo ima sicer on še vedno rad... on bo menda njej natvezil, da me ima še vedno rad.... ali kako?

Idealno je, če se lahko starša to zmenita in skupaj povesta otroku, tako naj bi bilo najmanj stresno zanj, vendar to ni vedno možno. POgovori se z možem, če bi se to slučajno dalo. Tako ste vsi 3je za mizo (pač v zaporu) in ji lahko zagotovita, da jo imata zelo rada, vendar težko živita skupaj. Seveda bo šok, seveda bo žalostna, to si še, če ni šok. Vendar bo to mogoče na dolgi rok celo boljše zanjo. Za otroke je pomembno, da vidijo pozitiven odnos med odraslimi, ki zanje skrbijo, ker potem to iščejo. Ne moremo vedno naredit idealne situacije, lahko pa poskusimo iztisnit optimalo iz realne. Pogovori se z možem, da si že odločena, da tako res ne moreš več in da ga prosiš, da ti pomaga pri tem, zaradi hčerke. Ker bo to njej najlažje, če ji oba skup povesta, mogoče naredita prej eno generalko?

Otroci so vseeno precej empatična bitja in čisto možno je, da je hčerkica že ugotovila, da si nesrečna. Mogoče to zdaj jemlje kot normalno, samoumevno; ne ve, da je lahko drugače, zato se ne pritožuje in misli, da je tako pač normalno. Seveda ji bo na začetku hudo, sploh ker ima tako rada očeta. POznam precej ločenih staršev in jasno je otrokom hudo. Vendar se navadijo in kadar grejo vsi naprej, je to na koncu za otroke boljše. Ker vidijo dva srečna starša in dobijo tisti občutek, da se da bit srečen, da ni treba, da samo prenašaš življenje, ampak je lahko tudi nekaj več. To je dobro!

Sicer zagovarjam tezo, da je z otroki najboljše bit iskren. Ni jim treba vsega v detajle razlagat, ampak prej ali slej izvejo resnico in je boljše, da jo od tebe kot od drugih, ki morda ne bojo tako obzirni... Pri 5ih letih je sicer malo verjetno, da bi ji kdo tretji govoril, da je očka v bistvu v zaporu, vendar v OŠ tega ne bosta mogla več skrivat (upam, da ne bo do takrat tam in da se ne bo več vračal). Če recimo 6-7 letniku poveš, da je oči naredil eno večjo napako in je za to moral it v zapor, da popravi svoj dolg, bo verjetno otrok lažje sprejel, kot če mu reče to sošolec, ki je zvedel bogvekje (ne vem, kje živite, obstajajo kraji, kjer vsi vse vejo in taki kjer se noben za nikogar ne briga - nobena skrajnost ni fajn, sama presodi tveganje).

Vsekakor ji je jasno, da to ni normalna služba, ker oči nikoli ne gre z vama domov in seveda vidi in čuti, da on noče tam ostat. Fino je, da ji povesta, do kdaj bo tako - glede na to, da to vesta - najkasneje do... takrat ko ima konec kazni. Otrokom in odraslim je lažje, če vemo, do kdaj bo nekaj hudega trajalo, lažje preneseš. S tem ji gotovo olajšaš stisko. POveš, da je to posebna služba, ker nekaj ni bilo čisto v redu in zato mora zdaj bit tam, mogoče. In da bo tam do takratpatakrat, potem pa bo spet lahko šel z njo na igrišče, jo peljal v zoo,... karkolipač sta skup počela.

Kar se tiče same ločitve: nič ni narobe, če ji on pove, da te ima še vedno rad. Zelo verjetno te ima res. Ampak to ne pomeni, da moraš ostat z njim, ker se pač očitno ne more spremenit, ker ga nekaj vleče dol. Dokler tega ne bo našel in spremenil, bo trud zaman... MOgoče imajo v zaporu kakega svetovalca, da bi mu pomagal pri tem? NImam pojma o stanju v zaporih, srčno upam, da imajo kako psihološko svetovanje in da dela tam kdo dober... Ali pa če najde pomoč, ko pride ven, ko bo lahko sam izbiral h komu bi šel. Vsekakor ima hude probleme in ni nobenega razloga, da bi s seboj potegnil še vaju. Ti imaš pravico bit spet srečna.
Tudi ni nič narobe, če poveš hčerkici, da te je zelo prizadel in mu ne moreš več zaupat glede stvari, ki se tičejo vaju. Da veš in mu popolnoma zaupaš glede nje, da veš, da jo ima rad, da bi naredil vse zanjo in da tudi vama ni vseeno drug za drugega, vendar ne moreta dobro delovat skupaj, da nisi srečna z njim.

Ne moremo otrokom lagat, da je vse tipi topi ok, ampak bi se pa ločili - to žali njihovo inteligenco. Otroci vejo, da se odrasli ne ločujejo kar na hojladri, vsaj če imajo otroke, navadno ne... Vejo, da mora bit nekaj ornk narobe za tak korak. In je lažje, če vsaj malo razumejo. Ne nekih detajlov, ne imet otroka za zaupnika, ampak toliko, da lahko razume, da je to utemeljena in pretehtana odločitev, je pa dobro. Ker potem ve, da misliš nanjo, da ji ne misliš postavit življenja na glavo kar tako, ker pač ni vse čisto tipitopi, ampak je pa čisto ok. To otroke straši... Boljše je po moje, če vejo, da je nekaj res pomembnega kot pa da jim poskušamo vse prihranit, pa jih s tem prestrašimo, da se lahko kadarkoli karkoli zgodi... Mogoče bi ti lahko pomagala tudi kaka psihologinja v vrtcu? Sicer nimajo verjetno izkušenj s tako problematiko, ker je precej specifičen primer, ampak če ne drugega, te mogoče napoti h komu, ki več ve...

Vso srečo, za vsakim dežjem posije sonce - enkrat že...

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Hčeri povedat tisto, kar mora slišati. Da jo imata rada, da bo očeta lahko videla, se boste dogovarjali za srečanja. Da se vidva imata rada, ne pa tako kot včasih, kar se lahko mimogrede zgodi. Ne delaj drame uz tega, ne spuščaj se v podrobnosti opisa situacije in tvojih čustve, ker itak ne razume. Potem pa ščasoma odgovarjaj na njena vprašanja, če jih bo imela, verjetno bo ...vendar spet le toliko, da bo njej razumljivo. To je torej stavek, dva.

ne priporočam, da ji govoriš da oče laže. To bo ali ne bo ugotovila sama kasneje. Ne šinfaj očeta, naj ima otrok dobro predstavo o njem. To rabijo. Kaj bo pa on govoril, se pa ne sekiraj preveč (lahko bo tudi grde stvari govoril, ko boste šli narazen), predvidevam, da bo hčera v tvojem skrbništvu in bo večji del vzgoje tvoje. Čim manj debat ti začenjaj na temo očeta. Enkrat ji povej, da ne boste več skupaj živeli in to kar sem zgoraj napisala... 5-letni otrok tudi nima jasne predstave kako bi naj družina izgledala. Sigurno ima med prijateljicami v vrtcu, sosedi, sorodniki... kakšne prijatelje, ki živijo le z enim staršem. Otroci to hitro sprejmejo, ker je tega danes veliko. V ničemer ne bosta tako posebni, drugačni.
Priporočam tudi, da se srečujete na drugem mestu, ne v zaporu. Tisto je stresno okolje. Če se da...

Iskrena hvala za odgovore, nasvete in vzpodbudne besede.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Jaz se na to , da bi se z njim skupaj vsedla in povedala lepo nežno otroku da se razhajata ( če nista poročena to ni ločitev mimogrede), ne bi zanašala. Če bi bil on tako razumen, empatičen in v skrbi za otroka , naj verjetneje vidve ne bi hodili na obisk tja kamor hodita in se vidva ne bi razhajala. Povrhu vsega, pa te on še ni pripravljen spustiti in dvomim, da bo pa zaradi otroka tako velikodušen, da ti bo odhod olajšal. Po moje je to, da deklici sporočiš novico kolikor toliko obzirno in normalno, čisto na tebi.
Strinjam se z Lulu. Svojih čustev in negativnega mnenja o očetu, jaz ne bi vpletala. Očitno ima otrok očeta rad in s tem bi ga ob novici o razhajanju, še dodatno prizadela. V bistvu, če tako pogledaš, se pri vas trenutna situacija ne bo veliko spremenila. Partnerja tako ni. Tako ali tako sta sami in hodita k njemu na obisk. Če veš da ga deklica obožuje in če tudi on njo, ne vidim razloga, da bi zato, ker pač vidva ne bosta več skupaj, prenehala s stiki oče- hči. Še vedno ga lahko obiščeta, saj bo to za deklico edini stik z očkom, zanj pa mogoče dodatna spodbuda , da se skoplje iz jame in iz sebe nekaj pametnega naredi.

Sem mnenja, da človeka , ki je že padel in je na tleh, ni humano še brcati. In tale situacija mi žal deluje nekako tako. Imaš pravico biti srečna. Lahko si srečna, saj nikjer ne piše, da moraš biti privezana na nekoga, ki ti je lagal in te stokrat prinesel naokrog. Vendar to po moje ne pomeni, da morata oče in hči zaradi tega ostati brez stikov. Posebej, če se imata rada. Človek svoj del dolga že plačuje. Tudi ko ( če )ne bo več v zaporu, bosta verjetno želela imeti stike. Takrat se bosta najverjetneje drugače dogovorila, sedaj ni veliko možnosti za drugačen dogovor. On je noter. Ne more ven. Otrok bi ga rad videval- torej ke na tebi, da omogočiš stike.
Zgradi si novo življenje- pravico imaš do tega- brez dvoma. Vendar se moraš pač zavedati, da ga gradiš na ruševinah prejšnjega in da bo to hočeš nočeš vplivalo na novo. Tako je bolj ali manj pri vseh partnerskih razhajanjih, kjer so vpleteni otroci.


_____________________________

felico ne estas mezurita en oro...

Zahvaljujem se vam za nasvete in vzpodbude. Kdaj pa je pravi čas, da hčerki povem, da ne bomo več skupaj živeli? On še bo nekaj časa notri, ker mu postajajo pravnomočne še druge zadeve, vendar ne vem z zagotovostjo kako dolgo - njemu pa tako ne morem več verjeti besede. Hčerka ga vedno vpraša, ati kdaj boš prišel domov. Je takrat pravi čas, da ji povem, da k nama ne bo prišel, da bo drugje živel ali počakam, ko bo res enkrat zunaj. Se mi zdi, da hčerki delam krivico, če bom jo zavajala, da bo ati prišel takrat ko tam v službi končajo, DOMOV.

Zavajaj je ne. Veliko otroci ne vedo, vedo pa kdaj kdo laže. Če se boš ti selila, potem bo itak priča kaj se dogaja in ji takrat poveš. Najti pravi trenutek ti težko povem. Čim manj kompliciraj, ... sem si drznila pogledat tvoje objave in si lani imela problem kako povedat otroku, da gre oče v tujino delat. Se mi zdi, da se preveč obremenjuješ s tem. Do otroka bodi iskrena, poveš kratko in jedrnato. Tako bi se tudi odrasli naj pogovarjali, ampak to je že druga tema
Če delaš dramo iz tega, bo tako otrok tudi sprejel. Za njo bo poskrbljeno, to mora vedeti. Če boš ti v njeni bližini zadovoljna in si dobro urejala novo življenje, potem za njo to ne bo stresno.

hvala LULU. Res je. Lansko leto naju je zavajal, kako bo šel v tujino delat ampak je bila tudi to očitno laž, tako kot vse ostalo in je hčerko brezveze moril s tem, saj kot vidiš iz postov je s tem izmišljenim odhodom v tujino doživljala šoke in žalost. :-(

Spet vas prosim za kakšen nasvet. Hčerki sem zdaj nekako obrazložila, da ati ne bo živel več z nama, ko bo "končal s službo", ampak pri babici - njegovi mami. Najprej se je zjokala in je bilo tisoč vprašanj zakaj in kako. Potem se je že sprijaznila in me vprašala ali bo lahko šla večkrat k babici, da bodo se šli skupaj z atijem kopat itd.... Oče naju pokliče vsak dan, ampak ko se začne hčerka pogovarjati z njim, so prve besede, zakaj več ne bo živel z nama in spet se začne jokati. Ne histerično, ampak tisto tiho, ko vidiš kako trpi in kako jo boli sčrek. Sploh si ne da dopovedati nekaterih stvari oz. mislim da hoče z jokom doseči svoje - da bi ati spet živel z nama. Jaz pa ne morem več tako živeti, saj morem tudi nase pogledati. Srce se mi para, ko vidim kako je hčerka prizadeta, ampak jaz ne morem več narediti koraka nazaj.
Na kak način se še naj pogovorim s hčerko? Stara je 5 let in pol.

ker sama nisem imela takega primera, nisem te stroke in tudi različni smo si... ti priporočam, da se s tem vprašanjem obrneš na psihologa, socialne delavce, šolsko svetovalko,... bodo znali bolj pravilno odgovoriti. Če bi jaz bila v taki situaciji, bi se kar na vse, da dobim čimveč mnenj